Nežmah o komunizmu z različnih vidikov
Knjiga Zrcala komunizma je izšla leta 2007 pri založbi Modrijan, novinar in doktor sociologije Nežmah pa je v njej zbral med leti 1994 in 2005 opravljene intervjuje s štiriindvajsetimi sogovorniki. Knjiga je razdeljena na poglavja: Komunizem v oboroženem boju, Komunizem vs. humanizem in krščanstvo, Kritiki in analitiki, Postkomunizem l. 1996, Pisatelji, umetniki in intelektualci. Rdeča nit intervjujev je refleksija polpretekle zgodovine bodisi s strani protagonistov bodisi žrtev in oporečnikov. Kot opozarja že naslov, je namen knjige prikazati različne vidike, nikakor ne enoznačnega fenomena, komunizma, ki je v različnih deželah (Jugoslavija, Poljska, češka, Madžarska …) znotraj enostrankarskega sistema svojim državljanom kazal različne obraze. Pogovor z dr. Nežmahom je vodil dr. Jože Magdič, edini predstavnik jungovske veje psihoanalize pri nas, ki je uvodoma predstavil svojo izkušnjo z omejevanjem osebnih izbir s strani sistema. V letu Nežmahovega rojstva 1961 je namreč bodoči doktor Magdič moral podpisati izjavo o opustitvi svojih načrtov v zvezi s teološkim študijem, podpis te izjave pa je veljal kot pogoj za pripustitev k opravljanju velike mature.
Namen ni bil obračunati s komunizmom
Kot je poudaril Nežmah, namen knjige ni bil obračunati s komunizmom, saj je bilo leta 1994 za kaj takega že prepozno. Interes, ki ga je vodil pri izbiri soogovornikov, je bila radovednost in raziskovalno zanimanje. Od teh je poskušal izvedeti čim več podrobnosti o tem, kako je komunizem deloval na neopazni ravni zunaj njegove samoprezentacije v učbenikih, medijih in ostalih sredstvih inscenacije uradne ideologije, zaradi česar pri sogovornikih tudi ni prvenstveno iskal pričevanja o svetlih plateh bivšega sistema. »Moji sogovorniki so bili tisti, ki so na nek način prinašali nova spoznanja, in moje izhodišče je bilo, da naj bodo sogovorniki zanimivi. Zanimivi sogovorniki pa so tisti, ki jih ne spoznamo vsak dan. Vsi mi smo pod komunizmom živeli v številnih različnih perspektivah. In perspektiva poljskega intelektualca je bila bistveno drugačnejša od perspektive slovenskega škofa, ki je bil recimo zaprt, in tudi zato sem se odločil za naslov Zrcala komunizma, ker težko govorimo o komunizmu z ene same perspektive. Več je perspektiv, več dimenzij odpiramo, bolj bomo lahko spoznali njegov fenomen. In še eno zanimivo lastnost so imeli sogovorniki: nihče njih ni bil tak, da bi komunizem posebej sovražil. Tudi če so bili prizadeti, so poskušali reflektirati in imeti nek drug odnos, bodisi premišljevalni, bodisi zgodovinski, bodisi sociološki, in ravno zaradi tega ne gre gledati na to knjigo kot na obračun s komunizmom, temveč za paralelno, dialoško zgodovino komunizma,« je povedal Nežmah.
O odnosu med partizani in Nemci z druge perspektive
Sogovornika sta se najprej dotaknila intervjuja s Stevom žigonom, danes pokojnim uspešnim srbskim igralcem slovenskega rodu, ki smo ga pri nas poznali kot strastnega nasprotnika slovenske državnosti, za katerega je Nežmah povedal, da je v njegovih očeh predstavljal »skrajno možno realizacijo slovenskosti«. Magdiča se je med Nežmahovimi sogovorniki najbolj dotaknil Titov diplomat Vladimir Velebit. Nežmah: »Velebit je zame utelešal tisto najbolj nedojemljivo. Bil je pričevalec zgodovine, tesni Titov sodelavec, človek, ki je Tita učil buržujskih manir, lova, organiziral mu je srečanje s Churchillom, ampak tisto najbolj nenavadno zame, otroka filmov, je bila sprevrnitev moje, z Bulaji?evo Bitko na Neretvi pogojene, predstave o agoniji partizanskega boja. Zgodba Velebita pa je pravzaprav nadrealistična. Opisoval je, kako so partizani v času te silne epopeje zajeli nekaj nemških oficirjev, in prvi Titov refleks je bil, da jih pobijejo, nakar je Velebit predlagal, da jih zamenjajo za svoje. \'Kaj pa če nam jih ne vrnejo,\' pravi Tito, Velebit pa: \'Saj nimamo kaj za izgubiti, par ljudi gor ali dol.\'« In ko se je res vrnil eden od oficirjev, pride s predlogom nemške strani, da sklenejo pogajanja. Sedaj pa si predstavljajte, kako se sredi bosanskih gozdov Velebit v limuzini s Ko?o Popovi?em in ?jilasom mimo nemških patrol z nemškim spremstvom vozi proti Sarajevu, iz Sarajeva leti z avionom proti Zagrebu, kjer se še malo sprehaja, v drogeriji kupi zobno ščetko, tam ga prepoznajo in se začudijo: \'Doktor, kaj niste vendar v partizanih …\' V Zagrebu ga sprejme vrhovni poveljnik nemških sil von Horstenau iz preprostega razloga: Velebitov ded je bil avstroogrski general, njegov oče je bil jugoslovanski (SHS) general, in von Horstenau je poznal rodbino Velebitov. Pogovor med njima je tekel o dveh momentih: prvi je bil neposredno pogajanje o izpustitvi Titove žene Herte Haas in njunega sina, druga zadeva pa je bila, da Nemci ustavijo ofenzivo na Neretvi in omogočijo partizanom, da se umaknejo in posledično obračunajo s četniki, partizani pa za protiuslugo ustavijo vse sabotaže na železniški liniji Beograd-Zagreb. To je bilo nekaj nedojemljivega, ker smo mi, če smo poznali zgodovino, poznali samo ta smrtonosni odnos partizanov in Nemcev, ki samo pobijajo, skratka ta odnos, da se z okupatorji ni kaj pogovarjati.«
Znanost ni smela raziskovati družbe, da se ne bi izkazalo, da ne živimo v najboljši možni družbi
Magdič in Nežmah sta se dotaknila še izkušnje ekonomista Aleksandra Bajta, postkomunističnih svaril Spomenke Hribar pred Janezom Janšo, psihoanalitika in domobranca Silvana Ajleca, beograjskega nadškofa Perka, jedrskega fizika Supka, reflektirala položaj sociologije pod komunizmom, torej položaj znanosti o družbi, ki ni smela proučevati ravno svoje družbe, da se ne bi bognedaj izkazalo, da ne živimo v najboljšem vseh možnih svetov in sistemov, skratka dodobra predstavila nepogrešljivo čtivo za vsakogar, ki ga zanima, kaj hudiča je bilo to, kar smo nekoč živeli. Po predstavitvi knjige so nastopila vprašanja publike, dve vprašanji smo zastavili tudi pri mediju Sobotainfo.
Kako iz današnje optike gledate na te njene (od Spomenke Hribar, ki je v letu 1996 izdala knjigo Svet kot zarota) malce paranoične vizije?
Dr. Nežmah: Glejte, njeno stališče takrat je bilo, da Janševa vlada pomeni vojaški škorenj, znotraj katerega so ljudje samo še plevel. če zdaj pogledamo zgodovino 2004-2008, najdemo seveda marsikakšno kritiko na račun tega, kakšna diktatura nam vlada, ampak samo dejstvo, da časopisi poročajo o avtokratskem režimu, govori, da je to možno izgovarjati. V situaciji, kjer je to možno izgovoriti, pripovedovati s tako vnemo, samo to dejstvo priča o nasprotnem. Značilnost komunističnega režima kot takega je bila, da nismo vedeli ne o žrtvah v Rogu ne o pogajanju Tita z nemškim generalštabom, da je bila cela serija tem takorekoč prepovedana. Recimo Supek, jedrski fizik, je bil v partizanih od leta 1941, dal partiji svoji hiši in v petdesetih, ko je veljal kot največji (pred vojno je bil v ekipi nobelovca Heisenberga), ko je izvedel, da Rankovi? in Tito hočeta atomsko bombo, se mu je to kot humanistu uprlo kot nemogoče, kot nekaj, zoper čemur mora reagirati. In pravi, razmišljal sem takole: če bom dal neko izjavo, me bodo samo zaprli in noben medij ne bo o tem poročal, nihče ne bo vedel, da Ivan Supek, doktor jedrske fizike, opozarja na nevarnost atomske bombe. Kaj je Supek potem naredil? Razmišljal je in na koncu napisal dramo. Napisal je dramo o izmišljenem otočku v Južni Ameriki, na katerem si diktator omisli atomsko bombo. To dramo so igrali v Zagrebu, nakar je po par predstavah Rankovi? ugotovil, za kaj gre, in so dramo umaknili ter Supka postavili na črno listo. Ko govorimo o komunističnem režimu, je bila njegova glavna značilnost nedovoljenost svobode kritike, svobode izražanja. Na ta način so se razvili izjemni bralci, ki so znali brati metafore, aluzije med vrsticami, tako da se je na ravni piscev zelo gradilo na stilu. Branje je bilo delo mojstrskega detektiva, ki med vrsticami išče najmanjše neopazno sporočilce. In dejstvo je, da tedaj proste polemike o družbi ni bilo. Recimo sociolog Josip župan, ki je bil v partizanih, skratka bil je čista figura, ampak je v celem življenju napisal eno samo sociološko knjigo o sociologiji partizanov. Njega je zanimalo preprosto, kaj je to bilo, in je ugotovil en tak nepričakovan iracionalizem: v času, ko jim je primanjkovalo streliva, so bili v nekem spopadu z ustaši ali Nemci in so partizani zmagali, oni grejo v beg, in njegovi soborci začnejo kot zmešani streljati za njimi. On pravi, da so puške nesle 400 metrov, oni so bili kilometer stran, ti pa so kot zmešani zapravljali strelivo za njimi. Skratka, opisoval je element iracionalizma, ne samo v tej točki, najbolj mu je bilo zanimivo, ko je opisoval partijski sestanek oz. sestanek borcev, ki je sledil temu spopadu. Bilo je šest, sedem točk, v prvi točki se pogovarjamo o spopadu, tu ni bilo nobene diskusije, v drugi točki o odnosu do civilnega prebivalstva, v glavnem, v vseh kapitalnih stvareh, ki so zadevale tedanje bivanje, ni bilo dialoga, potem pa je prišla na vrsto točka razno. V točki razno je bilo vprašanje, ali se bo Turčija vključila v vojno, in župan pravi, tukaj smo se razgovorili. Skratka na najbolj materialen način je opisoval strukturo komunistične vladavine, ki je imela v sebi en hendikep, ta, da o realnosti, ideološki in praktični, nisi mogel izreči svobodne kritike niti ni dopuščala polemike znotraj sebe. Kaj bi bila zanimiva zgodovina Jugoslavije? Ugotoviti, zakaj je sploh kdo postal recimo predsednik države, predsednik izvršnega sveta. Nič. En dan smo lahko v časopisu prebrali, da je ta in ta prišel na čelo tega in onega. Danes pa mi že vemo, gre za koalicijo teh in teh, rezultat je to in to. Skratka način obvladovanja, način vladanja je bil skrit, in v tem smislu se mi zdi primerjati aktualno vladavino, pa če jo maramo ali ne, z elementi tega preteklega silnega avtokratstva zelo neustrezno glede dejstev.
Bi se strinjali s tezo, da se je ob nekdanjem slavljenju dela predvsem na veliko spolno občevalo, medtem ko se znotraj današnje ideologije uživanja predvsem veliko dela?
Dr. Nežmah: S stališča dela je gotovo velik obrat. S stališča fuka, če tako rečem, pa je komunizem leta 1945 pomenil zmago libertinosti, zmago nad tedanjo meščansko in katoliško moralo, v tistem smislu, da je sedaj svoboda ljubezni. Ampak s stališča dela mi je zanimivo primerjati tedanji čas s zdajšnjim. Kdo so danes junaki televizijskih oddaj, časopisnih prispevkov, s kom delajo intervjuje? Z uspešnimi ljudmi, uspešnimi v smislu, da imajo veliko denarja in veliko moči. To so redni gostje, druga izbira so samo še tisti, ki so izjemno ekstravagantni. Danes seveda noben delavec ne bo sogovornik, kvečjemu ga bodo v kaki TV-anketi vprašali, kakšno je kaj življenje, in bo povedal, da je drago in kaj je kupil v štacuni. To je edini način, da delavec na televiziji dobi deset sekund pozornosti. Kje bo kdo govoril o rudarjih? A to je poklic, ki je tako ali tako passe? O kakih drugih manualcih? če se pa spomnimo časa Jugoslavije, se spomnimo tudi rudarja Alije Sirotanovi?a, ki je bil opevan v čitankah. In kaj je on naredil? On je bil junak socialističnega dela, ki mu je uspelo v nekem obdobju nakopati nekaj vagonov premoga. In kako se mu je režim oddolžil, poleg tega, da je bil proletarec slavljen? Oddolžil se mu je tudi tako, da je njegov lik upodobil na bankovcu. Da bi imeli danes na bankovcu nekoga, recimo prodajalko v Mercatorju, je pravzaprav neuresničljivo. Ko je župan delal analize časa komunizma, je izhajal iz tega, da noben diktator, samodržni vladar ne uspe ostati dolgo na oblasti, če nima podore vsaj dela prebivalstva. In Tito je vseskozi skrbel, da je tako imenovani proletarski razred, določen tip profesij, nekdanjih kmetov, ki so postali delavci, v njem lahko videl ljudskega človeka. Dejstvo je, da režim ni bil za vse, do vseh, ki so ga bivali, zatiralski. Določeni sloji so se lahko imenitno identificirali z njim, in bili faktično veliko na boljšem, kot so danes.
