Hrvaški Emphasis in ameriški Caspian v MIKK-u
Hrvaški Emphasis so kvartet, katerih komadi se pričnejo kot tkanje godbe na eni tonaliteti, preden vse skupaj izbruhne v hrupni ekskurz, ki mu praviloma zopet sledi umirjen epilog. Pravzaprav je hudič pri zajemanju zvrstne razlike takoimenovanih postrockerjev ta, da zgornji opis z nekaj malega rezerve pravzaprav velja za vso to pleme, ki se med sabo razlikuje predvsem na svetovnonazorsko-ideološki skali fatalizem/resignacija – polet/entuziazem, ki se potem ustrezno prevede v muziko. Pri Emphasis to konkretno pomeni, da po fatalistično intoniranem uvodu sledi nekaj, kar bi lahko imenovali poskus upora zoper nekakšno zlo usodo, ki pa nekako nikoli zares ne zapusti svojega pobitega izhodišča. Ritem kitarist v prologu prebira razložen akord, medtem ko solo kitara nabira moment – kar navadno traja takole okoli pet minut – za mestoma unisoni, mestoma kompleksneje zastavljeni izbruh obeh kitar, kar v zadnjem primeru da od sebe en tak mogočen in všečen hrup. Zaskrbljeno in pospremljeno z ustrezno tesnobnimi (filmskimi?) nasnetimi eno-in-dvo-vrstičnicami.
Malce kompleksneje in bolj dinamično ima vso reč pogruntano Caspian, katerega bistvo je všečna medigra treh kitar, zaradi katere prolog izpade manj statičen in zgostitev v centralni partiji sočnejša, mestoma tudi eterično nihajoča med mrakobnostjo Isis in soničnim poletom God Speed You, Black Emperor. Nasploh je Caspian precej manj truden od Hrvatov in ne izkazuje tolikšne nemoči in glasbene lenobe kot tričetrt izvajalcev omenjenega žanra, tako da se je za bis celo odpovedal trojni kitarjadi ter se v tribalističnem zanosu spravil osmeroročno tolčt boben, vau. Melodično, hrupno, zibajoče lezejo Caspian pod kožo potrpežljivim, ki »padejo noter«, medtem ko ostajajo neučakani nedojemljivi za lepe, a malce dolgovezne čare njihove muzike.
Foto: Kristijan Škrlec
