Doktorica pedagoških ved Majda Naji je zunanja sodelavka Mednarodnega centra za ekoremediacije na Filozofski fakulteti v Mariboru, 15 let je poučevala kemijo na III. gimnaziji Maribor, pet let pa na I. gimnaziji Maribor. Njen sin, zdravnik Husam Franjo Naji, je v soboto na slovesni razglasitvi boba leta, prejel osemnajsti bob leta. Kolegi na Mariborinfo.com z Majdo Naji niso govorili o sinu. Govorili so o Siriji. Skupaj z možem zdravnikom namreč dvakrat letno obiščeta Sirijo - deželo, s katero so povezani sorodstveno.
Moževi sorodniki, ki so po narodnosti Palestinci, živijo v Damasku v Siriji, v mestu, ki je eno od najstarejših na svetu. Z možem jih obiščeta dvakrat na leto, pravi in nam obenem zaupa, da je vojno v Siriji čutiti na vsakem koraku. Sirci pa si želijo samo miru.
Pot v Sirijo ni enostavna
Potovanje v Sirijo je v tem času precej oteženo. Kot nam je povedala Majda Naji, je potrebno najprej pridobiti vizo na sirski ambasadi na Dunaju, sledi dolgo čakanje, neposredne letalske povezave z Evropo pa so prekinjene. Potovanje se navadno začne s poletom do Bejruta ter nadaljuje po kopnem do Damaska. Od Bejruta do Damaska se ni varno ustavljati, dodaja.
Čustva, ki jih doživlja ob vstopu v državo, težko opiše. Gre za nekakšen občutek negotovosti, samote in zapuščenosti. Zdi se ji, kot da vstopa v deželo odrinjeno od sveta. Kot pravi, jo Sirija vedno bolj spominja na deželo, ki je ujeta v prostoru ter v času.
Vožnja od libanonsko-sirske meje do Damaska traja tudi do pet ur, in sicer zaradi betonskih pregrad in temeljitih pregledov avtomobilov. Ozemlje na levi strani avtoceste obvladujejo sirske vladne sile, desno stran ozemlja pa opozicija, predvsem Al Nusra in ISIL, razlaga.
Majda z možem Damask obiskujeta tudi med vojno, a se še dobro spomnita njegovega obraza pred spopadi, ko je mesto veljalo za eno izmed najlepših arabskih prestolnic.
»Kadarkoli pridem, vedno rečejo, ko prideš drugič, pa bo mir,« poudari sogovornica, kako si Sirci želijo miru.
Pretresljiva zgodba Maryam, ki je ostala brez moža
Eno izmed zgodb se je Majde posebej dotaknila. To je zgodba ženske, ki občasno opravlja delo kot gospodinjska pomočnica. »Maryam, kar je po slovensko Marija, je v predmestju Damska živela z možem ter s tremi otroci. Bili so revna družinica, vendar so se imeli radi. V Damasku je vse polno kontrolnih točk, kjer te pregledajo. Njen mož se je na mopedu eno jutro peljal v mesto in na eni kontrolni točki so ga ustavili in pregledali. V njegovem prtljažniku so našli bombo, ki bi se aktivirala na daleč. Vsa njegova prepričevanja, da on nima s tem nič, da so mu to podtaknili, niso zalegla. Tako so ga zaprli, pretepli, mučili in Maryam je čez mesec dni dobila obvestilo, da je njen mož mrtev,« nam pove zgodbo, ki bi jo morali slišati vsi.
Muslimanka in katoličanka dobri prijateljici
Še ena izmed zanimivih zgodb, je zgodba dveh starejših gospa, ki sta v Damasku sosedi že vrsto let. Ena izmed njiju je dementna in nasmeh na obraz ji lahko prikliče samo njena soseda. Starejša ženska je muslimanka, njena mlajša soseda pa katoličanka. »V Damasku ni razlik med katoličani in muslimani. Gospe sta vseh 40 let skupaj praznovali vse pomembne verske praznike in poroke sorodnikov,« pripoveduje sogovornica.
O beguncih ...
»Tisti, ki k nam prihajajo v Evropo, so reveži, nimajo nič, nimajo drugih možnosti. Res pa je, da v Damasku, če tu govoriš o beguncih, jih tudi navadni ljudje ne marajo. Režim jih tako ali tako ne mara, zato ker so za njih izdajalci. V Damasku imajo dva vzroka, da grejo. Da res ne dobijo dela, drugo pa, da se ognejo vojski. Pred tem je bila Sirska vojska obvezna. In ti mladi fantje, ki prihajajo sem, so vojni dezerterji v očeh sirskega režima,« pripoveduje Najijeva.
Odhajajo, ker se bojijo, da bojo padli v vojni, nekateri pa odhajajo tudi zaradi upanja po boljšem življenju, še dodaja. »Preprosti Arabec, ki še ni nikoli prestopil meje Sirije, kaj si on o Evropi misli. On si misli, da je to nek raj na Zemlji, kjer komaj čakajo, da bo prišel in bodo vsi prijazni do njih,« meni Najijeva.
Težke zgodbe prebivalcev Sirije
Majda Naji in njen mož imata na tej poti stalnega šoferja, ki jima je zaupal svojo grenko izkušnjo. »Naš šofer je za sinova plačal 5000 evrov, za vsakega sina, ker jih je želel rešiti vojske. Vodnik, sicer znanec od šoferja, jih je skupaj z ostalimi, peljal v bolgarske gozdove in jih tam pustil in pobegnil. Bolgarski kmetje so te fante rešili, bilo jih je okoli 20, nato so jih peljali v Sofijo, od koder so jih vrnili v Sirijo. Drugi poskus pobega je bil uspešen, sinova sta sedaj v begunskem taborišču v Nemčiji,« razlaga sogovornica.
Revščina in bogastvo
V času zim je materialna stiska ljudi v Damasku huda. V mrzlih zimah ljudje kurijo pohištvo, da se ogrejejo. Kurilno olje je za mnoge predrago, prav tako pa ga je zelo težko kupiti, drugih virov energije nimajo, razlaga Najijeva. Dodaja pa, da je na drugi strani videti bogastvo. Primer so prestižni damaščanski hoteli, ki jih zasedajo tudi predstavniki OZN in drugih humanitarnih mednarodnih organizacij. Sirski UNICEF ima na primer svoj sedež v vili na ugledni aveniji, razlaga.
Redukcije elektrike
Redukcije električnega toka lahko trajajo več ur na dan, v času hudih spopadov pa celo po več dni, nam še pojasnjuje. Par ur na dan, ko je na voljo elektrika, je potrebno vklopiti vse stroje, neredko pa je potrebno za pomoč prositi tudi sosede, razlaga. »Bogatejši so si kupili generatorje, revnejši sloj pa ne. »Sirci niso vajeni zim, zato tudi nimajo ustrezne kurjave, bogatejši sicer imajo gretje, razlaga Najijeva in še pristavi:
»Revni ljudje so si tisto prvo zimo, ko sem bila tam, kurili celo pohištvo.« A ljudje še upajo. Morda bo, ko znova prideta, v Siriji res bolje ...
Urška Martinc
Foto: Majda in Jamal Naji/ Osebni arhiv Majde Naji
