Slogan sproščena Slovenija je bil ena največjih predvolilnih prevar

Njegova uredniška era na Mladini se je končala lani oktobra, ko se je v tudi njemu nepojasnjenih okoliščinah moral posloviti od tednika, ki pa še naprej ostaja trn v peti vlade. Zdaj svoje poglede in razglede razkazuje na svojem blogu.

Dobre štiri mesece mineva od vašega odhoda iz Mladine. Nostalgija?

Ne, niti najmanj. V bistvu se počutim nekako osvobojenega, zdaj se ukvarjam s svojim internetnim projektom www.vest.si, kjer sodeluje še nekaj kolegov in se trudimo delati nekaj novega. Kar je, moram reči, strašno zadovoljstvo, sploh pa je lepo malo zamenjati okolje.

Vam Mladinino ni bilo več všeč?

Do okolja Mladine sem čutil zelo veliko odgovornost in sem se trudil, da sem delal to, kar sem delal, po svoji vesti, a je način, kako se me je Mladina znebila, pustil ne preveč dober občutek. Tako da nimam nobene nostalgije.

Vladni medijski cunami naj bi odpihnil kar nekaj urednikov. Je oktobra pustošil tudi na Dunajski 51?

Težko natančno rečem, kaj se je zgodilo, tudi po tem, ko so me odpustili, se nisem ukvarjal s tem, kaj in kako, ampak sem se raje posvetil novim stvarem. Sem pa takrat, ko so me odpustili, za Finance povedal, da vem, da je Franci Zavrl zahteval moj odstop. Pred kratkim pa sem slišal, da je šlo za neko vezano trgovino, češ, da naj bi se direktor Dela želel znebiti Grege Repovža, Franci Zavrl pa mene. Tako je bila ta rošada dobrodošla vsem.

Kakšen vpliv ima Franci Zavrl na Mladino?

Na Mladino ima zelo enostaven vpliv. Obstaja Mediapool, ki je na primer za leto 2006 z Mladino podpisal pogodbo v vrednosti okrog 60 mio tolarjev, odločilen vpliv v tem Mediapoolu ima Pristop oz. Franci Zavrl in nekje na začetku marca se pogodba ni več izpolnjevala, natančnih številk se več ne spominjam (bilo je okrog 20 mio tolarjev). Za Mladino je to pomenilo izpad dohodkov v obsegu 20 odstotkov. Ko pa se to zgodi, pride zahteva, da je treba rezati plače in honorarje. In ko sem na zahtevo direktorja začel rezati plače, to ni bilo dobro sprejeto med sodelavci Mnogi so videli boljšo priložnost v tem, da jaz odidem, kar je bila zahteva. Verjetno so upali, da bodo reklame prišle nazaj. Mehanizem je kar močen.

Vendar je naklada Mladini v primerjavi z oktobrom, če pogledamo zadnji dve izdaji, upadla za dobrih 1500 izvodov …

S tem se nisem ukvarjal. Naklada je stabilna zadnjih pet let in je odvisna od posamezne številke in letnih časov. V založništvu obstajajo boljši in slabši meseci. Povprečje se je ohranjalo na približno istem nivoju, razlike so bile po mojem mnenju minimalne.

Ocena vašega naslednika?

Hm, zanimivo vprašanje. Pri Mladini po mojem odhodu se mi zdi najbolj opazno, da se ni bistveno spremenila. Krog zunanjih sodelavcev, ki sem jih pripeljal, je ostal isti, tudi fokusi so ostali približno tam, kjer so bili. Vsebinsko bi težko našel razloge za kakšen premik. Je pa res, da je z mojim odhodom in odhodom Alija H. žerdina prišlo do zamenjave generacij, nekaj mlajših novinarjev in novinark dobilo več prostora, kar ni slabo.

Razmere v slovenskem novinarstvu. Ve se za pritiske s strani oblasti, toda kaže, da so se novinarji »podelali« v hlače …

Najbrž so se, ja, nekateri so se, nekaj pa se jih bori. Novinarji so ljudje z družinami in otroki in iti na Zavod za zaposlovanje ni najbolj prijetna stvar in mnogi nimajo energije, da bi začeli kaj novega, tako da se jih da razumeti. Kar se meni zdi še najbolj tragično, je, da je ogromno dobrih profesionalnih novinarjev z mnogo znanja končalo v pisarnah, ki z novinarstvom praktično nimajo nič skupnega.

V enem svojih uvodnikov v Mladini ste zapisali, da državotvorna odgovornost in ljubezen do državotvorne vlade zmagujeta z roko v roki. Kaj pa sproščena Slovenija, o kateri govori Janez Janša?

Ta sproščena Slovenija, ki je bila slogan pred zadnjimi volitvami, se je po mojem mnenju izkazala za eno največjih predvolilnih prevar. Druga podobno velika prevara so bile obljube o reformah. Ne eno ne drugo se ni zgodilo. Ne v gospodarstvu, ne v medijih, ne v kulturi ne vidim več sproščenosti, prej manj. Vsekakor se ogromno ljudi počuti zapostavljene. Sproščenost najverjetneje pomeni, da dobijo priložnost ljudje, ki so sposobni, ne pa tisti, ki so blizu oblasti. Pa ne gre tu za helikopterske prevoze, režiranje proslav ali pa za direktovanje podjetjem, ki so v lasti ali vsaj delno v državni lasti.

Menite, da smo bili pod mandatom prejšnje vlade bolj sproščeni?

Mislim, da je ni več, kot je je bilo, prej manj. Ne bi pa trdil, da je bilo sproščenosti pod prejšnjo oblastjo prav zelo veliko ali vredno spoštovanja in občudovanja. če bi bilo, potem Janša in njegova koalicija s sloganom o sproščeni Sloveniji na volitvah ne bi zmagala.

Novinarstvo in politika z roko v roki. Novodobno načelo ali eksistenčna nuja za oba pola?

Eksistenčna nuja za oba pola vedno in povsod. Težko si je predstavljati novinarja ali novinarko, ki nima informatorjev, ni dobro obveščen oz. obveščena. Brez tega novinarstvo enostavno ni mogoče. Tipi novinarstva seveda obstajajo. če govorimo na primer o dokumentiranju prometnih nesreč in običajnega dogajanja, čeprav tudi tam so pomembne informacije, da prideš na kraj dogajanja prvi. Za obravnavanje zakulisij, insajderskih zgodb pa je seveda nujno poznavanje političnega establishmenta. če hočeš to funkcioniranje poznati, moraš imeti informatorje ali znance v teh krogih. Meni se zdi pomembno, da novinarji in novinarke ne popustijo pred domnevno superiornostjo politike. Da se zavedajo, da je njihova presoja informacije, ki jo dobijo, bistvena, in da niso bistvene informacije, ki jih dobijo. Da so do informacij, ki jim jih poskuša ta politika lansirati, kritični, da jih lahko presojajo z lastno glavo.

Omenjate kritičnost. So slovenski mediji dovolj kritični?

Težko bi odgovoril enoznačno. So in niso. V slovenskih medijih vsak dan najdemo kakšen kritičen detajl, ampak ko govoriva o tem, se je treba zavedati, da politike ta celotna slika ne zanima prav pretirano. Pomembnejše so posamezne velike zgodbe, ki ogrožajo njihovo ekstistenco. Lahko dam primer. Na Mladini v zadnjem letu signali, ki so prihajali iz politike, iz teh vladnih krogov, niso sporočali, da ne pisati o problemih. Nikoli ni bilo rečeno, da naj ne pišemo o Bručanu, ki ima probleme z operacijskimi mizami, ali pa o nesprejemljivosti enotne davčne stopnje za delavce. šlo je za konkretne stvari, recimo, da naj ne pišemo o razmerah na Delu. Delo je problematično, ker je bilo prevzeto na problematičen način, ker je pravzaprav ponovitev zgodbe iz prejšnjih vlad. Same zgodbe, ki se dogajajo na Delu, so problematične in kažejo na povezavo med oblastjo in tem podjetniškim, na pol državnim gospodarstvom in medijem z uredništvom, ki je direktno povezano z vlado. Ni tudi problem pisanje o RTV. RTV je javna hiša in debata je pač takšna. Tisto, na kar je bila oblast občutljiva, je bilo Delo.

O Delu niste smeli pisati?

Ne, smo pisali. So pa prihajali ves čas znaki, da naj se o Delu ne piše več. Po mojem odhodu v bistvu člankov o Delu nisem več zaznal.

Od koga so prihajale prepovedi?

Ne gre za prepovedi, gre za sugestije, ki vedno prihajajo prek kurirjev. Kurirji so tukaj v bistvu nepomembni, zato niti ne bi omenjal njihovih imen, gre pa seveda za sporočila iz krogov, o katerih sva prej govorila.

Lahko v primeru prodanih državotvornih novinarskih duš govorimo o delčku ogledala političnega in gospodarskega sistema države?

Definitivno. To je del podobe te družbe, ki se spreminja, in upam, da bo tudi to ogledalo spremenila.

Politični sistem brez močne opozicije. V Sloveniji ga doživljamo.

Ja, in to ne prvič. Politični sistem brez močne opozicije je žalosten, je problematičen. Nima posebne perspektive, ampak jaz sem, kar se tega tiče, optimist. Opozicija bo nastala tako, kot je nastala prej. Ljudje pač razmišljamo različno, kar je ok. Problem šibke opozicije je problem opozicije same. Težko bi se strinjal, da je to problem nas, družbe.

Se soočamo s krizo politične identitete na levici?

Definitivno. To se je najbolj izkazalo pri debatah o reformi, kjer je levica zelo radikalno nastopila proti enotni davčni stopnji, s čimer se jaz čisto osebno strinjam, saj dvomim, da bo enotna davčna stopnja prinesla kaj dobrega, ker so vsi izračuni ekonomistov pokazali, da so tisti, ki so jo propagirali, pozabili na detajle izračunov. Ampak hkrati pa ta levica ni ponudila nobenega svojega odgovora, čeprav so se vsi strinjali, da bi rabili odgovore in strategije. Socialni in davčni sistem je problematičen. Nobeden ni predlagal paketa, ki bi bil protiutež, ki bi predstavljal alternativo paketu enotne davčne stopnje. Hkrati pa se je pokazala tudi kriza desnice, ker je desnica poskušala z idejo o davčni stopnji razrešiti vse težave reform. In v trenutku, ko je enotna davčna stopnja padla, je bilo reform praktično konec. Nobene strategije ni bilo za tem, kar je po mojem mnenju slabo, ker se vsi zavedamo, da so reforme v Sloveniji potrebne, saj sistem, ki ga imamo, ni učinkovit, ni privlačen. Mali podjetniki imajo katastrofalne težave. že to, da ustanoviš d. o. o., porabiš dober mesec in pol časa, prej enostavno ne gre. Ko greš skozi postopek, ugotoviš, da za zamudo sploh ni pravih razlogov, da bi šlo lahko to v enem ali dveh dnevih. Na drugi strani na Zavodu za zaposlovanje nobenemu brezposelnemu nihče ne ponudi praktično ničesar. Edina stvar, ki se mu nudi, je vpogled, kje lahko išče delo. Hočem reči, ne levica ne desnica glede teh reform ne ponujata jasnih alternativ.

Pa smo Slovenci pripravljeni na reforme?

En del predvolilne retorike je stavil na reforme in ljudje so glasovali za desno koalicijo tudi zaradi tega, ker je obljubljala reforme, ker je obljubljala drugačen pristop. Mislim, da naklonjenost reformam obstaja. Tudi ankete javnega mnenja so kazale, da ljudje mislijo, da so potrebne. Problem je nastal, ko je namesto racionalnega paketa reform prišlo do radikalnih predlogov, ki pa so seveda preplašili velik del prebivalstva. 

Je Janez Janša sposoben popeljati Slovenijo na vrh svetilnika?

Ne vem, nikoli ne reci nikoli, ampak del svetilnika je Slovenija bila pred dnevi, ko je sprejela evro, kar seveda ni zasluga te vlade, ampak daljšega razvoja, daljše zgodbe tudi te vlade. Sprejem evra je bil videti kot nek svetilnik v Evropi zaradi tega, ker Evropa potrebuje zgodbice o uspehu. Evropa zadnjih pet let pravzaprav ni imela nobenega uspeha. Sama Evropa kot Unija se sooča samo s težavami in pada iz težave v težavo. V odnosu do ZDA, v odnosu do Turčije, do lastne ustave, v odnosu do imigracije, v odnosu med bolj socialistično usmerjenimi državami, kot je Francija, in konservativno, kot je Velika Britanija. Skratka, ko pride mala državica in pokaže, da lahko sprejme evro, v tistem trenutku je v tej državi ta svetilnik. Tukaj vidim problem, ali bo ta svetilnik res svetil, kar je pa odvisno od standarda, naše odprtosti, od spoštovanja človekovih pravic, kjer pa imamo največ težav in kjer smo najmanj svetilniški.

črna točka te vlade je torej odnos do človekovih pravic in marginaliziranih skupin. Nič kaj svetilniško.

Mentaliteta slovenske substance, ki jo je propagirala ta koalicija pred volitvami, ki je bila eden od odločilnih sloganov, je pravzaprav odprla to pandorino skrinjico. Zdi se mi, da je velik del prebivalstva izgubil vse zavore, ko govori o nekom drugem. Ko govorimo o obrambi slovenske substance v državi, ki je nacionalna država po ustavi, v kateri se za Slovence deklarila, ne me držati za besedo, preko 80 odstotkov ljudi, postane to problematično. Mislim, da enostavno ne more imeti za posledico nič drugega, kot da manjšine začnejo čutiti strah. Ko ta politika, ki je to napovedovala, zmaga, tisti najbolj nestrpni deli družbe občutijo, kot da so dobili neko dovolilnico, da lahko počnejo, kar mislijo, da je prav. To pa ni v skladu niti z neko etiko, ki je starejša od krščanstva, kaj šele z evropskimi pravili obnašanja.

Pravite, da je ta koalicija to napovedovala. Na kaj mislite?

Napovedovala je, da bo branila slovensko substanco, napovedovala je, da bo poslej za to slovensko nacijo bolje poskrbljeno, da bo bolj ponosna. Pravzaprav je bil del promocije usmerjen v to, da je Slovenija preveč tolerantna, da imajo manjšine preveč pravic. O tem govorim.

Po odhodu Kučana iz aktivne politike in izstopu Drnovška iz stranke se je pokazalo, da se slovenski volivci bolj kot ne identificirajo z ugledom in karizmo voditelja stranke. LDS ga zdaj nima. Ga vidite na vidiku?

Ne. Iskreno rečeno. Je pa to običajen problem, ki ni samo slovenski in se dogaja v vseh državah. Stranka se identificira s predsednikom in volivke in volivci posledično odločajo, za koga bodo glasovali, kako jim je všeč voditelj. Primerov je precej, najbolj znan je primer Velike Britanije, kjer je konservativna stranka po zmagi Blaira in po tem, ko je odšla Thatcherjeva, iskala naslednika več kot 12 let. In še zdaj niso čisto prepričani, ali so ga našli.

Slovenija. Kučan in Jankovi?. Vroči železi levice, ki ostajata hladni. Kot na dlani je, da sta zelo priljubljena, prostor na levici je odprt, desnica se ju boji. Lahko pričakujemo njun »blagoslov« na levici?

Kučan je človek, ki bo s svojim mnenjem vplival na ljudi, ki mu zaupajo in mislijo, da ima nekaj pametnega povedati in da niti nikoli ni zapustil politike niti je nikoli ne bo. Ne vidim pa nobene možnosti, da bi se vključil v politiko kot predsednik stranke ali njen funkcionar. Prvič, to bi bilo zelo tvegano, in drugič, že sam angažma bi prinesel samo negativne točke, česar se zaveda. Povsem nekaj drugega je Jankovi?, za katerega pa mislim, da je treba najprej počakati, kako se bo izkazal v Ljubljani, zato je o njem preuranjeno govoriti. O Jankovi?u bi se do zdaj dalo povedati le, da je videti zelo spreten komunikator, zna se postaviti pred kamero (smeh).

Bauman, priznani svetovni sociolog, v svoji zadnji knjigi piše o popisu strahov »tekoče moderne«. Pravi, da najbolje preživi tisti, ki je najbolje prilagojen nenehnemu prilagajanju. Smo se Slovenci uspeli prilagoditi na novo oblastno prilagajanje?

Definitivno, Slovenci smo v tem mojstri.

Prilagodili smo se tudi novemu načinu komuniciranja. Internet je tako rekoč postal naš drugi dom. Tudi vi ste se udomačili na njem.

Internet je super stvar. V tem trenutku je internet kljub vsem pomislekom in dvomov, ki še vedno obstajajo, mesto svobode. Je prostor, kjer se da najti, kar človek išče. Da se povedati, kar hočeš povedati. Dopušča povsem nove pristope, ki še niso do konca izkoriščeni. Omogoča kombinacijo raznih vsebin, omogoča večplastnost, interaktivnost in predvsem to, da človek sam določa čas, ki ga bo porabil za dobivanje informacij. Ta demokratična revolucija, ki se ji mnogi posmehujejo, je dejansko začela spreminjati stvari. Da lahko vsak v vsaki sekundi postavi svoj blog, vzame kamero in dokumentira dogajanje, bo imelo v prihodnosti večje posledice, kot si sploh predstavljamo.

Pa je blog res tako zelo svoboden medij? Nenazadnje Ana Jud je s tožbo zoper Guštijev blog dosegla umik le tega.

Mislim, da to ne spremeni tega, kar sem rekel. Na internetu se glede te prepovedi razvija živahna debata. Zaključek te debate bi lahko bil, da je internet drugačen medij, ki uporablja druge forme medijskih pristopov, ampak to še ne pomeni, da bi morala zanj veljati druga etična merila. To še ne pomeni, da lahko ti o drugem pišeš laži, posegaš v zasebnost ljudi, ki niso javne osebnosti itd. Ta pravila veljajo na splošno za vse medije, za vse ljudi. Tukaj pač internet ne more biti izjema.

In blogovska prihodnost?

Mislim, da je prihodnost v povezovanju, v urejanju vsebin, ker bo eden največjih problemov tega interneta presežek vseh vsebin. Prihodnost vidim v prepletanju teh pristopov (video pristop, fotografija in tekst). Internet prenaša vse to troje in je zato tako poseben. Neke stvari je lažje povedati v nekaj stavkih, nekaterih ne moreš pokazati drugače kot z videom, za nekatere trenutke pa je fotografija najboljši pripomoček.