Sem zgolj tip, ki podira meje

Matej se je leta 2004 odpravil na pot okoli sveta z nahrbtnikom in tako rekoč brez denarja, nakar je svoj štoparski palec v zadnjem mesecu in pol preizkusil še v Sloveniji. In če je biti peacehiker nekaj, kar v vsakdanjem svetu ne predstavlja pogoste stalnice, je biti Matej Sedmak še vedno samo nekaj, kar kljub velikim željam ostaja realno v resničnem svetu.

Za tabo sta dve štoparski potovanji v neznano v dveh letih. Te kaj boli palec? 
Palec se počuti kar dobro, hvala za skrb.

Zakaj oditi iz sveta, ki ti ponuja praktično vse, v svet, kjer ne veš, če boš sploh preživel? 
Ker mi je negotovost sveta dala okusiti slast popolne svobode ter slast prepuščanja in zaupanja.

Ko si štartal na pot okoli sveta, si s sabo vzel okrog 200 dolarjev in velik nahrbtnik. Torej v začetku tvoje odiseade v neznano nisi imel toliko zaupanja v ljudi, da bi verjel v to, da lahko potuješ čisto brez vsega? 
Res je. Mislil sem, da mi svet ne bo ničesar dal, če ne bo najprej od mene dobil nekaj v zameno. Očitno sem takrat še verjel v sistem, v katerega se je potopil večji del zahodne civilizacije.

Zakaj si se najprej odločil za potovanje po širnem svetu in ne po Sloveniji? 
Da sem lahko mirno rasel in raziskoval, sem moral iti za nekaj časa proč. V drugih deželah, kjer me ni nihče poznal, sem se lahko »na novo ustvaril«. Ko sem prišel novi jaz nazaj, sem šel na pot po Sloveniji, da malce pogledam še v svojo preteklost in se z njo popolnoma spoprijateljim.

Izgleda, da mediji tvoje potovanje izkoriščajo zgolj kot nek ekstrem, ki ga ponovno prakticira Slovenec. Sporočilo tvojega potovanja nekako ostaja v meglo zavito. Misliš, da vseeno deluje kot prikriti kurikulum? 
Nikoli nisem o tem zares razmišljal. Mogoče imaš prav. Po drugi strani pa verjetno vsak novinar in tudi vsak bralec najde v mojem potovanju drugačno sporočilo. Ne verjamem, da imam kako določeno generalno sporočilo. Vse, kar jaz lahko povem, je moja izkušnja sveta in življenja. Lahko ljudem povem, da sem dosegel svoje sanje, da sem ful srečen, da uživam trenutke in da lahko to dosežejo tudi oni. Morda je to prikriti kurikulum? Kaj sploh pomeni prikriti kurikulum … Kje najdeš takšne besede!

Te lahko etiketiramo kot multikulturnega človeka? 
So me že na vseh koncih poskušali etiketirati, ampak sem preveč spolzek. Vsaka etiketa se prehitro odlepi.

Na svetu obstaja enormno število duhovnih učiteljev, ki v ljudeh zbujajo zavest. Kaj si potemtakem ti? 
Peacehiker – zgolj tip, ki podira meje.

Kitara je na tvojem potovanju nepogrešljiv spremljevalec. Med drugim prepevaš Lennonovo pesem Imagine. Iščeš v njej uteho ali vidiš v njej vizijo sveta, ki je uresničljiva? 
Uteho pred čim? življenje je pa res tako super, da ne rabiš nobene druge utehe kot to, da si zamisliš, kaj lahko ustvariš, in se potem vržeš v delo. Tako kot so bile uresničljive moje osebne sanje, ki so se prej vsem zdele nemogoče, tako so uresničljive tudi sanje o enem svetu brez držav in lačnih ljudi. Jaz sem se svoje sanje odločil živeti. Ko se bo človeštvo odločilo za drugačen svet, ga bomo pač imeli.

V tvojem dnevniku sem bral, da si se med potovanjem po Sloveniji velikokrat počutil osamljenega. Je ta osamljenost kakršenkoli pokazatelj mentalitete ljudi, ki bivajo v določenem kraju? 
Kje si to bral? Jaz sem redkokdaj osamljen. Nekje na poti sem postal sam sebi najboljši prijatelj. Verjetno je to posledica tolikih ur, preživetih v tišini. Morda se počutim osamljenega takrat, ko dolge ure pišem in urejam dnevnike (pisanje mi ne gre ravno zlahka od rok) in se mi ni več dalo sedeti za računalnikom.

Ali sebe dojemaš kot sanjača? 
Ne. Jaz sem realist.

Pa v Sloveniji lahko živiš na način, kot si ga ti predstavljaš. Nenazadnje smo strmo na poti kapitalizma, v katerem se sanjači ne znajdejo najbolje. 
če ne morem živeti tako, kot si jaz predstavljam, moram pač predstave spremeniti. Upam, da nisi dobil občutka, da sem človek, ki misli, da vse ve. Ravno nasprotno. Opazujem svet, ga skušam videti takšnega, kot je. Nato pa uporabim svojo kreativnost, da v njem najdem svoj prostor, ljudi, ki jih imam rad, in znotraj tega ostanem srečen.

Kaj pa spolnost na tvojih potovanjih. Igraš žigola, glede na to, da stalno menjaš postelje, v katerih prenočiš? 
Postelje sem resda menjaval. Skoraj vsako noč. Ne vem pa, kaj ima to zveze z žigolovstvom. Saj vem, kam meriš. Verjetno si bral kakšen izvleček iz knjige, kjer res izpovedujem vse svoje utrgane seksualne avanture. Ampak to je bil samo en del poti. Nič bolj in nič manj pomemben kot duhovnost, učenje o naravi ljudi ali razvoj moje samozavesti. Otroci se gredo igrat in raziskovat v peskovnik. Moj peskovnik je bil svet.

Praviš, da tvoj namen ni spreminjanje sveta, ampak prižiganje iskric zavesti v posameznikih. Je v poplavi svetovnih new age buditeljev zavesti sploh še možno,da Slovenec spreminja posameznike? 
Zakaj bi si želel koga spreminjati? Saj niti sebe ne morem spremeniti! še vedno ne morem vstati ob pisku budilke zjutraj in sem pozen na jutranja predavanja. Lažje je sprejeti in imeti rad ljudi takšne, kot so.

Denar te na potovanju, kot praviš, samo ovira. V vsakdanjem življenju se z njim soočaš na vsakem koraku. V kaj se potemtakem transformiraš, ko si vržen v realno stanje človeštva? 
Denar ni nič drugega kot odsev tvojih notranjih prepričanj o denarju. Kakor je tudi količina ljubezni v tvojem življenju zgolj odsev tvojih notranjih prepričanj o njej. Ko potujem, nočem imeti opravka z denarjem in prtljago. Tako se počutim bolj svobodnega. Ko sem na enem mestu, rad vidim, da imam dovolj stvari in denarja. Tako si naredim neko iluzijo varnosti, ki mi pomaga biti bolj ustvarjalen in produktiven.

Ali sovražiš denar? 
Ničesar ne sovražim.

Na eni strani potuješ brez denarja, na drugi strani imaš podjetje Pishajker, s. p., ki naj bi obstajalo zato, da dosega dobiček. S čim se ukvarjaš kot samostojni podjetnik? 
Z ustvarjanjem dobička.

Glede na to, da ti spontanost predstavlja način življenja, kje boš iskal izzive spontanosti v prihodnje? 
V spontanosti ni iskanja izzivov. Izzivi padajo v moje življenje. Vidim vizijo sveta, kjer smo vsi ljudje izpolnjeni in počnemo tisto, v čemer neznansko uživamo. Vsak človek, ki ne živi svojih polnih zmožnosti in ne uživa življenja, je zame izziv. Začenši pri meni. Pishajker, s. p., bo dajal ljudem tisto, kar potrebujejo, da lahko živijo bolj srečno in igrivo. Ne gre za spreminjanje drugih, pač pa jim želim dati možnost, da lahko ob meni rastejo. In jaz ob njih. Eden najpomembnejših projektov (poleg faksa), ki mene in Aleša iz www.pozitivke.net zdaj zaposluje, je Objemimo Slovenijo. Za božič bi rad videl ljudi, ki se med seboj toplo objemajo. Lahko pa ljudje zdaj končno preberejo tudi knjigo, kjer sem zapisal zares vse – tudi tisto, česar me je bilo sram priznati. V to delo sem resnično vložil samega sebe in v globine opisal svojo preobrazbo. Ko je knjigo prebrala moja mama, jo je skoraj kap. Drugim je bila knjiga všeč, celo zelo všeč. Tako so mi rekli. Ta paket izkušenj je na voljo na 271 straneh, v trdi vezavi in lični dvobarvni izvedbi. Kot nalašč za novoletno darilo za vas in za ljudi, ki jim želite dobro. Naročite jo pri meni, cena je s poštnino vred šest jurjev in dam vam dva tedna časa, da jo preberete in se odločite, če jo želite obdržati. če vam ne bo polepšala življenja, želim, da mi jo vrnete nazaj, jaz vam bom pa vrnil denar (odštejem si stroške pošiljanja). Naročite jo lahko pri Maji na telefonski številki 041 349 050 ali na moj osebni email [email protected]. Evola, dragi novinar - spet primer spontanosti. Tako deluje moje življenje. Ko potujem, sem brezskrbni avanturist, ko se ljubim, sem Don Juan De Marco, in ko imam nekaj, za kar mislim, da je vredno več kot denar, ki mi ga ljudje plačajo, postanem prodajalec.