Senad Hadžifejzovi?, novinar, publicist, humanist
Z 28 leti je postal najmlajši urednik nacionalnega Dnevnika v zgodovini Jugoslavije. Leta 1991 ga proglasijo za televizijsko osebnost leta v Bosni, dve leti kasneje prejme še nagrado za najboljšega novinarja leta. V njegovi obsežni zbirki priznanj so še nagrade za najboljšo TV-oddajo v Bosni (»Face to face«), najboljšo televizijo – direktor TV BIH, najboljšo publicistično knjigo v BIH – Rat uživo, največje družbeno priznanje – 6. aprilska nagrada mesta Sarajeva, ter lanskoletno priznanje za humanista leta – plaketa Linus Pauling. Kot novinar je preživel največje grozote vojne, ki ga niso spremenile v človeka, ki bi sovražil. In čeprav je v Bosni zvezda, ostaja Senad. človek z veliko začetnico.
Senad, v Bosni ste televizijski fenomen, nekateri vas označujejo celo za največjo televizijsko zvezdo. Delujete zelo nezvezdniško. Ste že po naravi taki ali pa pomeni preživeti grozote vojne odrešiti se vseh idealov zvezdnika?
Jaz samo opravljam svoje delo. Menim, da mora vsak svoje delo opravljati kar najbolje. če sem zvezda, če in koliko ljudi gleda mojo oddajo, če vplivam na javno mnenje, ni odvisno od mene. Ne živim zvezdniško, ne zahajam v mondene lokale, restavracije. Raje grem v hribe, na morje, v Slovenijo (kamor grem pogosto), kot da bi se »kazal« na krajih, kjer se zbirajo tisti, ki imajo radi slavo. Moj način življenja je enostavnost. Seveda je tudi vojna vplivala na to. V vojni nisem bil zvezda, bil sem človek, od katerega so ljudje pričakovali točno informacijo. In vem, da so mi ljudje verjeli, kar je pomembneje kot biti zvezda. Zavedal sem se, da v vojni ne morem veliko spremeniti, vedel pa sem, da lahko omilim bolečino, grozo, žalost, nesrečo. Vem, da to ni običajno, klasično novinarstvo, a v vojni novinarji dobijo drugačen pomen od tistega, ki se ga učijo na fakulteti.
Bili ste prvi, ki je milijonom po televiziji naznanil začetek vojne v Bosni. Kako ste v tistih trenutkih dojemali sebe skozi perspektivo gledalcev?
Ja, prvi sem rekel: »Dober večer, to je vojna!« Troje različnih reakcij je bilo: Prvi, ki so vedeli, da to je vojna, a so bili na strani Beograda, so bili jezni, da sem to povedal. Drugi, pravi Bosanci, so rekli, da to ni vojna, ker če ni vojne v Sarajevu, potem to ni vojna. In tretji, pametni ljudje, ki so itak vedeli, da to je vojna.
Nekje sem bral, da niste podlegali političnim pritiskom, ki so se izvajali na vas kot novinarja. Vseeno, vojni čustveni srd vas verjetno ni pustil hladnega …
Politika hoče povsod po svetu imeti nadzor nad mediji. Ljudje, ki delajo na televiziji, so vedno tarča politike. Pri politiki in medijih pod njihovo kontrolo mi ni bilo nič prihranjenega; napadali so me, mi grozili, me zamenjevali … Nisem se branil, delal sem svoje delo, če je bilo to komu všeč ali ne. Mislim, da to ni hrabrost, jaz le menim, da se novinar mora tako vesti.
Bili ste najmlajši urednik Dnevnika v bivši Jugoslaviji. Ste se bali odgovornosti, ki vam je bila dana?
Uf, ja … pred tem sem bil urednik in voditelj v Mladinskem programu Radia Sarajevo, bil sem premlad, malce odbit, delal sem kontaktno oddajo, potem pa kar naenkrat kravata, obleka in Dober večer, to je Dnevnik! Urednik Dnevnika sem postal v najtežjem trenutku; razpad Jugoslavije, ekonomska kriza, potem pa še vojna. Odgovornost je bila velika, a mi je ravno to, da sem prišel iz Mladinskega programa, pomagalo, da sem težko delo opravljal malo drugače od drugih in da sem lažje tudi prenesel težo dela.
Je dojemanje vojne skozi objektiv novinarja drugačno od splošnega ljudskega?
Dobro vprašanje … in težko. Trudil sem se biti objektiven, ampak sovražniki moje države so me obstreljevali kot ostale v Sarajevu. Kako boš v tej grozi objektiven? Potem pa sem si rekel, da bo nekega dne vsega tega konec in bom ali preživel ali umrl. Svoje delo sem delal najbolj pošteno kot lahko, ker ga bo nekega dne nekdo analiziral. Da, jaz sem v vojni bil tako novinar kot tudi meščan Sarajeva. Ta dva Senada mislita isto: To je bila groza in hvala Bogu, da v tej vojni nisem postal tisto, kar mnogi so – maščevalec, človek, ki sovraži.
Alija Izetbegovi?. Bil je vaš prijatelj, ki vam je zaupal marsikaj. Tudi kaj, kar bi moralo ostati državna tajnost?
Ne bi rekel, da sva bila prijatelja. Prej ugotavljam, da se je zavedal mojega vpliva na državljane, gledalce, spoštoval je moje delo in moj način dela in je bil v pogovorih z menoj zelo previden. Zunaj studia sva nekajkrat govorila o najpomembnejših temah, a o tem ne bom nikoli povedal ničesar, kot tudi ne govorim o ničemer, o čemer se pogovarjam s komerkoli izven studia, za kamero.
Alijo ste v prvi ediciji Centralnega dnevnika 
(Osrednji dnevnik) predstavili kot prvega predsednika BIH. Mnogi so vam to zamerili. Dandanes, po smrti, ga vsi označujejo kot prvega. Pomeni, da ga vseeno cenijo?
To je vedno tako, če ste prvi, ki poveste nekaj pomembnega, velikega. Kaj sem rekel? čisto navadno resnico. On je bil prvi legalno izvoljeni predsednik države. Nisem hotel povedati nič drugega razen dejstva, da je prvi izvoljeni predsednik.
Bosna po vojni. Vzeta ji je bila mladost. Kako »odrašča« v travmatičnih krčih?
Največje žrtve te vojne so res otroci, tisti ubiti, ranjeni. Ampak tudi ti, ki so preživeli in sedaj odraščajo. Mladi ljudje, ki ne vedo, kako in kaj. V Dnevniku sem 14. aprila 1992 Radovanu Karadži?u v živo rekel naslednje: »Vi veste, da v tej vojni ne bo zmagovalca, veste, da bo veliko otrok pobitih in ranjenih.« Na žalost sem imel prav, na žalost so sovražniki te države imeli za cilj točno to – uničiti te mlade ljudi. Ampak veliko je tudi lepega: otroci, ki se hočejo učiti, mladi Bosanci zmagujejo na pomembnih tekmovanjih v matematiki, športu, naši mladi avtorji prejemajo največja filmska priznanja in tako premagujejo vojno, zmagujejo!
Vojna. Mogoče se sliši čudno, a česa vas je naučila?
Naučila me je, da moraš tudi v najtežjih trenutkih ostati človek in da ne smeš sovražiti. če bi sovražil, bi me to sovraštvo ubilo.
Je konec vojne pomenil tudi konec žalosti ali šele začetek travm?
Eno in drugo: Konec groze in začetek velikih težav. Ampak povsod po svetu je vedno na koncu vojne tako. Med vojno sem govoril in pravim tudi zdaj, da gremo naprej!
Urednik Dnevnika ste bili do leta 2000. Tedaj so vas v sumljivih okoliščinah zamenjali. Kaj se je v resnici zgodilo?
V Bosno je po vojni prišlo veliko tako imenovanih strokovnjakov, ekspertov, specialistov za vsa področja našega življenja. Prišli so, da nas naučijo, kako in kaj delati. Kot da mi ne vemo ničesar, kod da smo pravkar prišli z dreves. Verjemite, med njimi je toliko idiotov, nevednežev, bedakov in šarlatanov, da ti je kar slabo. Mene je zamenjal eden od njih, John Shearer. Prišel je z nekega lokalnega uredništva BBC-ja, da bi postal glavni strokovnjak za Televizijo BIH. Enostavno mi je brez kakršnegakoli razloga ali opozorila napisal odpoved, v kateri je dobesedno pisalo: S funkcije direktorja TV BIH se NA LASTNO ZAHTEVO umika Senad Hadžifejzovi?. Pomislite, kaj je bedak napisal! Da me zamenjujejo, ker sem sam zahteval, da bi bil zamenjan! Kako lahko zahtevate, da boste zamenjani?! Ta primer je že več kot šest let na sodišču, ker sem zahteval, da mi razložijo, kako sem zahteval svojo zamenjavo, in mi povejo, če obstaja na svetu človek, ki je kadarkoli zahteval kaj takega.
Zdaj vodite Centralni dnevnik, ki ima principe nekakšnega showa. Uživate v showu?
CD, Centralni dnevnik, je neobičajen način prikaza novic, tem, poročil. Nekaterim se zdi kot show, ampak to ni. Poglejte, po prvi sezoni predvajanja so vse tri državne televizije (točno, v Bosni imamo kar tri državne televizije!) prevzele moj koncept. To je dobro zame, slabo pa za te televizije, ker same nimajo koncepta in ga morajo kopirati.
Ste ustanovitelj fundacije Otroci Srebrenice. Kar 527 srebreniških otrok je po vojni ostalo brez obeh staršev. Lahko fundacija nadomesti starševstvo?
Nihče ne more tem otrokom nadomestiti očeta in matere, in mi tega tudi ne počnemo. Priskrbimo le denar za šolanje in jim pomagamo, da postanejo šolani, izobraženi, pametni, veliki in pravi ljudje. To je tudi za njih velika odgovornost. Oni ne jočejo in mi ne jočemo zaradi tragedije, ki se jim je zgodila. Ne smejo živeti v preteklosti, iti morajo naprej in to razumejo. Ti otroci so veliki ljudje, pogumni ljudje.
Denar v fundacijo se med drugim steka od izkupička vaše knjige Rat uživo, ki govori o vojnih grozotah v letih med 1992 in 1996. Na promociji knjige v Sarajevu ste jokali in to noč opisali kot najpomembnejšo noč v vašem življenju. Kako to, da je ravno knjiga tako močan nosilec čustev, povezanih z vojno, ki je bila za vami?
To je bila najpomembnejša noč v mojem življenju. Tega večera sem se dve leti po tem, ko so me nagnali s televizije, vrnil zmagoslavno in dokazal najprej sebi, da v življenju lahko zmagam. Moj uspeh je bila ta knjiga, ves moj »dobiček« je to, da je sploh izšla, in seveda to, da se zaradi te knjige lahko šolajo otroci, ki nimajo nikogar. čudno je, da jaz osebno čutim večje zadovoljstvo v življenju zaradi te knjige kakor zaradi televizije.
Knjigo je moč kupiti samo na promocijah. Kje vas ljudje lahko najdejo?
Knjigo promoviram povsod, kamor me pokličejo. Knjiga je v resnici povod za promocijo fundacije Otroci Srebrenice. Knjiga ni komercialni projekt. Njena cena bi bila v tem primeru 100 evrov.
Pogled v prihodnost. Bosna kot moderna evropska država. Kdaj?
Na žalost takrat, ko bo tako odločila Evropa.
