Tiberij Lebar, atletski trener pri AK Pomurje
Najprej se našim bralcem na kratko predstavite, kdo ste.
Sem Tiberij Lebar, atletski trener pri AK Pomurje.
Kdaj ste se začeli ukvarjati z atletiko in kdo vas je zanjo navdušil?
Za atletiko sem se navdušil zaradi svojih rezultatov, saj sem izstopal iz povprečja. Učitelji telesne vzgoje so mi predlagali ukvarjanje z atletiko. Tekel sem na kratke razdalje – 100 in 200 metrov, občasno tudi 400 metrov. Moji osebni rezultati, ki so bili več ali manj merjeni še ročno, so 11,1 sekund na 100 m, 23,2 sekund na 200 m, na 400 m pa sem najhitreje tekel 52,6 sekund.
Opišite svojo atletsko kariero.
Ko sem bil še v osnovni šoli, sem se na željo avstrijskih trenerjev pridružil LG Montfortu. Na njihovem takratnem republiškem prvenstvu sem bil v teku na 100 m med pionirji tretji, omeniti pa velja še eno dvoransko tekmovanje v Nemčiji, kjer sem tekel v disciplini dvakrat 30 m, rezultat se je seštel, premagal pa sem brata evropskega rekorderja. V srednješolskih časih pa sem bil na področnem tekmovanju v teku na 400 m tretji. Sledila je poškodba kolena, ki me ovira še danes, zaradi česar nisem mogel trenirati eno leto. Tako sem z 20 leti zaključil svojo kariero.
Zatem sem se preselil v trenerske vode (op. a. leta 1979), saj me je prijatelj in vrstnik Alojz Flisar prosil, če bi mu bil trener, izziv sem tudi sprejel. Alojz je tekač na srednje in dolge proge in postal je moj prvi republiški prvak na teku na 10.000 metrov.
Kakšne so bile razmere v atletiki v vaših tekmovalnih časih v primerjavi s sedanjimi?
Razmere v atletiki so včasih bile veliko slabše. Trenirali smo na 320-metrski progi in zaradi materialov se po dežju ni moglo trenirati dva dni. Tudi organizacija je bila mnogo slabša, na tekmovanja se hodilo večinoma z avtobusi. Sedaj je mnogo bolje. Tudi načini treninga so drugačni kot dan in noč. Včasih so se izvajale le osnovne vaje, brez kakršnih koli pripomočkov.
Ste trener z mnogoletnimi izkušnjami. Kakšna je po vašem mnenju atletska perspektiva v Pomurju?
Odvisno od okolice. če se bo vlagalo v atletiko kot bazični šport, potem lahko prosperiramo na visokem nivoju, saj imamo določene izkušnje in znanje, vse pa je odvisno od denarnih zmogljivosti in obrobnih pogojev.
Koliko članov šteje trenutno AK Pomurje in koliko od le-teh je na državnem nivoju?
Registriranih članov imamo okrog 60, od tega jih je nekje 15 do 20 na državnem nivoju, kategoriziranih atletov pa je 11 (op. a. to pomeni državni prvak ali drugo mesto, med pionirji pa še tretje).
Kdo se lahko včlani v vaš klub, so kakšne starostne 
omejitve?
V naš klub se lahko včlanijo vsi, ki imajo željo in voljo trenirati atletiko, zaželjene pa so določene predispozicije. A ponavadi že vsak pri sebi ve, če je nadarjen ali ne.
Katere discipline so na voljo v vašem klubu?
Izvajamo skok v daljino, troskok, skok v višino, skok s palico, met kopja je tudi možen, vendar je prekratek štadion, met krogle, od tekov pa šprinte (60, 100 in 300 m), srednje teke, daljše teke pa bolj redko, ker je preveč krogov.
Murska Sobota ima pri Oš I dober atletski štadion za vadbo, ki pa zaradi prekratke steze ni ustrezen za tekmovanja višjega ranga …
Res je, da je štadion le 300-metrski, vendar moramo biti zadovoljni. Takrat so se vodilni pač odločili za to lokacijo, ker je ob šoli, volje za 400-metrsko progo pa je bilo bolj malo, čeprav bi se jo z malce drugačno postavitvijo mogoče dalo narediti. Ker je krog manjši in ker je prog le šest, smo omejeni s tekmovanji, saj drugoh tekmovanj razen mitingov, regijskega tekmovanja ter osnovnošolskega in srednješolskega tekmovanja ne moremo prirediti.
Kako to vpliva na sam trening in priprave na tekmovanja?
Dejstvo je, da to pri vrhunskih rezultatih vpliva negativno. Zaradi krivin, v katerih atlete nese ven centrifugalna sila, je veliko večja možnost poškodbe. Zato za določene treninge improviziramo ali pa gremo kam drugam.
Ali se za bližnjo prihodnost načrtuje objekt, ki bi imel standardno 400-metrsko stezo oziroma je sploh potreba po njam?
Veliko se govori, da naj bi se štadion s 400-metrsko progo naredil pri bodoči ekonomski šoli, to pa podpira tudi Atletska zveza Slovenije, ki bi poleg Ministrstva za šolstvo in šport tudi sofinancirala del sredstev.
Ste trener tekov. Ste na kakšen dosežek doslej še posebej ponosni?
Atleti, ki sem jih sam treniral in so dosegli vidnejše rezultate, so:
- šiftar Vito, ki je bil leta 1982 državni pionirski prvak v teku na 100 m, postal je tudi članski republiški prvak, leta 1984 je zmagoval raznih tekmovanjih, v svoji konkurenci je bil absolutno nepremagljiv, vrhunec je dosegel leta 1985, ko je postal državni rekorder na 60 m s časom 6,88 sekund. To je bil tretji rezultat v Evropi v mladinski kategoriji in se ga je preseglo šele 13 let kasneje, enako pa tudi v teku na 100 m – 10,76 sekund. žal je bil močno podvržen poškodbam, z odhodom v vojsko pa se je vse prekinilo.
- špur Damjan, večkratni državni prvak na 60 in 100 metrov med leti 1988 in 1998, leta 1998 je bil na evropskem prvenstvu skupno 36., bil pa je tudi član slovenske štafete 4×100 m, ki je osvojila 9. mesto.
- Tergar Manuela je bila leta 1989 tretja na jugoslovanskem prvenstvu v krosu, drugače pa je tekla na 800 m.
- števanec Marija.
- Roman Sonja, tekačica na srednje proge, ki je v letu 1997 in 1998 imela med mladinkami rezultate med prvo deseterico v svetovnem merilu. Na evropskem prvenstvu leta 1997 je dosegla 7. mesto. Po odhodu na študij v Maribor je še nekaj časa trenirala pri meni, nato pa je odšla v Ljubljano.
- Horvat Tomaž je na evropskem prvenstvu 1997 je v štafeti dosegel 5. mesto
V zdajšnjem času pa bi izpostavil šprinterko Tino Jureš, ki je državna prvakinja na 100 in 200 m, pri mladincih Davida Horvata (400 in 800 m) in Gregorja Kranjca (100 in 200 m). Z njimi načrtujem uvrstitev na svetovno prvenstvo v Pekingu, ki bo v letošnjem letu.
Ali se v AK Pomurje ukvarjate tudi s prehrano članov kluba?
Tu smo še na začetku. Več ali manj nimamo nobene dodatne ali predpisane prehrane, sicer bi se nekaj lahko s tem ukvarjali, vendar ne bi radi impovizirali, saj so ti v veliki meri še mladinci in na tej ravni naj so še zaenkrat brez dodatne prehrane. Pri kakšnih poškodbah in saniranju le teh pa nam ogromno pomaga moj bivši atlet Alojz Horvat, ki je zdravnik.
AK Pomurje dosega že zdaj solidne rezultate. Kaj pa bi bilo potrebno izboljšati, da bi bili še boljši?
Potrebna bi bila boljša organizacija. Sicer smo dobro organizirani, ampak preslabo glede na rang atletov, ki jih premoremo. Več bi bilo treba dajati poudarka na prehrano, regeneracijo z raznimi masažami in tudi sam trening.
Atletika v Sloveniji nima neke velike priljubljenosti in medijske pozornosti. Zakaj je tako?
Atletika v Sloveniji ni preveč priznana, delno so krivi tudi mediji, ki veliko raje poročajo o športih z žogo. Se pa stanje popravlja. Za večjo popularnost bi morali imeti več Joland čeplak, ki se je v mladinskih časih zelo bala naše Sonje Roman.
Junija boste organizirali 10. miting »Priložnost za mlade«.
Priložnost za mlade je zdaj že tradicionalni miting, ki bo letos v sklopu avstrijskega pokalnega tekmovanja Zlata liga. Ta miting je v Sloveniji že dobro uveljavljen, saj je dobro organiziran in tudi rezultati so vzpodbudni.
Avgusta boste priredili še 7. ekipno tekmovanje mest, oktobra pa Odprto prvenstvo Slovenije v cestnem teku na 10 kilometrov in 41. oktobrski ulični tek …
Ekipno tekmovanje mest je zaključek sezone in ni prioriteta, je bolj namenjen druženju. Odprto prvenstvo Slovenije v cestnem teku na 10 kilometrov bo v Sloveniji prvič, v nekdanji Jugoslaviji je nekaj podobnega že bilo. Je neka nova preizkušnja, mislim, da bo zadeva zanimiva. Oktobrski tek je že tudi tradicionalen, nanj vabimo atlete iz bližnje in daljne okolice ter animiramo atletiko v teh mračnih in zamorjenih dnevih.
