Left Lane Cruiser sta rockersko hrupna inačica južnjaškega bluesa
Left Lane Cruiser sta bobnar Brenn "Sausage Paw" Beck in kitarist Freddy J IV, ki igrata rockersko hrupno žmohtno inačico južnjaškega bluesa. Preprosti, a energični rifi kitare so zabeljeni z eksplozivnimi potezami slidea, kovinskega naprstnika, ki skozi njihovo muziko - ta prej spominja na naspidirane ZZ Top, križane z The White Stripes, kot na kake ortodoksne bluzerje - namiguje na bogato glasbeno dediščino ameriškega juga. S čvrstim bobnarjem mastna kitarska godba le še pridobiva na dinamiki in udarnosti zvočnega izraza, ki je Mikk v soboto zvečer napolnil z razvnetimi ljubitelji muzike vseh baž.
Bradača ne marata suhljatih žensk, za vikend pa najbrž godeta na Monster Truck ekshibicijah in dirkah ameriške formule, če jih že ne spremljata kot opazovalca s pivom v eni in tolsto žensko ritjo v drugi roki. Njun nastop poteka brez skrbi za gradacijo in dramaturški lok, saj poba ves čas gonita svojo reč s polno paro na najvišjih obratih, kar lahko na koncu, če uspeš priti do sape, nehote zapusti vtis enoličnosti sicer gajstnih rifov, vtis, da se za bogatim in nasičenim zvokom pravzaprav skriva spretna umetnost repeticije in izkoriščanja minimalne razlike. Z zelo svobodnim naslanjanjem na ameriško glasbeno in popkulturno folkloro jima izpod prstov sili radoživa, možato surova muzika, ki je daleč od za blues značilnega tarnanja in patetičnega vzdihovanja nad svojo nesrečo, zaradi česar je vprašanje, koliko je njuno početje sploh smiselno imenovati blues. Reminiscencam na muziko iz delte Mississippija navkljub se surovini ne odmikata le od prej omenjene tematike, temveč tudi od za blues značilne strukture pesmi z obvezno kvarto više in kvinto, ki naznanja, da bo šlo vse skupaj še enkrat od začetka, zaradi česar njuna žganica napram tej krožni formi izpade nekako premočrtno in po najkrajši poti k cilju stremeče.
Kakorkoli že, MIKK-u je zopet uspelo v Mursko Soboto pripeljati odličen bend za male pare, s polnokrvno muziko, ob kateri bi marsikateri bend izpadel kot navaden bledoličnik in predvozač, skratka muziko, ob katerem bi imel katerikoli bend, ki bi igral za njima, preklemansko težko delo z vzdrževanjem tempa, ki ga narekuje dvojec iz Indiane, da o šitmungi ne govorimo. Groba in prvinska grdoba brez odvečnih manir in sentimentov.
Foto: Kristijan Škrlec
