Nekdanja učiteljica prevelikega vpletanja staršev v izobraževanje otrok ne podpira. Starši naj bodo na voljo le, ko jih otrok zares rabi.
Elizabeta Rožman - Ruža ima za sabo več kot 35 let učiteljske kariere. Kot učiteljica razrednega pouka je z delom začela na OŠ Bogojina, po 12 letih je delo nadaljevala v Murski Soboti na prvi osnovni šoli, sedaj je že več kot 8 let v pokoju. Je aktivna v Društvu upokojencev Murska Sobota, za predano delo na področju kulture in izobraževanja je nedavno prejela tudi zahvalno listino mestne občine.
Kako sedaj, ko ste v pokoju, spremljate začetek šole?
Čeprav sem v pokoju že osmo leto, imam še vedno v sebi misel, kako sem se vsa pretekla leta pripravljala na prvi šolski dan. Imela sem pravilo, da z vsakim šolskim letom uvedla nekaj novega. Mogoče tudi zaradi vnukinj, se vedno v tem času spomnim na svoje kolegice, kako se sedaj one pripravljajo. V srcu tako vedno ostane en procent priprave, čeprav več ne učim.
Za vas kot učiteljico je bilo priprav na pouk iz leta v leto najverjetneje vedno več. Predvsem v zadnjih letih?
Da, tako je. Vse je bilo treba spremeniti. Letni delovni načrt, vse tako tedenske kot dnevne priprave. Bilo pa je lepo, da smo imeli zelo dobre aktive. Recimo med četrtimi razredi smo ogromno naredile skupaj, tako da je bilo tega dela potem le nekoliko manj. S časom je bilo vedno več pisanja, tehnologije.
Izmed stvari, ki je doživela najopaznejšo spremembo, je vsekakor odnos učenec, starši, učitelj. Starši so do učiteljev vedno zahtevnejši, otroci imajo vedno več pravic. Kako komentirate to spremembo?
Kogar koli boste vprašali, vam bo povedal, da sem bila ena izmed najstrožjih učiteljic. Vendar v vsej svoji karieri nikoli nisem prišla v spor niti z otrokom niti s staršem. Mislim, da v današnjem času, ko so starši tako zaposleni, tudi zaradi nezaposlenosti in skrbi, imajo manj časa za otroke. Vendar še ni rečeno, da ne čutijo potrebe, da bi jim pomagali. Če se ustvari nek pozitiven odnos, se lahko v troje marsikaj reši. Sama sem imela govorilne ure, da smo sedeli vsi trije; otrok, starš in jaz. In to je bilo zelo lepo, odkrito. V mojem poklicu mi je bilo najlepše, da so mi starši marsikaj zaupali. So me spoštovali. Sem pa tudi jaz marsikaj njim povedala in jim svetovala. Menim, da če imaš kot učitelj svoj poklic rad, potem le najdeš pot, da prideš do staršev. In razvije se lahko zelo lep odnos.
Kaj bi svetovali staršem, koliko naj bodo sploh vključeni v izobraževalni proces in predvsem, kako?
Naj se vključijo v tolikšni meri, da ne bodo zgolj sledili pouku in dejavnostim, sodelujejo naj tudi v delavnicah in prek različnih načinom. Otrokom lahko pomagajo pri domačih nalogah, pri seminarskih. Naj ne delajo namesto njih, naj jim le pomagajo. Če jih otrok rabi, naj odložijo vse stvari in imajo tiste pol ure samo za njega. Če in ko jih otrok rabi. Sledijo naj otrokovemu razvoju in naj bodo na njega ponosni. Vsak ne more dosegati najvišjih rezultatov, nekateri dosežejo povprečje, pa je to za njih velik rezultat. Ponosni naj bodo na vsako otrokovo delo. S tem bo otrok ponosen sam nase in motiviran za naprej.
Ste kdaj s strani staršev opazili prevelika pričakovanja?
Starši neizpolnjena pričakovanja včasih težko sprejmejo. S pogovorom se velikokrat dosti doseže, vedno pa tudi ne. V takih primerih upam, da starši ne zgrešijo pravega smotra življenja. Ker otrok če vidi, da je mama žalostna in je ati žalosten pa ne govorita z njim.. Mislim, da je temelj vseeno znanje in ocene niso vedno njegov pravi pokazatelj.
Nekoč ni bilo nič nenavadnega, da so bili po tem, ko so bili tepeni v šoli, posledično tepeni tudi doma. Danes so starši odločneje na strani otrok.
To je pa posledica ureditve naše družbe. Starši se zavedajo svojih pravic, točno vedo, kaj lahko učitelj napravi v šoli in kaj ne. Tudi učitelji so sicer podučeni so svojih pravicah, vendar se pogosto umaknejo, kar pa starši s pridom izkoristijo.
Kako pa vam je uspelo, da v vsem tem času ni prišlo do nobenega resnega konflikta?
Imela sem posebno pravilo; v učencu vedno išči znanje in ne neznanje ter vedno daj za odstotek višjo oceno kot nižjo, da bi te otrok sovražil. Za otroke sem si tudi vedno vzela čas, tudi kartala sem se kdaj z njimi. Dajala sem jim nasvete, tako me je enkrat učenec vprašal, kako naj dekle povabi v kino in podobno. Ampak vedno so vedeli, da me ne morejo zafrkavati. Naredila sem vse za njih in najbrž otrok to čuti, saj so mi primerno vračali. Konfliktov pa ni bilo.
Pa če greva nazaj na telesno kaznovanje. Nekoč je zanj obstajala prosta pot, danes v šolah zanj ni prostora.
Ne podpiram telesnih kazni. Ne v šolstvu in ne v domačem okolju. Čutim, da telesna kazen spodbuja večjo negativnost, pri čemer se otrok še bolj upre. Ne bom rekla, da nisem kdaj katerega prijela v smislu 'čuj ustavi se, kaj delaš', vendar sem bila stroga bolj z besedo in moja beseda je bila dovolj. Sem pa odločno proti telesni kazni.
Šolski sistem se je od začetkov vašega poučevanja pa do danes v veliki meri spremenil. V vseh pogledih na bolje?
S tem se ne bi strinjala. Zdi se mi, da je preveč učenja, ki ni trajno za kasnejše uzobraževanje, to je znanje, ki ga lahko poiščemo v enciklopedijah. Po nekaterih državah je drugače; je dovolj, če otrok zna poiskati informacije. Več poudarka bi tako morali dati znanju, ki se potrebuje kasneje, v srednjih šolah in na fakulteti.
Spremenil se je tudi položaj učiteljev. Nekoč veliko spoštovanje je do danes nekako splahnelo. Učitelje se tika, 'rešpekta' se zdi da ni več..
(smeh) Spomnila si me na vas, kjer so starejši ljudje radi rekli, da je prvi pop, drugi pa takoj školnik. In tako je res bilo. Ko sem začela učiti, je bil učitelj spoštovani človek. Nekoliko se je spremenilo, ko sem prišla v mestno okolje, ne bom pa rekla, da spoštovanja ni bilo. Nekaj se je v tem času le spremenilo, nikoli pa se v to nisem poglabljala, ker s tem nikoli nisem imela težav.
Otroci so vas vikali in vas klicali 'tvaršica'…
Najlepše, kar ti otrok lahko pove, je, tvaršica. Najbolj všeč pa mi je bilo, ko so mi rekli tvaršica Ruža. To je bil zame tisti melem in ko je prišla tista moda, da bi se naj imenovali gospod in gospa, profesor in profesorica, sem bila odločno proti. Če otrok pove učiteljica, ni nič narobe, še vedno pa sem najraje tršica.
Kaj svetujete učencem pred velikim korakom, novim šolskim letom?
Naj radi hodijo v šolo, nikoli več ne bo lepo, kot je sedaj v osnovni in srednji šoli. Naj se radi učijo tisto, kar jih veseli, naj imajo radi učiteljico in sošolce. Vsekakor pa naj pazijo na svojo varnost. Seveda pa naj šole ne čutijo kot obremenitev, temveč naj grejo radi v njo, ker je dober hram.
