Ustvarjeni za osebno komunikacijo

Evangeličanska cerkev je najbolj prisotna v skrajnem severovzhodnem delu Slovenije. Bi ji lahko dodali pridevnik regionalna cerkev?
 
»Res je, da je zaradi nekaterih zgodovinskih okoliščin evangeličanska cerkev najbolj navzoča v Prekmurju. O tem, da je evangeličanska cerkve regionalna cerkev oz. omejena na ta prostor, pa bi težko govorili. Evangeličanska cerkev je navzoča po celi Sloveniji in kot vemo, se reformacija in protestantizem nista začela v Prekmurju, ampak v osrednjem delu Slovenije. Najbolj seveda s Trubarjem, Dalmatinom,  Kreljem, Bohoričem … Reformacija pa je zelo hitro zajela tudi Prekmurje in tudi tu smo dobili nekatere pomembne može, kot so Kuzmič Kardoš, Bakoš. Sicer ima evangeličanska cerkev največ članov v tem delu Slovenije, vendar je navzoča po celi državi.«
 
Poleg vas, torej škofa, ima evangeličanska cerkev tudi inšpektorja, ki prihaja iz vrst vernikov. Kakšne so naloge inšpektorja in kakšno je razmerje moči med obema funkcijama?
 
»Večinoma so evangeličanske cerkve po svetu organizirane tako, da je ob škofu v predsedstvu teh cerkva tudi človek, ki prihaja iz vrst vernikov in je na to funkcijo tako kot škof voljen. Ta način je zelo demokratičen. O razmerju moči pa bi rekel tako: škof je zadolžen, da vodi cerkev prvenstveno na duhovnem področju, inšpektor cerkve pa skrbi, da lahko cerkev tudi na materialnem področju shaja in normalno deluje. Obe funkciji sta sicer ločeni, hkrati pa zelo povezani.«
 
Bodoče slovenske evangeličanske duhovnice in duhovniki se morajo izobraževati v tujini. Ste kdaj razmišljali, da bi uvedli to možnost študija tudi pri nas?
 
»Razmišljanja o tem, da bi študentke in študenti evangeličanske teologije nekatere teološke discipline lahko poslušali doma, so bila. Sicer pa je to povezano z raznimi težavami. Tako doma nimamo dovolj profesorskega kadra. Ideja o tem, da se bi del protestantike lahko študiral doma, še živi. Vsaj nekatere discipline, kot so dogmatika, etika in teologija Stare in Nove zaveze, bi še bile izvedljive. Problemi pa so pri klasičnih jezikih, torej hebrejščina in grščina, latinščina bi bila tudi izvedljiva. To so ti jeziki izvirniki, v katerih je bilo Sveto pismo napisano. Tudi eksegeza, ki zelo bazira na poznavanju teh jezikov, bi po mojem bila kar velika težava, saj takega profesorskega profila pri nas nimamo. želimo si, da bi bil vsaj del tega študija mogoč v Sloveniji. Pa ne le za študente teologije, ampak tudi za ostale, ki bi se lahko tako seznanili s protestantsko etiko in dogmatiko ter zgodovino.«
 
V komentarju potrjenega Zakona o verski svobodi ste dejali, da bo potrebno razmišljati o posebni zaščiti manjšinskih cerkva. Na kakšno obliko zaščite ste s tem mislili?
 
»Tu sem najprej mislil na našo cerkev, ki je v slovenskem prostoru številčna manjšina. Vemo pa, da je ta cerkev dala narodu knjižni jezik in prve prevode Svetega pisma. Na tem sloni naša narodnost. Mnenja sem, da si evangeličanska cerkev  zaradi teh zaslug zasluži posebno skrb. želimo si, da bi bili obravnavani kot enakopravna cerkev napram večinski katoliški cerkvi. Vse manjšine, tako verske kot narodnostne, so marsikdaj izpostavljene določenim pritiskom. Skrbi nas, da bi ob nekaterih negativnih trendih zaradi naše številčne majhnosti bili še bolj ogroženi. Zato je potrebno, da tudi država pomaga, da lahko ta cerkev deluje v skladu s svojim naukom in učenjem.«
 
Ali sprejet zakon predstavlja korak vstran od ustavne določbe o ločenosti cerkve od države?
 
»Mislim, da zakon sam po sebi tega ne predstavlja. Teorija in praksa pa sta dve različni kategoriji in videli bomo, kaj se bo zgodilo. Mislim pa, da čeprav se včasih zdi, v slovenskem prostoru ni nekih tendenc, da bi lahko govorili o državni cerkvi, čeprav je katoliška cerkev večinska. Zaradi demokratičnosti slovenske družbe, ki je tudi naravnana v demokratično prihodnost, se ne gre bati, da bi se uvajala neka državna cerkev. Mislim in seveda upam pa, da bodo vse večje in manjše cerkve ter vse verske skupnosti enakopravno obravnavane. Ne bom rekel, da imajo zgodovinske cerkve po mnogih državah poseben status, vendar pa imajo zaradi zaslug, ki so jih imele za razvoj, identiteto in obstoj naroda, z državo sklenjene posebne sporazume. Zaradi tega jih potem država obravnava morda malenkost drugače, kar pa je po mojem mnenju samoumevno.«
 
Kako gledate na gromozanska vračanja cerkvenega premoženje in poravnave z državo v obliki visokih odškodnin?
 
»Težko bi kot evangeličanski škof to komentiral. Zakon, ki ga je sprejela še Demosova vlada, je še zmeraj v veljavi. če ta zakon omogoča, da se cerkvi vrača njena lastnina, potem človek težko reče kaj proti temu. O tem bi se moralo razmišljati že takrat, ko se je ta zakon sprejemal. Evangeličanska cerkev ni bila nikoli lastnica kakšnega večjega premoženja. Vso to lastnino so kupili verniki, da so vzdrževali svoje duhovnike. Ta lastnina ni fevdalnega izvora, temveč je last vernikov. Nekaj tega je bilo nacionaliziranega in nekaj je bilo tudi vrnjenega. Nekaj pa je še v postopku. Zakone je potrebno spoštovati in ob njihovem sprejemanju pomisliti tudi na njihove posledice.«
 
V kolikšni meri lahko država neposredno vpliva na delovanje verskih skupnosti, če odmislimo samo zakonodajo?
 
»Država lahko vpliva na delovanje verskih skupnosti v tem smislu, da podpira določene aktivnosti verskih skupnosti in cerkva. Vemo, da je cerkev, tako katoliška kot evangeličanska, če se omejim na ti dve, lastnica sakralnih objektov, ki so ne le verska, ampak tudi kulturna dediščina. Slovenci se lahko pohvalimo z zelo lepimi sakralnimi objekti in jih marsikomu zelo radi pokažemo. Zelo zagovarjam, da država pomaga pri ohranjanju sakralnih objektov, ki so tudi zgodovinski. Nenazadnje država prek Ministrstva za kulturo to tudi počne. Res pa je, da naša zakonodaja ne omogoča neposrednega financiranja strogo verskih oz. cerkvenih obredov. Tako je tudi prav, saj sta država in cerkev dva ločena subjekta. Gotovo pa je veliko področij, kjer lahko država in cerkev skupaj naredita marsikaj dobrega za ljudi. Tu mislim predvsem na karitativno in humanitarno dejavnost.«
 
Ali tudi evangeličanska cerkev morda stopa v poslovne vode kakor rimskokatoliška cerkev?
 
»Temu ne bi mogel pritrditi, saj je ob vstopu v poslovni svet potreben tudi kapital. Brez tega se v poslovnem svetu ne da delovati. Niti ni naš namen, da bi delovali v smislu nekega gospodarskega subjekta. Primarna naloga je tisto, kar pač sledi iz evangelija, torej oznanjevanje božje besede ter karitativna in humanitarna dejavnost. To je najosnovnejša in najpomembnejša naloga cerkve. Za gospodarsko dejavnost niti nimamo potrebnih resursov in iz samega razumevanja poslanstva si tega niti ne želimo.«
 
Je ta prvotna naloga cerkve sploh združljiva z dejavnostjo na gospodarskem trgu?
 
»Mi že iz protestantske tradicije zelo zagovarjamo dobro gospodarjenje. Zelo zagovarjamo delavnost, pridnost, varčnost. To je nenazadnje tudi načelo protestantske etike. Ne le v tem ožjem cerkvenem smislu, ampak skrb, da narod tudi kot družba oz. država dobro funkcionira. Da so torej ljudje pridni, da so gospodarni ter skrbni. Pri tem seveda duhovniki niso nobena izjema, saj morajo poskrbeti, da imajo naše cerkvene občine dobro vzdrževane stavbe ter da versko življenje deluje dobro. Tiste nepremičnine, ki jih imamo, morajo biti v službi tega, da je versko življenje solidno urejeno. Vsi vemo, da brez denarja ne gre in da morajo tudi duhovniki od nečesa živeti ter da je potrebno vzdrževati objekte. Skrbnost, gospodarnost in vera gredo skupaj. Je pa potrebno določiti, kaj je biznis in kaj vera.«
 
V zadnjem času je ob poglavju vere in cerkve govora predvsem o privilegijih, odškodninah in zakonodaji. Se pozablja na bistvo vere?
 
»Povedal sem, kaj je osnovni namen in naloga cerkve. Torej oznanjanje evangelija ter pomoč človeku v duhovni in materialni stiski. Za tako delo so potrebna sredstva in zaradi tega je dobro sodelovanje med državo in cerkvami zelo dobrodošlo. Upam si trditi, da ima cerkev več izkušenj, kar se tiče karitativnega in humanitarnega delovanja, kot jih imajo nekatere državne institucije. V Nemčiji, kjer sta katoliška in evangeličanska cerkev enako veliki, imata obe cerkvi zelo razvejano humanitarno dejavnost. Nemška diakonija je največji delodajalec v Nemčiji. Država bi že zdavnaj obema cerkvama vso podporo ukinila, če ne bi videla, da obe opravljata za človeka pomembno poslanstvo na dober način. Tam še obstajajo tudi cerkvene bolnišnice, kjer so zaposlene tudi mnoge častne sestre, ki odlično opravljajo svoje delo brez strahu, da gre za neko versko ali politično ideološkost. Gre preprosto za to, da se ljudem, še posebej bolnim in starejšim, čim bolj pomaga.«
 
Je Slovenija zrela za cerkvene vrtce in šole?
 
Oboje že poznamo. Je pa to še vedno nek nov izziv, na katerega nismo navajeni. Vse to je prej urejala država, danes pa prihaja do tega, da imamo verske šole in vrtce. Mislim, da je tudi v teh ustanovah kurikulum zelo etično in moralno naravnan. Nič nimam proti temu, da obstajajo cerkvene izobraževalne ustanove. človeku mora biti omogočeno, da si po lastni presoji izbira svojo pot, postavo in vero ter nenazadnje tudi način svojega izobraževanja. To je tudi zelo v duhu refomacije in njenega izročila. Nobena izobraževalna ustanova pa po mojem ne sme delovati in izobraževati v smislu edine zveličavne ideologije ali religije. Tendence, da bi nekdo v Sloveniji ustanavljal šole le zaradi verske ali politične indoktrinacije, upam, da ni in je tudi ne bo. Kajti to je po mojem sneg od včeraj in nima bodočnosti v moderni evropski družbi.«
 
Kako gledate na tiste, ki sicer zavračajo cerkev kot institucijo, vendar pa sprejemajo Boga? Je to vera?
 
»človek je večni iskalec. Potrditev svoje identitete, smisla življenja in obstoja na tem svetu išče in bo zmeraj iskal tudi v transcendentalnosti. če bo to iskanje počel znotraj institucije cerkve ali pa se bo vera še bolj individualizirala, je danes težko napovedati. če govorim o evangeličanski cerkvi in njenem oznanjevanju evangelija, potem moram povedati, da naša vera in naš nauk izhajata predvsem iz Biblije in njenega sporočila, njene kerigme, ki jo ponuja sodobnemu človeku. če bo človek način našega razmišljanja in način našega verovanja sprejel nekaj sebi lastnega, je spet drugo vprašanje. Cerkev je morda včasih pri posredovanju vere preveč okostenela in morda za nekoga preveč tradicionalna. Zaradi tega ljudje zapuščajo cerkve in odhajajo v razna druga verstva. Temu bomo morali v cerkvah v bodoče posvetiti posebno pozornost. Seveda pa cerkveni nauk in razumevanje vere, ki izhajata iz njenega temelja, tj. Svetega pisma, ne more biti kot list v vetru, danes tako, jutri drugače. Seveda prihajamo tudi v teologiji do vedno novih in novih spoznanj. Nič ni enkrat za vselej dorečenega. Pa vendar obstajajo določeni aksiomi, ki jih ni mogoče poljubno relatizivirati, kakor se komu pač zahoče. če oznanjamo evangelij in njegovo sporočilo sodobnemu človeku, je najlepši dokaz naše uspešnosti to, če se to med ljudmi prime, to da se ljudje v tem prepoznajo in prihajajo v cerkev ter to svojo vero živijo v vsakdanjosti. človek je socialno bitje in hoče nečemu pripadati. če se prepozna v tem, kar mu oznanjamo, in to sprejme, je to najboljši pokazatelj, da delamo prav.«
 
V zadnjih nekaj letih so praktično vsi segmenti življenja našli svoj prostor na svetovnem spletu. Si lahko predstavljate tudi vstop religije na internet? V kakšni obliki?
 
»To že obstaja, predvsem v obliki spletnih strani, kjer se najdejo tako osnovni podatki kakor tudi teološka razmišljanja in komentarji. Tudi to je en način, da cerkev vstopi v svet, v javnost. Je pa to tudi  nevarnost. Kot sem že prej omenil, je cerkev tudi skupnost. Vse te tehnološke možnosti lahko na eni strani povezujejo, na drugi strani pa človeka pripeljejo do tega, da postane prijatelj z računalnikom in ne s sočlovekom. Dobro je, da ljudje pri tem izkoristimo, kar je pozitivnega. Ne smemo pa pozabiti, da smo ustvarjeni, da komuniciramo tudi na osebni ravni, ko se s človekom usedemo in vidimo v obraz. To je neka povsem drugačna razsežnost kot komunikacija prek elektronskega medija. In to še kako potrebujemo.« 

Fotografije: Tanja Zrinski