Kaj je komedija? Je komično naše življenje ali komedija obstaja le v filmih in knjigah?
Pomislimo na neopazen razvoj, v katerem otrok svoje lutke oživi. Sicer lutke ne prenehajo biti lutke, vendar v njihovih glavah le postanejo ljudje. Tako tudi dobimo osebe komedij. Splošna opredelitev veseloigre je, da je komična vsaka razporeditev dejanj in dogodkov, ki nam daje v medsebojni prepletenosti iluzijo življenja in razločen občutek mehanične razvrstitve. Verjetno prav vsi dobro poznate možiclja na vzmeti. Nižje ga potisnemo, višje skoči. Gre za spopadanje med hotenjema in eno izmed njiju vedno popusti drugemu, ki se ob tem kratkočasi. Na enak način se verjetno kratkočasi tudi mačka, ki se igra z mišjo. Vsakokrat jo pusti oditi, kot da jo je pognala vzmet, potem pa jo spet s tačko ustavi.
Zdaj pa si zamislimo vzmet bolj moralne vrste, idejo, ki se izrazi, a jo zavrnejo, a se spet izrazi, zaganja se v povodnji besed, ki jo vedno znova ustavljajo, in se zaganja znova in znova. Spet bomo dobili podobo sile, ki deluje, in druge sile, ki deluje proti prvi. Ta podoba pa bo izgubila nekaj svoje materialnosti. Ne bomo več gledali možiclja na vzmeti, temveč pravo komedijo. Skušajmo si še bolj izostriti podobo vzmeti, ki se stisne, se raztegne in se spet stisne. Izluščimo iz nje, kar je bistveno. Dobili bomo enega izmed običajnih postopkov klasične komedije, ponavljanje. Kako je beseda, ki se v gledališču ponavlja, komična? Ponavljanje kake besede ni smešno samo po sebi, ampak se mu smejemo samo zato, ker simbolizira neko posebno igro moralnih prvin, ki je sama simbol povsem materialne igre. Pri smešnem ponavljanju besed sta torej na splošno udeležena dva člena, čustvo, ki se razteza, in ideja, ki se kratkočasi s tem, da čustvo vnovič stisne.
Vzemimo zdaj še primer marionete. Nešteto je komedijskih prizorov, kjer kaka oseba misli, da govori in deluje svobodno, kjer torej ohranja bistvene lastnosti življenja. Medtem ko se, če jo pogledamo z neke druge strani, zdi kot preprosta igrača v rokah druge osebe, ki se s tem kratkočasi. Ta oseba ponavadi omahuje med dvema nasprotnima si stališčema in ga pritegne zdaj ena zdaj druga teh dveh strani. če tega ne dela gledalec, morata nitke držati vsaj igralca. Kaj bi bilo torej potrebno, da se vse to sprevrže v komedijo? Da naše življenje postane komično, veselo, nasmejano? Treba bi si bilo zamisliti, da je pod navidezno svobodo skrita igra z vrvicami in da smo tu spodaj marionete, katerih nitke drži v rokah Nuja. Zatorej ni realnega, resnega, celo dramatičnega prizora, ki ga domišljija ne bi mogla sprevreči v komičnost, če le obudi to preprosto podobo. Nobene igre ni, ki bi ji bilo odprto razsežnejše področje.
Vsaka živo bitje je sklenjen sestav pojavov, ki se ne more prekrivati z drugimi sestavi. Stalno spreminjanje videza, neobrnljivost pojavov, popolna individualnost serije, zaprte vase, so zunanje značilnosti, ki ločijo živo od preprostega mehanizma – lutke, marionete, možiclja na vzmeti. A pustimo vse te analize in se raje držimo glavnega bistva smeha. Kot pravi star pregovor Smeh je pol zdravja, več ga je, boljše je. A v nepravem trenutku že najmanjši nasmeh, kaj šele nekontroliran smeh, povzroči velik greh.
