Intervju: Siddharta
Slovenski glasbeni fenomen, katerega začetki sicer segajo v leto 1995, njihov skok s klubskih odrov pa se je zgodil štiri leta kasneje, je s svojimi uspehi in številnimi nagradami ne le dokazal svojo glasbeno nadvlado v deželici pod Alpami, pojem Siddharta je dobil status, ki ga na glasbeni sceni pri nas nismo vajeni.
Vaša zadnja plošča Petrolea je bila goreče pričakovana. So bila pričakovanja tudi goreče izpolnjena?
Cene: Definitivno, to je najboljša plošča v naši karieri. Tudi s samo prodajo smo zelo zadovoljni. Statistika kaže, da se glede na čas, ko prodaja plošč ni ravno velika, pri nas vidi, da imamo še vedno zelo veliko fanov in da je plošča tako kvalitetna in zanimiva, da jo ljudje kupujejo; prodali smo je že več kot 15 tisoč, kar je za Slovenijo in za ta čas velik dosežek in na kar smo zelo ponosni.
Potem ko ste ploščo promovirali po dvoranah, ste zdaj presedlali v klube. Se za tem skriva kakšna sporočilna vrednost ali skušate popraviti slabši vtis iz dvoran?
Boštjan: Da bomo najprej igrali v dvoranah in potem v klubih, smo se odločili, še preden smo ploščo izdali. Naša velika želja je bila, da bi se po dolgem času spet vrnili v klube. Nazadnje smo igrali v klubih šest let nazaj. In občutki igranja v klubih v primerjavi s tistimi v dvoranah so čisto drugi. Rasli smo iz leta v leto. Nord je bila zadnja turneja, ki smo jo imeli po klubih, RH- je zrasel v dvoranah, kjer smo nadaljevali tudi s Petroleo. Po pavzi pa smo po novem letu ponovno presedlali v klube.
Občutke ob igranju v klubih ste opisali. Vas nostalgično vračajo v čase, ko ste začeli?
Boštjan: To ne. Občutki so drugi. Gre bolj za občutke, kako je spet igrati pred majhno množico, kjer je vse bolj domače, kjer se počutiš bolj sproščeno, kjer ni vse popredalčkano kot na kakšnih velikih koncertih, kjer moraš narediti cel spektakel. V klubih skupaj z ljudmi zažuraš. Ko prideš v klub, prideš poslušat glasbo, plesat, se razmetavat. Tu je ta namen dosežen.
Verjetno ste v teh šestih letih klubskega posta izgubili te občutke klubske pristnosti …
Cene: Teh občutkov se ne da kar izgubiti ali pa jih izbrisati. So pa z vsako novo predstavitvijo naše glasbe ti občutki ponovni, nekoliko drugačni ali močnejši, ker se pač dogajajo v tem trenutku in, kot je Boštjan povedal, smo mi band z glasbo, ki je zelo sposobna priti na manjši oder, kjer se tudi dobro znajdemo. Na manjšem prostoru smo sposobni narediti zelo dober žur in to zelo radi počnemo. Seveda so občutki novejši, mlajši. Ponovno jih podoživljamo ali pridobivamo neke nove izkušnje, ki jih pridobiš z vsako novo ploščo.
Simbolno to pomeni, da se vračate na prizorišča, kjer ste začeli in kjer danes tam igrajo tisti, ki želijo priti tja, kjer ste vi danes.
Boštjan: Prav tule, kjer igramo danes, pa še res nismo igrali. Tako da se ne vračamo tja, kjer smo začeli. Misliš na splošno?
Da. Začeli ste na prizoriščih, kjer igrate zdaj, bili ste neuveljavljen band. Zdaj ste se vrnili na te kraje.
Boštjan: če si spremljal našo kariero, si lahko videl, da smo, potem ko smo igrali za Bežigradom, naslednji teden v Avstriji igrali pred peščico ljudi. Nikoli nismo imeli problemov s tem, saj se zelo radi vračamo. Z vračanjem skušamo pokazati, da nismo tako velik band, kot nekateri mislijo. Ne velik band v smislu, da ne obvladamo stvari, ki se tičejo glasbe, ampak ki se tičejo nedostopnosti. Radi bi bili dostopni za vse ljudi. Vračati se v iste klube … Ja, nostalgično smo se vrnili v iste klube, kjer smo igrali prej. če pogledaš naš repertoar klubov, kjer smo igrali od leta 1999, lahko vidiš, da so se klubi velikokrat ponovili, ker je Slovenija pač majhna država. Kjerkoli se pač da igrati, radi igramo. Ni veliko klubov, zato je to normalno. Tako da naslednja turneja, ko bo, bo ponovno potekala po istih klubih in dvoranah, ker kakšne velike izbire ni.
Ste bili zadovoljni z dvoransko turnejo? Obisk je bil vendarle nekoliko pod pričakovanji …
Boštjan: Jaz sem zelo zadovoljen. Smo po moje edini band, ki si lahko privošči takšno turnejo. Izpeljali smo jo uspešno, imeli smo 20 koncertov, kot je bilo načrtovano. Res je, da turneja ni bila tako obiskana, kot smo si želeli. Kje so razlogi, je zdaj težko govoriti. Eni govorijo o previsoki ceni kart, vendar zdaj iskati napake nima smisla. Mi smo pokazali, da smo dovolj močni, da izpeljemo takšno stvar.
In klubska turneja?
Boštjan: Gre nam zelo dobro. Ljudi je vedno veliko, tako da: to je to.
Nemški pisatelj Hesse v knjigi Siddharta pripoveduje o mladem brahmanu, ki tekom življenja ugotovi, da prek obstoječih naukov ne more prodreti v globine svoje notranjosti, zato išče sebi lastno pot in na koncu najde razsvetljenje. Bi se lahko identificirali z junakom knjige?
Cene: Ja, pri nas gre v bistvu za prav to idejo na različne načine priti do nekih odgovorov. Tudi pri nas se vsaka plošča razlikuje, iščemo nove zvoke, nekaj novega, kar bi nam zvenelo zanimivo. Na ta način se razvijamo mi. On je imel svoj način, mi se pa razvijamo skozi glasbo oziroma prek nje, da razvijemo sebe, svojo podobo, svoje življenje. Tako da definitivno tečejo neke vzporednice.
V čem se je zdaj, ko ste uspeli, spremenilo dojemanje občutkov v primerjavi s tistimi, ko ste bili eni mulci, ki zažigajo rock?
Boštjan: Ko se prvič opečeš na štedilniku, je drugače kot drugič. Drugič boš že dojel, kakšne so posledice. Prvič si vedno presenečen oziroma navdušen nad odzivom, drugič pa si bolj pozoren na druge stvari. Poskušaš popraviti napake, ki si jih delal prej. Poskušaš narediti drugačen vtis. Razvijaš se glasbeno, mentalno. To poskušaš na odru na drugačen način pokazati. Takrat smo bili mogoče malo zaletavi mulci, delali smo drugačno glasbo. Pač v vsakem obdobju nastane nekaj. Občutki pa, kaj pa vem … še vedno je lepo, še vedno je lepo biti na odru. Mislim, da publika vidi, da smo odrasli, da se na drugačen način odzivamo. Naredimo še boljši žur, kot smo ga naredili takrat.
Vaša besedila, prevedena v angleščino, predvsem zaradi številnih metafor izgubijo pomen z vidika emotivnosti, ki smo mu priča v številnih vaših komadih. Se s tem spremeni tudi subtilno doživljanje pesmi vas kot izvajalcev?
Boštjan: Zame v bistvu ne, ker pesem dojamem na način, kakršen je. Angleški prevod bo tisti, ki prvič sliši komad, verjetno drugače dojel, kakor mi, ki že toliko časa preigravamo te stvari. Je pa res, da je težko prevesti določene stvari, simbolike, določene metafore in se moraš prilagajati jeziku. Moram reči, da je Tomi zelo dobro našel pravo pot na splošno med izgovorjavo besedil slovenščine v glasbi. Prevode je treba narediti tako, da so smiselni v angleščini in da so spevni v komadu, ki je že narejen.
Se počutite izigrani s strani publike, ko mislite, da ima album večjo umetniško vrednost kot prejšnji, a ga publika ne sprejme, kot bi si sami želeli?
Boštjan: Ne, saj se bo tako ali tako čez čas pokazalo, da imamo verjetno mi prav. Mi pač izražamo svoje mnenje, publika svojega. Naša publika je pretežno stara od 15 do 25 let in dojema glasbo drugače kot mi, ki smo že malo starejši. Jim nič ne zamerim. Normalno, vsak dojame te stvari po svoje. Res je, da mi odraščamo in da mogoče iz leta v leto kakor vsi veliki svetovni bandi glasbo dojemamo drugače. Jaz mislim, da naša glasba ni narejena na prvo žogo, ampak pri vsakem ponovnem poslušanju najdeš stvar, ki te pritegne, in si rečeš, glej, kaj se je spet skrilo noter.
Pa vas vaša publika uspeva dohitevati v tem umetniškem odraščanju?
Boštjan: Saj pravim, če nas ne zdaj, nas bodo kasneje. To je del odraščanja. Vsak se najde v določenem obdobju z določeno glasbo. Mislim, da naša glasba ni taka, da umre. še vedno pridejo ljudje do nas in pravijo, prva plošča mi je najboljša. Meni je vsaka nova plošča najboljša. Toliko časa pač delaš in se razvijaš, da tako tudi potem to dojemaš. In takrat, ko narediš novo stvar, si srečen, kot da rodiš novega otroka. Drugi ljudje pa pač te stvari dojemajo drugače oziroma kasneje pridejo do tega spoznanja. Odvisno je od posameznika.
Skladbe v angleškem jeziku izdajate za potrebe prodora na tuji trg. Ciljate na Nemčijo, vzhodne države in sever Evrope. Kaj pa Balkan, tam na slovenski jezik niso imuni …
Cene: Ja, tudi na Balkan oziroma na jug ciljamo, ampak saj je angleščin še vedno mednarodni jezik, ki naj bi ga vsak razumel. Tudi tuje založbe in promotorji, ki poskušajo sodelovati z nami oziroma mi z njimi, zahtevajo, da imamo tudi besedila v angleškem jeziku. Je pa pač južni trg malo bolj odprt, da lahko malo več glasbe pustimo v slovenskem jeziku, da malo bolj začutijo glasbo v slovenskem jeziku. Sicer pa tudi drugod v tujini, kjer smo igrali, igramo skladbe v slovenskem jeziku, tako da je daleč od tega, da bi prekinili s to našo tradicijo.
Toda veliko hrvaškim glasbenikom je v Sloveniji uspelo. Vam zaenkrat na Hrvaškem ni …
Boštjan: Na splošno je na Balkanu zelo težko uspeti, ker je črni trg še vedno zelo razvit. Pri nas smo ga uspeli odstraniti, razen interneta, ki koplje veliko jamo v glasbeni industriji. Poleg interneta je na Balkanu prisotno še presnemavanje in prodajanje na črno, tako da je težko uspeti. Prodaš eno ploščo in to je to. Jo presnamejo.
Cene: Mogoče je tudi v Sloveniji več interesa za tovrstno glasbo.
Slovenska mentaliteta?
Cene: Mogoče ne toliko mentaliteta kot trend te glasbe trenutno. Hrvaška glasba oziroma ti izvajalci so jim zelo blizu. Pri nas imajo oni tudi več pozornosti, kot je imamo mi na hrvaškem trgu. Tudi slovenska glasba se veliko manj promovira na Hrvaškem tudi zaradi tega, ker oni na tak način nastopajo in na tak način to tržijo. V Sloveniji je veliko več posluha za to njihovo glasbo, oni te pozornosti ne dajo toliko.
Slovenska javnost je od vašega prodora v tujino pričakovala več. še več, na vas so začeli gledati z evropskimi očmi. Na drugi strani od vas pričakujejo, da ostanejo cene kart na vaših koncertih po Sloveniji »slovenske« …
Cene: Ja, to je slovenska javnost, ki jo krojijo takšni in drugačni mediji, ki pišejo marsikaj. Vsak medij ima pravico, da lahko piše, kar hoče. Seveda bodo za nek band, ki je bil v tujini, a je imel v določenem obdobju malo več promocije in mogoče ni uspel, takoj napisali, da je to bil band, ki je bil zelo uspešen, zdaj pa tukaj nekaj dvigujejo cene in tako naprej. Ampak dejansko smo glasbeniki ljudje, ki od tega živimo. In še vedno mislim, da imamo ceno, ki se mi za ta slovenski trg ne zdi previsoka. So tuji bandi, ki igrajo za veliko višji honorar oziroma imajo visoko vstopnino za koncerte.
Posameznega koncerta po Nemčiji se je na turneji, ki ste jo imeli leta 2005, v povprečju udeležilo do sto ljudi. Ste v tem času že našli drugo pot, po kateri boste poskušali uspeti v tujini?
Boštjan: Zelo težko je začeti. če hočeš prodreti, moraš ponovno začeti od začetka. Tega smo zavedali, ko smo šli tja. Začeli smo tako kot v Sloveniji. Prvi koraki so težki in tudi v tujini je tako. Nihče ti ne bo rekel, ti si pa najboljši na svetu, in ti takoj odprl vrata. Ne glede na to, da smo naredili stadion in prodali ogromno plošč, takoj ko smo vstopili v Avstrijo, nas nobeden ni poznal. To pomeni, da moraš imeti veliko podporo medijev in tako naprej, mi pa smo šli na lastno pest oziroma smo našli založbo in se v nekaj mesecih odločili, da bomo šli na turnejo. Našli smo ogromno kontaktov, prikazali glasbo, nekaj fanov smo verjetno obdržali, ki so prišli na naš koncert. če seštejemo, koliko koncertov smo imeli, nas je skupaj slišalo okrog dva do tri tisoč ljudi, prodali smo okrog pet tisoč plošč v Nemčiji, kar je v bistvu za njihov trg malo, ampak če gledamo za Slovenijo, je to veliko. Bomo videli: ko bomo naslednjič šli v tujino, nam bo verjetno uspel večji met, kakor je bil zdaj.
Načrtujete ponovni prodor v kratkem?
Boštjan: O datumih ne bom govoril, ker bomo do konca julija oziroma do sredine avgusta igrali v Sloveniji še to klubsko turnejo. Verjetno si bomo potem vzeli malo prosto zase in načrti za september se še odvijajo. Normalno, vsakič, ko pridemo na misel, kako in kje bi lahko igrali, se nam odpirajo ideje, da bi lahko šli še enkrat ven in poskusili še enkrat. Ko bomo, se bomo enih stvari lotili drugače. Nekaj smo se vendarle naučili. Upam, da nam bo naslednjič uspelo. Ne bom rekel, da je lahko. Vsak, ki bo to poskušal, bo to izkusil. Mediji pač zagrabijo vsako slabo stvar, jo napumpajo, namesto da bi bande podpirali, jih skupaj s Slovenijo poskušali spraviti na površje. če primerjamo, od leta 1999, ko smo se pojavili na trgu, smo v štirih letih prišli do maksimuma, kar se v Sloveniji da doseči. Za vsako nadaljnjo stvar, ki jo bomo naredili, smo se zavedali, da nas bodo mediji spljuvali, aha, zdaj pa niste več velik band. Ampak kaj lahko narediš večjega, kot da napolniš stadion in imaš veliko turnejo. Po tem lahko greš samo še navzdol. Mi se zavedamo tega. Slovenci pa smo vedno požrešni. če ne bomo dosegli zlate medalje na olimpijskih igrah, bomo tega tekmovalca kamenjali, kar je seveda narobe. Zato pa nikamor ne pridemo, ker se moramo sami boriti.
Vendarle so mediji pri »projektu« Bežigrad stali za vami. Zakaj je zdaj postal nekakšen trend pljuvati po Siddharti?
Cene: Ne vem, jaz zdaj nimam ravno tega občutka. So neki določeni mediji, ki pljuvajo. To delajo že od nekdaj. Dejansko se je treba zavedati, da smo band, ki je v tem prostoru, kar se uspešnosti tiče, najbolj izpostavljen. Tako kot sem prej rekel, so neki mediji, ki si to privoščijo in pač enostavno, ne vem kaj, nekaj jih zmoti in bodo to začeli razvijati naprej brez kakršnekoli podlage. Stvari si izmislijo zato, da so pač potem bolj brani.
Boštjan: To so buče, ki so nepredvidljive. Zdaj je prišel čas, ko je na trgu ogromno teh časopisov, kjer lahko jaz kaj napišem in bodo objavili. Mislim, da se v veliki večini teh podatkov ne preverja. In na podlagi tega soditi Siddharto nima smisla. Jaz se temu smejim. Tako da, ko me sprašuješ o tem, zakaj pljuvajo, ne vem. Imajo veselje. če pa pogledaš, kdo to napiše, boš videl, da so to ljudje, ki so se pravkar vpisali na fakulteto. Pojma nimajo o situaciji, ne vedo, kaj se v resnici sploh dogaja. Nekaj napišejo, da se objavi, in potem doma mami pokažejo, glej, kaj sem objavil.
Nekoč je eden vaših članov izjavil, da bi radi postali institucija. To zdaj na nek način ste. Institucije ponavadi izgubijo pristen stik z uporabniki. Se ne bojite, da bi se na ta način preveč oddaljili od poslušalcev?
Boštjan: Zato klubska turneja. To je to. Spet je treba priti nazaj. Na dvoranski turneji se v bistvu oddaljiš od njih. To je logično. Mi smo spet začutili, da bi radi doživeli podobne občutke na drugačen način in smo se vrnili v klube. Ponuditi neko pristnost v majhnem okolju. V domačem okolju.
S kakšnega vidika je bila mišljena institucija?
Cene: Institucija je bila mišljena s poslovnega vidika. Predvsem kako in na kakšen način bo ta band funkcioniral doma in v tujini. Enostavno je treba imeti ene stvari urejene, da imaš profesionalen pristop, da se z nasprotno stranko lahko zmeniš normalno, ne pa ne vem s čim v rokah. To so pač stvari, ki potekajo na določenem nivoju. Ta poslovni jezik je treba imeti. Mogoče se to sliši smešno, ker smo v Sloveniji vsi na ej, stari, kaj je zdaj, daj, a mi lahko »zrihtaš« to pa to? Takoj ko pa prestopiš slovenski prag, se hočejo vsi pogovarjati zelo profesionalno, zelo poslovno. V tem pogledu smo imeli željo, da bi tako funkcionirali, in poskušamo to razvijati tudi naprej. Kot pa je že Boštjan rekel, smo na fane na vsakem koraku gledali, jih poskušali imeti čim bližje sebi. Sama promocija Petrolee je bila na ljubljanskem gradu, namen je bil, da so lahko fani prišli zraven, seveda v nekem omejenem številu. Skrbimo, vedno gledamo in smo pozorni, da lahko vsi pridejo do nas, ne da bi koga odrivali, ker ne vem kaj pač mi smo.
13. september 2003. Se danes počutite pripravljeni uprizoriti spektakel, kot ste ga tistega sobotnega dne za Bežigradom?
Boštjan: Smo. Smo sposobni. Vendar za tem je velika organizacija. če bi to še hoteli narediti, bi morali spet narediti nek presežek, za katerega zdaj razmišljamo, kaj, kako in zakaj. če bi to še enkrat naredili, je edina možnost spet za Bežigradom. Po naslednji plošči je verjetno malo prezgodaj za te stvari, ampak razmišljamo o tem, verjetno bomo nekoč to spet naredili. Bomo videli, mogoče na novem stadionu.
Torej naslednje leto …
Boštjan: Misliš, da bo naslednje leto? Upam, da bo naslednjo leto stadion stal (smeh).
če bo Jankovi? držal obljubo.
Boštjan: Glede na to, da še niso začeli graditi, ne vem, res upam, da bo stal. Saj si želimo vsi.
Ste edini pravi presežek, ki je vzniknil iz slovenske alternative. V zraku se čuti, da je čas za novega trendsetterja. Kdo bi lahko v prihodnosti, recimo, napolnil Bežigrad?
Boštjan: Te stvari je zelo težko napovedovati. Takrat ko smo se mi spravili delat stadion, smo upali, da ga bomo napolnili. Bili smo res zelo pozitivno nastrojeni, kar je redkost pri bandih, saj prehitro obupajo. Projekt stadion smo šli delat z glavo skozi zid. Ker je projekt pač bil vreden toliko in toliko denarja, ne glede na sponzorje, ki so zraven. če projekt pade v vodo, je to zelo slabo. Mogoče se bo kdo spravil delat, vendar v tem času ne vidim nikogar, ki bi bil sposoben to narediti. Tudi za nas, pa smo to naredili, nima smisla v tako kratkem času še enkrat to delati. Smo pa to, kot sem že rekel, sposobni narediti.
Ko se je zgodil Bežigrad, ste imeli močno podporo medijev, na albumu skladbe, ki so zdrsele v uho tudi ne tako zahtevnemu poslušalcu. Menite, da so nezahtevni poslušalci spregledali veličino Petrolee?
Cene: Kot si rekel. S prejšnjo ploščo smo naredili velik bum s promocijo s samim dogodkom za Bežigradom. Pri Petrolei pa je bila sama promocija sicer na ljubljanskem gradu, takoj za tem se je začela neka turneja, ki pa medijsko ni bila toliko promovirana kot za prejšnjo ploščo. Mogoče zaradi tega izgleda, da zdaj ni tako. To je tak medijski bum, ki se zgodi. Takrat je bil, zdaj ga ni bilo. Vendar, kot sva že prej omenila, se ta plošča dobro prodaja, turneja je uspešna, tako da ni neke potrebe, da bi bilo kaj drugače.
Vas moti, če vaše plošče kupuje nekdo, ki istočasno kupi ploščo Atomik Harmonik?
Boštjan: Ne, mene sploh ne moti. Verjetno pač tak človek posluša različne zvrsti. Tudi jaz ne kupujem samo plošč rock bandov. S tem se pač izoblikuješ in sčasoma, ko si starejši, gledaš na te stvari bolj široko. Zdaj si sicer dal primerjavo med nami in Atomik Harmonik, ki se zelo razlikujemo, ampak kot pravim, me to ne moti. če uživajo v teh stvareh, pač uživajo.
V vašem pojavu popularnosti se soočamo z zanimivim paradoksom. Ohranili ste zasebnost, kar je redko za takšne skupine. Zdi se, kot da v začetku 21. stoletja orjete ledino glasbenega profesionalizma v Sloveniji …
Cene: Zavestno to počnemo, ker rabimo čas zase. Rabimo zasebnost, če se temu lahko tako reče, zato da lahko v miru ustvarjamo in živimo neko normalno življenje, ne pa da bi se zdaj pojavljali na vseh možnih zabavah, da bi ta band imel večjo pozornost. Vedno smo poskušali graditi na tem, da bi bila v ospredju glasba in ne naši karakterji oziroma posamezniki. To počnemo zelo naravno in tako se nam zdi prav. Mogoče deluje zelo profesionalno, ampak se mi zdi, da je to nek zdrav odnos do samega prostora, tako medijskega kakor do fanov.
Verjetno pogrešate več takega odnosa v slovenskem prostoru.
Cene: Pa saj se mi zdi, da se je v zadnjem času v tem prostoru to zelo razvilo, in to do te točke, ko so nekateri bandi s samo glasbo, produkcijo, odnosom in delom že na visokem nivoju. Se mi zdi, da nismo več edini.
FOTOGRAFIJE: Tanja Zrinski
