Križnar: Smrt je v Afriki zastonj

Mirovni popotnik Tomo Križnar je že kot študent veliko prepotoval, kajti že leta 1976 se je podal na pot okoli sveta. Od takrat se bori za sočloveka in z različnim projekti pomaga trpečim ljudem po svetu. O zadnjem projektu je spregovoril tudi v intervjuju, kot najbolj šokantna izpoved pa je njegova novica, da napovedan januarski referendum o odcepitvi juga Sudana lahko prerase v vojno.

Križnar se leta 1980 z oslom, dvema kozama in štirimi kokošmi prvič poda k Nubam, v težko dostopno osrednjo sudansko provinco Kordofan. V letih do 2006 o tem posname tudi dokumentarna filma, s katerima lobira in skuša prepričati javnost in politične somišljenike, da se metastaze raka širijo po vsem Sudanu, dokler ga februarja 2006 Drnovšek ne pošlje kot svojega posebnega odposlanca v zahodno sudansko provinco Darfur, kjer bi naj predstaviti predlog mirovnega sporazuma upornikom. Križnar nato sam na svojo pest prečka mejo in s kamerami pet mesecev dokumentira vojno in nasilje nad civilnim prebivalstvom, za kar ga obtožijo vohunjenja in lažnega poročanja o Sudanu in obsodijo na dve leti zapora. Po dveh mesecih v ječi v El Fasherju ga leta 2006 sudanski diktator Omar Beshir pomilosti in izžene. Leta 2008 konča celovečerni dokumentarni film »Dar Fur – Vojna za vodo«, za katerega prejme tudi viktorja. Od takrat se bori in nagovarja somišljenike k projektu za video nadzor Dafrura, ki je najbolj učinkovit način za pomoč otrokom in ženam.

Na vaših mirovnih potovanjih ste se tudi fizično dotaknili in občutili grozodejstva, ki se dogajajo ljudem po svetu. Kako se ob tem počutite oz. bolje rečeno sploh prenesete takšen pritisk?

Priznam, da ne spim dobro, da se zgodaj zbujam. Takoj, ko se zbudim in sem malo spočit, hočem delati, hočem preprečevati to, kar sem videl. Hočem, da se to neha. In ker nas ni ravno veliko, kateri smo bili temu priča, občutim dolžnost. Zaradi tega snemam filme in pišem knjige, tudi nagovorim publiko. Zaupam pa v človeštvo – sedem let sem kolovratil okrog sveta in takrat sem videl človeštvo v najlepši luči, bil se praktično vsepovsod. Videl sem, kako smo ljudje lahko fantastični, gostoljubni, kako smo lahko solidarni in polni ljubezni, samo, če nas ni strah.

Ali menite, da se ljudje v Zahodnem svetu sploh zavedajo, kaj se dogaja v Darfurju? So dovolj informirani?

Ne, žal sploh ne. Nobeden ne ve, da so tam gore, v katerih so rezervoarji z vodo, da so ti rezervoarji največji med Nilom in Nigrom, da padavine, ki jih nosijo vetrovi s kongoške kotline, namakajo področje za pol Francije, koder je vse zeleno, koder vse raste – od banan do jabolk, hrušk, začimb in vse zelenjave. Tam se v bistvu tepejo lokalna plemena, ki pritiskajo na ta raj, zaradi klimatskih sprememb iz vsega Sahela. Ljudje bežijo tja, koder je voda in kjer se že 30 let dogajajo spopadi za kozarec vode, te spopade pa izkoriščajo velike sile, ki jih po pravilu: kjer se kregata dva, tretji dobiček ima, iztrebljajo, razdeljujejo orožje, posiljujejo in čistijo ljudi iz teh področij. To delajo tuje sile, ki poleg nafte iščejo še baker, uran, to kar delamo Evropejci skozi vso zgodovino. Evropska zgodovina v Afriki je krvava in zločinska. S tem se je nam težko soočiti.

S pomočjo podpornikov ste nastavili in razdelil kamere med ljudi na najbolj kriznih žariščih. Kakšna je njihova funkcija?

Ustrašit plačance, da se bo njihovo početje videlo, da bo celo človeštvo videlo, kaj tam delajo. Rezultati so odlični. Humanitarni koordinator Sulejman Jamous je že lani aprila sporočil, da tam, koder se konjeniki z orožjem, ki iztrebljajo darfurske vasi za arabske, azijske interese, bojijo kamer, ni več posilstev. Posilstvo je bilo orodje za iztrebljanje, kajti s pomočjo posilstva so recimo cele doline zapustile domove, družine. Zdaj se ti, ki to počnejo, preveč zavedajo prisotnosti kamer. Ne vedo npr. kdo in katera ženska jo ima pri sebi, kakšne so te kamere. Zavedajo se samo, da se ti posnetki pojavljajo v svetu in zato ne upajo več.

Kdo vse podpira vašo akcijo za video nadzor Darfurja?

Civilna družba, ne pa politika, kajti politika zgleda noče, da bi tlačani zvedeli, kako prodana je in za katere korporacije dela. Podpirate nas vi, ki kupujete knjige, gledate filme, umetniki, glasbeniki, likovniki. Zdaj pa tudi Cinema for Peace, to je nam kot na kožo pisana sekcija berlinskega filmskega festivala, ki se je organizirala za podpiranje dokumentarnih filmov, ki prinašajo resnico in ki prinašajo dokumente duha časa. Lahko vam povem, da smo zbrali za vrtalno napravo, ki jo bomo februarja peljali čez Saharo in tem ljudem omogočili, da bodo sami iskali vodo, pa za dve napravi, ki omogočata pošiljanje preko spleta; zbrali smo tudi dovolj sredstev za dvakrat po sto videokamer. Igralka Mia Farrow se je ponudila, da gre z nami, kajti takoj je razumela, da pa ljudje do vode le imajo osnovno pravico. Ona kot ambasadorka Unicefa bo šla čez vse to, kar ne sme in se kot ambasadorka ne sme izpostavljati, ampak se bo izpostavljala za idejo civilne družbe, ki deluje bolje kot velike organizacije. Hoče doseči žrtvenik sveta – Jebel Marra je en tak žrtvenik sredi Darfurja, kjer je vse zeleno, tam so pragozdovi, jezera, tam so slapovi, tam so reke … Mi bomo na to področje, ki je oblegano iz vseh strani, ne samo s strani sudanske vojske, ampak tudi nekaterih uporniških skupin, spravili napravo za pošiljanje preko interneta in sto novih kamer. Ne smem pa povedat kdaj, da nas ne bodo čakali. To bomo pretihotapili, in to v zelo divje kraje. Naj bo to izziv za mlade generacije.

Na predavanju ste med drugim povedali, da z januarjem 2011 grozi nevarnost referenduma o odcepitvi juga Sudana, kar napovedujejo tudi mnogi strokovnjaki. Kakšne posledice bi lahko imel omenjeni referendum?

(globok vdih) Vsi se zelo bojimo, da bo vojna, da to vojno hočejo prodajalci orožja, da to vojno hočejo tisti, ki hočejo Kitajcem sprejet nafto, na jugu Sudana jo je odkrila ameriška firma Chevron, 80 odstotkov pa je sedaj gre na kitajsko stran. Američani rekrutirajo vojake, ki mislijo, da se bojijo za pravico biti nesužnji proti Arabcem, ampak v resnici se borijo za ameriške interese proti Kitajcem. To gre lahko v svetovno vojno.

Kako komentirate stavek – »Smrt je v Afriki zastonj«?

Smrt enega ameriškega vojaka afriškega porekla stane 100.000 $, če pa pade en afriški junak za svoje pleme, svojo družino, pa nič.

Ali se vam zdi, da se je svet znašel sredi velike globalne krize?



Absolutno. Kaj je baza Evrope, kaj je ideja grške civilizacije? To je sožitje z naravo, sožitje med ljudmi, ne pa vojne. Jaz vam te novice prinašam, ker sem z ljudmi, ki drsijo v vojno. V 70-ih, 80-ih letih smo šli v svet, da bi se učili iz njega, zdaj pa se nočemo več, zapiramo se v bunkerje.

Kakšno je vaše sodelovanje s politiki in s slovenskim političnim vrhom?

Drnovšek je bil »perla«, bil je zadnji, ki je to razumel sploh. Pridobival sem ga s kampanjami za Nube, s filmi, knjigo, pridobil sem ga najbrž zato, ker je sam spregledal in mu je bilo žal, da nas je spravil v Nato pakt. Za njim pa ni nobenega. Tudi Golobič ne, verjetno misli enako kot zdajšnji predsednik Türk, da ima Tomo Križnar nerealistične plane in projekte, da se jih ne da realizirati. Kako, da se jih ne da? Sem prišel nazaj ali nisem? Vem, da nas bodo slej ko prej posnemali in bodo to delale velike organizacije.

Ste dobitnik Viktorja 2009 za najboljši dokumentarni film. Kako komentirate to nagrado?

Jaz sem to priložnost izkoristil, da sem predstavil te kamere in zbrano množico prosil, da naj prispevajo in da naj gledajo Afriko tako kot skozi te majhne kamere. Afrika gleda nas. Ampak na podelitvi je bila taka zabavna smetana in hecno je to, da ni bilo niti enega, ki bi kaj prispeval. Tisti, ki nas vodijo, zabavajo, ki so »perle«, pa ni niti eden za vsaj eno kamero prispeval. To je čudno.

 

Preberite tudi: Križnarjev boj za mir se nadaljuje