Pogovor s kickbokserjem in boksarjem Mitjo Dišičem
Opiši svoje začetke v svetu borilnih veščin?
Borilne veščine so me zanimale že od malih nog, že v vrtcu sem nekaj časa treniral karate. Nato se je to nekaj časa prenehalo, pred približno osmimi leti pa sem redno začel s treningi teakwandoja na Osnovni šoli I v Murski Soboti. Treniral sem ga štiri leta, moj trener je bil Alojz Ruhitelj, največji uspeh pa sem dosegel z naslovom mladinskega državnega prvaka. To me ni zadovoljilo, saj sem imel večje ambicije in preklopil na kickboks, ki se odvija v ŠRC Spartacus v okviru Kickboxing klub Power kick. Trener mi je postal Milan Korotaj, s katerim sva trdo delala, videl je, da sem perspektivni tekmovalec in uspehi so se začeli vrstiti.
Našim bralcem na kratko predstavi kickboks…
Kickboks je relativno mladi šport, ki se je razvil v Ameriki kot razvito borbo karateja. Gre za tekočo borbo rok in nog, osnovni veščini sta predvsem teakwando in boks. Sam kickboks se deli na semi-kontakt, light-kontakt, full-kontakt in K1 rules.
Kako razširjen je kickboks v Sloveniji in po svetu?
V Sloveniji je kickboks dokaj poznan šport, saj imamo profesionalnega svetovnega prvaka Tomaža Barado, ki nam ga je približal. V Evropi se ta šport razvija, močno pa je razvit na vzhodu, predvsem Japonski, kjer razvijajo K1 rules oziroma Thai Kickboksing.
Kdaj so se začeli prvi večji uspehi in kaj si šteješ kot največje uspehe?
Nekje leta 2004 sem preklopil na kickboks in šel na prvo državno prvenstvo, tam sem dosegel prvo mesto, ko so me v slovenski reprezentanci opazili kot perspektivnega in me sprejeli vanjo. že naslednje leto sem šel na tekmo svetovnega pokala v Italiji, to so največji turnirji, kjer sodeluje okoli 2000 tekmovalcev, ter dosegel tretje mesto, s čimer sem bil dokončno sprejet v reprezentanco. Leta 2006 sem Slovenijo zastopal na Svetovnem mladinskem prvenstvu, kjer sem proti ruskemu tekmovalcu izgubil v finalu in tako postal svetovni podprvak, lani na Evropskem mladinskem prvenstvu na Portugalskem pa sem postal evropski prvak.
Konkurenca v članski kategoriji je zagotovo večja in močnejša, kakšne rezultate misliš da si zmožen dosegati?
Da sem tudi v članski konkurenci zmožen dosegati dobre rezultate sem dokazal v Benkovcu, kjer sem prvič stopil v ring. Konkurenca res ni bila na samem vrhu, vendar to ne zmanjšuje uspeha moje zmage. že prej sem se nekaj krat boril med člani in dosegal dokaj dobre rezultate, tako da to ne bo problem. Letošnje leto je vse od začetka bilo naporno zame. Sprva sem zaradi prestopa v člansko konkurenco hujšal za full-kontakt na 75 kilogramov, kar me je zelo izčrpalo, sledile so tekme v tej disciplini.
Kakšne poškodbe so pogoste v borilnih športih in ali si sam imel kakšne težje poškodbe?
Pogosto se zgodijo poškodbe glave, počene arkade, raztegi mišic in zvini. Pravijo, da se v borbah, kjer se udarci izvajajo s polno močjo v glavo pojavijo poškodbe na dolgi rok in da pri eni borbi odmre toliko možganskih celic, kot če bi se redno napil. Letos so me malo zdelale poškodbe, imel sem zlomjen nosni pretin, sodeloval pa sem na štirih tekmah zapored, zato se nos ni nikoli zacelil in krvavitve na tekmah se niso mogle ustaviti. To me je stalo polfinala v Italiji, kjer so mi borbo sodniki prekinili zaradi krvavitve iz nosa. Prav tako maja letos sem si v svetovnem pokalu na Madžarskem poškodoval nogo - počile so mi mišična vlakna v zadnjem delu mišice. Sprva smo mislili, da se bo poškodba hitro ozdravila in bom lepo počasi okreval ter da mi ne bo preprečila nastopa na Svetovnem prvenstvu. žal se je zgodilo nasprotno, pri napornih treningih se je bolečina stopnjevala in zato smo se s trenerjem odločili, da ne bom tvegal še hujše poškodbe.
Kaj to pomeni za tvojo nadaljnjo športno kariero?
Sezone v kickboksu je žal za letos zame konec, borilnega športa pa nisem pustil, takoj sem našel izhodišče v boksu, kjer sem letos že enkrat nastopil v Slovenski Bistrici. Povezal sem se z boksarskim klubom Ring Ptuj, za katerega je včasih nastopal najboljši slovenski boksar Dejan Zavec, ki ga tudi večkrat srečam na treningu. Boks sem začel trenirati že v Murski Soboti, resneje pa zdaj avgusta po poškodbi noge. Trener Ivan Pučko v meni vidi velik potencial in je zavzet, tako da se že pripravljam na tekme. Imel sem nekaj sparingov, hkrati pa sem dva vikenda imel dve reviji, na katerih sem obakrat dosegel srebro.
22. septembra bi moral v Napoliju nastopiti na mladinskem svetovnem prvenstvo v kickboksu, kjer bi branil drugo mesto, a se žal zaradi poškodbe ne bo mogel udeležiti…
Zaradi moje nadaljnje športne kariere je dobro, da ne tvegam, seveda pa mi je žal tega svetovnega prvenstva, ker bi bil še zadnje leto med mladinci. Vseeno pa me istočasno kot bi Svetovno prvenstvo v Napoliju čaka v Banja Luki mladinski boksarski turnir, ki bo trajal tri dni, ne vem pa še, v kateri kategoriji bom nastopal.
Kakšni so tvoji cilji v boksu?
Boks me zelo privlači, saj me motivira Dejan Zavec, izziv pa so Sredozemske igre in Olimpijske igre čez štiri leta v Londonu, tako da bom vse vložil v svoj šport in študij, ki me čaka naslednje leto. Trenutno treniram kolikor se da, skušam čimbolj kombinirati s šolskimi obveznostmi. Na gimnaziji so uvidevni in mi omogočajo treninge v času telovadbe, edina težava je le, da mi ne preostane dosti prostega časa zase. To ne pomeni, da se več ne bom udeleževal kickboks tekmovanj, seveda me full-kontakt še vedno mika, vendar je letošnja sezona zaradi prej omenjene poškodbe zame že zaključena.
So se ti treningi po prehodu s kickboksa na boks precej spremenili?
Pri treningu se je seveda pojavila mala razlika, nekoliko sem spremenil svoj guard, našli pa smo tudi napake, ki jih moram odpraviti. Treningi so nekoliko bolj tehnični, kar mi je všeč. V Murski Soboti ni nobenih zamer ali prepirov, za menjavo športa sem se odločil prostovoljno, ker sem imel takšno željo. Mogoče je bilo osem let teakwandoja in kickboksa že malo veliko in se je to nekako nasičilo v meni. Novo okolje v katerem treniram mi daje večjo motivacijo, edini problem je le oddaljenost in mi nekaj časa vzame še prevoz, vendar so starši in prijatelji razumejoči in me občasno vozijo.
Si že doživel knockout in kakšen je občutek?
Knockout sem že dobil, vendar ni bil pravi, ampak tehnični. Padel sem po tleh in se pobral, vendar mi je počila zgornja ličnica pod očesom, tako da je sodnik prekinil borbo. Vseeno mi je zadnjih 30 sekund po udarcu manjkalo, tudi naslednji dan se počutiš kot če bi te povozil tovornjak.
Kdo je oziroma so tvoji vzorniki pri boksu?
Pri boksu poznamo različne tipe borcev. Eni so tehničarji, eni grejo na en udarec, eni na knockout. Vse kakor je legenda Mike Tyson, trenutno pa mi je največji vzornik Vitalij Kličko. Ne vem če je to res, a bral sem, da v prostem času najraje igra šah in da ima celo magisterij ali doktorat. To kaže, da je boks hkrati intiligenten in brutalen šport. V boksu ni kdo bo koga razbil, ampak je motiv, kdo bo koga dobil na finto, saj knockout nato sledi tako sam po sebi. Roke so le orodje, katere vodi glava.
Kdaj se bo odvijalo državno prvenstvo in ali se ga boš udeležil?
Drugi teden v oktobru se bo odvijalo tridnevno državno prvenstvo v Mariboru. Letos so nastala nova pravila, ki so me na srečo potisnila tudi pri boksu med mladince, tako da se bom poizkušal čimbolje odrezati. Konkurenca je velika, želim pa si vsaj medalje. To je zame velik izziv, saj v boksu začenja praktično z ničle, zato ni ogromnih pričakovanj v kratkoročnem smislu, so pa na dolgi rok. Na dolgi rok je mišljen olimpijski cikel, ki traja štiri leta. Kot pravi trener bo prvih deset dvobojev le za nabiranje izkušenj, zato ne bo toliko pomembno, če bom zmagal ali izgubil, važno je, da iz vsakega dvoboja čimveč odnesem.
Ali je bil že kakšen Slovenec blizu nastopa na Olimpijskih igrah?
Letos je mojemu trenerju na Ptuju in njegovemu bivšemu varovancu Boštjanu Kerinu uspelo prebiti dva kroga naprej na kvalifikacijskem turnirju, vendar je nato žal v tretjem krogu klonil. Kvalitetni boksarji pa so še v Slovenski Bistrici, Ljubljani, Kranju...
Kakšna je bistvena razlika med amaterskim in profesionalnim boksom?
Amaterski boks je težji kot profesionalni. Dejan Zavec je po mojem mnenju dobro boksal in ga je profesionalni klub kupil ter ti nato oni organizirajo dvoboje, ki trajajo dvanajst rund. Ko imaš določeno število dvobojev lahko izzivaš svetovnega prvaka oziroma lahko drugi izzivajo tebe. Na amaterskem nivoju pa greš na tri, štiridnevni turnir in imaš dve borbi na dan, treba se je prebijati gor, kar je mnogo težje.
če bi se ti ponudila priložnost, da tudi ti postaneš profesionalec, bi se odločil za to?
Meni je v prvi vrsti cilj ohraniti športnost, saj ne pravim, da če si profesionalec nisi športnik, ampak po moje je v profesionalizmu že veliko umazanega dela in veliko vlogo igra denar. Zaenkrat je moj cilj narediti čim večji uspeh v amaterskem boksu, saj so vsi svetovni in olimpijski prvaki bili kasneje vrhunski profesionalni boksarji, če so v to spustili v te vode. Najlepši primer je Evander Holyfield. Mislim pa, da je profesionalni boks krut in tvegan, saj se moreš vsemu odreči, kaj hitro pa lahko vse tudi izgubiš.
V katerih letih so kickbokserji in boksarji na svojem vrhuncu in ali obstajajo tudi ekstremi?
Pri obojem so tekmovalci na vrhuncu nekje med osemnajstim in sedemindvajsetim letom, se pa najdejo na tekmovanjih tudi mlajši in tudi kakšni štiridesetletniki, zato nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ in te lahko marsikdo preseneti.
Kaj je pomembno za pri športnikih, ki se bavite z borilnimi veščinami?
Vsi, ki se ukvarjamo z borilnimi veščinami smo edinstveni, saj je tu potrebno veliko odrekanja, veliko znanja, potrebno je poznati delovanje telesa, urejeno prehrano, treninge. Važno je tudi dovolj spanja, počitka za regeneracijo, sam zadnje čase več sploh ne pomišljam o alkoholu in cigaretah. V boksu je najbolj zanimivo, kot mi je povedal trener na Ptuju, nikoli se ne smeš zadovoljiti s trenutnim stanjem. Tudi če si perfekten je treba najti neko mikro napakico in jo popraviti, zato ker vsepovsod so boksarji in med najboljšimi pri zmagi štejejo le procenti. Moramo se zavedati, da je v vsakem večjem mestu po tisoč takih boksarjev kot sem jaz, vendar izmed teh uspe mogoče samo pet.
Kako »drago« je tvoje športno udejstvovanje?
Na splošno so v Sloveniji ti borilni športi slabo poznani in slabo priznani, veliko si moram sam financirati - opremo, prehrano, poti. Srečo imam, da me pri tem podpira družina, saj samo s pomočjo kluba in reprezentance ne bi mogel nastopiti na največjih tekmovanjih. Reprezentanca krije le polovico stroškov, ki so povezani z udeležbo na velikem tekmovanju, vendar na srečo smo letos vendarle dobili neke sponzorje, ki se njim tudi zahvaljujem. Za prihodnje pa upam, da bodo sami opazili, da se dobro dela, da so dobri rezultati in da se splača vlagati tudi v druge športe in ne samo tradicionalne.
Se da pri nas preživeti zgolj s kickboksom ali boksom?
To v Sloveniji ni mogoče, saj ni veliko menedžerjev, ki bi te opazili in potisnili v profesionalno ligo. Tudi tam pa se čaka na borbo tudi po šest mesecev in zanjo dobiš mogoče dva tisoč evrov, potem pa zopet čakaš na naslednjo borbo, trenirati pa moraš neprestalno, če te kdo pokliče. Mogoče pa se da preživeti z boksom.
Kako ti uspeva združevati skupaj šolo in tekmovanja?
Trenutno obiskujem četrti letnik športne gimnazije v Murski Soboti, tretji letnik sem izdelal s prav dobrim uspehom. Med šolskim letom sem osredotočen na šolo in treninge, vzdrževati pa moram telesno težo, kar je dodatno breme. Paziti moram na prehrano, da se ne zredim, saj morem držati konstantno težo. Pravilno moraš imeti razporejen dnevnik čez dan in potem ni to tako težko.
Kakšne imaš načrte po končani srednji šoli?
Zelo me zanima gradbeništvo, arhitektura in podobno, tako da če si bom pravilno razporedil čas med študijem, mi bo še vedno ostal čas za treninge.
