Treniral strelce v Kuvajtu

45-letni Radečan je v strelskem športu že vse od leta 1969. Po koncu aktivne kariere se je aktivno vključil v trenerske vode. Po šolanju v Sloveniji se je izobraževal na mednarodni akademiji pri Mednarodni strelski zvezi, kjer je pridobil najvišjo možno izobrazbo, ki jo ima le deset posameznikov na svetu. Po delu v matičnem klubu iz Rečice, SD MI Pomurka iz Murske Sobote, slovenski reprezentanci, biatlonski reprezentanci je kot posledica dobrih ocen med šolanje sprejel povabilo Strelske zveze Kuvajta. Za njegove usluga pa so se zanimali tudi v Indiji. Sam pravi, da pri takem odnosu države do športa ni nič čudnega, da velika večina vrhunskih trenerjev odide v tujino.

Kako se je vaša zgodba v strelstvu sploh začela?

V strelske vode me je popeljal oče, ki je bil aktiven strelski tekmovalec, prav tako pa tudi njegovi trije bratje, pred njimi pa tudi že njihov oče. Tako bi lahko rekli, da mi je bil ta šport položen že v zibko. Moja športna kariera pa se je pričela davnega leta 1969 z mojim prvim strelskim nastopom. Najprej sem nastopal z zračno puško. Kot pionir sem dosegel kar nekaj dobrih rezultatov. Nato so prišle zdravstvene težave, veliko časa sem preživel v bolnici, vsega skupaj kar dve leti, tako da se je to zelo poznalo na mojem športnem udejstvovanju. Resno sem se lahko posvetil streljanju šele po končani srednji šoli. Tokrat sem se odločil za pištolske discipline. Nastopal sem za SD Dušan Poženel iz Rečice in z njimi osvojil naslov državnega prvaka z zračno pištolo. Na žalost se moje zdravstvene težave še vedno niso končale in s tem sem opustil aktivno udejstvovanje na športnem področju.

Kako pa je potem prišlo do vstopa v trenerske vode?

Po končani športni karieri sem se posvetil drugim hobijem, fotografiji in lovu, vseskozi pa sem vodil strelski krožek na Oš v Radečeh. S pionirji sem nato dosegel kar nekaj zelo dobrih rezultatov, med njimi tudi ekipni naslov državnih prvakov z MK-orožjem. Kmalu pa sem ugotovil, da mi moje znanje ne zadošča za dosego res vrhunskih rezultatov, zato sem se vpisal na Fakulteto za šport za trenerja strelstva. Po končanem šolanju v Sloveniji sem nadaljeval s šolanjem na mednarodni akademiji pri Mednarodni strelski zvezi. študij poteka v treh stopnjah, v različnih evropskih državah. V letu 2003 sem uspešno končal tudi ta študij in si pridobil najvišji naziv "trener z mednarodno A-licenco za puško". Trenutno nas ima to licenco v svetu samo deset.

Z Mursko Soboto ste bili nekaj časa močno povezani. Tukaj ste organizirali šole streljanja ter tudi kot trener delovali v SD Pomurka MI. Kako gledate na razmere v strelskem športu v Murski Soboti?

V Murski Soboti je bil včasih eden stebrov slovenskega strelstva, imeli so zelo dobrega trenerja oz. ga še imajo, ustavilo pa se je pri materialnih sredstvih. S propadom Mesne industrije Pomurka se je pričel tudi propad kluba, saj je bila Pomurka glavna pokroviteljica kluba. Vrhunskih rezultatov pa brez zadostne finančne podpore ni pričakovati. Moramo se zavedati, da stane oprema za enega tekmovalca okoli 4000 €. Na žalost pa je dokaj odklonilen odnos tudi v gospodarstvu. Nič bolje ni z dotacijami, ki jih občina namenja za šport. Stanje v slovenskem športu, tudi v Murski Soboti, je zelo slabo in dokler država ne bo nič naredila, se bo nazadovanje samo nadaljevalo. Upam pa, da bo naslednja vlada pokazalo malo več razumevanja za šport.

Imate praktično najvišjo trenersko izobrazbo v strelstvu. Ste potemtakem na trenerskem tržišču vroče blago?

Lahko bi se tako reklo. Zanimanje za moje delo doma in v tujini je kar veliko, predvsem v tujini je izjemno veliko povpraševanje po mojih trenerskih uslugah. Trenutno pa mi moje zdravstvene težave ne omogočajo odhoda v tujino, v Sloveniji pa je zelo omejeno število klubov, ki imajo tako visoke ambicije, da bi vlagali finančna sredstva v vrhunskega trenerja. Moramo se zavedati, da ima naša država najbolj mačehovski odnos do športa, še posebej do vrhunskega športa, od vseh držav v EU. Pa tudi izven EU ne poznam nobene države, ki bi tako malo vlagala v šport in rekreacijo kot Slovenija. Pravkar so na Ministrstvu za šolstvo ponovno predlagali, da bi zmanjšali število ur telesne vzgoje, tudi za izbirne predmete ne bi več omogočali športnih dejavnosti. To najbolje odraža odnos države do športa. Nekaj sredstev bi se dalo pridobiti tudi iz gospodarstva, vendar je država tudi tu z neprimerno zakonodajo postavila zelo visoke ovire. Pri takem odnosu države do teh vprašanj ni nič čudnega, da velika večina vrhunskih trenerjev odide v tujino.

Kako je sploh prišlo do stika in sodelovanja s kuvajtsko strelsko zvezo?

Kuvajtska strelska zveza je poslala povpraševanje mednarodni trenerski akademiji za trenerje in ker imam jaz najvišje ocene na akademiji, so predlagali mene. Nato so me poiskali in kmalu smo se dogovorili. Odpotoval sem v Kuvajt ter se zaposlil v njihovi nacionalni gardi. Podpisali smo pogodbo za pet let. Poleg kuvajtske strelske zveze so me poiskali tudi predstavniki Indije.

Kako bi primerjali razmere v strelskem športu v Sloveniji in Kuvajtu? Kje so največje razlike?

Osnovna razlika je v količini denarja, ki je na razpolago za izvajanje športnih dejavnosti. V Kuvajtu dobi vsak klub, ne samo strelski, ves denar za svoje osnovno delo, dodaten denar pa za uspehe. Vsak tekmovalec, ki se pridruži klubu, dobi vso strelsko opremo zastonj. Prav tako ni problema za vse ostalo, vključno s potovanji v tujino na tekme. Seveda pa je za reprezentanco poskrbljeno še bolje. Imajo komaj 800.000 prebivalcev, kajti tujci nimajo pravice nastopanja, a vendar imajo nosilce medalj na skoraj vseh olimpijadah in svetovnih prvenstvih. Izgovor, ki ga pri nas velikokrat slišimo, da smo majhni, torej ne zdrži.

Kako bi ocenili svoje delo s kuvajtsko reprezentanco? Kako so zadovoljni z vami?

Do sedaj je to sodelovanje potekalo odlično. Z moje strani imam samo eno pripombo in to je njihovo dojemanje časa. V Kuvajtu namreč ne dojemajo obveznosti glede časa tako kot mi v Evropi. V muslimanskih deželah se namreč nikoli tako ne mudi, da ne bi imeli časa še za eno kavo in čaj. Samo en primer, sestanek za odločitev glede ekipe sem sklical v torek ob 9.00. Dobili smo se v četrtek ob 12.00. Temu se človek zelo težko privadi ali pa nikoli, saj delujejo neresno. Njihova reprezentanca je zelo zadovoljna z mano, saj do sedaj še nikoli niso imeli resnega trenerja, tudi programa dela in treningov ne poznajo. Zato so tekmovalci seveda navdušeni.

V čem se sploh življenje tam razlikuje od tega, ki ga poznamo tukaj?

Največja in najbolj opazna razlika je v tem, da so v Kuvajtu skoraj vsi verni. Dosledno upoštevajo vse verske zakone, ženske so izrazito podrejene in zakrite. V prvih tednih ti vedno nekaj manjka, šele kasneje dojameš, da si v vsaki družbi brez žensk. Nobena Kuvajtčanka ne sme delati, delajo lahko samo priseljenke. ženske so samo za v posteljo in kuhinjo. Z novim zakonom ima lahko moški samo štiri žene, prav tako so mu odvzeli pravico, da žensko ubije, lahko jo sicer tepe, vendar ne do smrti. Ko smo imeli piknike v puščavi, niso niti enkrat pripeljali svojih žena. Ko gredo ženske v trgovino, morajo iti zraven tudi moški, saj se ženske določenih stvari ne smejo niti dotakniti. V mestih, predvsem v Kuvajt Cityju imamo sicer malo drugačno podobo, saj je to zelo moderno mesto, na ulici vidiš že kar veliko žensk brez rute in mesto daje vtis povsem navadnega evropskega mesta. Preteči pa bo moralo še veliko vode, da se bo v družbi kaj pomembnega spremenilo.

Nekdaj je bilo gostovanje tujih trenerjev v tujih državah nekaj dokaj nenavadnega, danes pa to postaja del vsakdana. Lahko pri tem govorimo o kakem drugem motivu kot finančni plati teh sodelovanj?

Seveda je finančni motiv zelo pomemben, vendar ni najpomembnejši. če nimaš primernih pogojev in možnosti za delo, ti tudi finančna vzpodbuda ne pomaga, saj ne moreš opraviti tistega, kar bi si želel. še vedno je osnovni motiv vrhunskih trenerjev, da naredijo vrhunske tekmovalce. To je najpomembnejša razlika med trenerjem in vrhunskim trenerjem.

Delovali ste tudi kot strelski trener pri biatloncih. Se je to sodelovanje obneslo?

Z biatlonsko zvezo sem sodeloval eno leto in to v olimpijski sezoni. Sodelovanje je bilo kar uspešno, saj so tekmovalke kar trikrat stale na odru za zmagovalce. Tudi ekipno šesto mesto na OI v Torinu je zelo lep uspeh. Seveda pa je eno leto premalo za resen napredek v tej smeri. Največji problem je v tem, da nihče od tekmovalcev nima osnovnega strelskega treninga, zato vseskozi vlečejo s sabo iste napake. Pri vseh tekmovalcih je prisotno razmišljanje, da je tek pomembnejši, streljanje pa bo že enkrat šlo. Največji del krivde za tako razmišljanje pa seveda nosijo trenerji.

Streljanje v biatlonu se od tistega, v katerem ste drugače trenersko aktivni, vseeno nekoliko razlikuje. V biatlonu se strelja neposredno po težkih fizičnih naporih, športno strelstvo pa načeloma velja za bolj umirjen šport. Kje so potemtakem tiste vzporednice, ki povezujejo oba športa?

Moramo se zavedati, da je osnova, to je zadeti tarčo, enaka. Tudi način, kako to doseči, je v osnovi enak. Tarča v biatlonu je samo prilagojena za večje tresljaje puške, saj pridejo tekmovalci na strelišče z dokaj velikim pulzom. Sredina oz. center je v biatlonu velik kar 11,2 cm stoje in nekaj manj leže. V lepem vremenu je zelo veliko tekmovalcev sposobnih zadeti vse tarče. Največjo težavo v biatlonu pa povzroča vreme, saj je to edini faktor, na katerega nima vpliva niti tekmovalec niti trener. Posebno moteč je veter. V takšnih okoliščinah pa so že redki tekmovalci sposobni zadeti vse tarče.

Kljub temu da lahko strelci v tem športu vztrajajo nekoliko dlje, se naposled vse dobro tudi enkrat konča. Ali lahko v prihodnje pričakujemo, da bo Slovenija imela kakšnega strelca ali strelko, ki bo lahko stopil/-a v stopinje Rajmonda Debevca?

Mislim, da ne. Tudi v svetu je Rajmond samo eden. Lahko samo upamo, da bomo imeli srečo, da bo prišel kakšen talent in se približal rezultatom Rajmonda.

Fotografije: Robert Teržan