Kaj se dogaja Behind Closed Minds

Pogosto sta prav sami v vlogi izpraševalk, zdaj sta pa v drugačni. Občutki?

Maja: Sem že bila večkrat tudi sama v takšni vlogi, ampak sem se nekako zelo navadila na vlogo izpraševalke. Moram pa povedati, da zdaj tudi sama vidim, da se hitro najdeš v zadregi, ko si vprašan. Prej nisem mislila tako. Mogoče je celo lažje biti v vlogi izpraševalke.

Staša: Jaz se pa zadnje čase veliko bolje počutim v vlogi vprašanega kot izpraševalca.

Kateri je bili tisti trenutek, ko se vama je porodila ideja za snemanje filma?

Maja: Staša je v bistvu povedala že vse. Bi pa dodala, da film predstavlja, na kakšen način razmišljave in kako dojemave stvari okoli sebe.

Staša: Ne vem točno, kateri dan je bil, vem pa, da me je Maja poklicala in vprašala, če bi z njo želela posneti film. Začeli sva pa čisto preprosto. Film sva želeli prijaviti na natečaj za srednješolske filme, za kar sva pa imeli samo tri tedne, zato filma nisva prijavili. Vendar sva kljub temu vztrajali in delali. Nato sva film posneli v treh mesecih, ampak nisva snemali ves čas.

Je bila ideja zasnovana že v začetku, ali se je sproti razvijala?

Staša: Na začetku sva imeli le en osnovni motiv in ta se ja tudi ohranil do konca. Nisva pa nikoli imeli vnaprej pripravljenega scenarija: ta mora stati tukaj, tukaj se bo to zgodilo. V bistvu sva si ob različnih priložnostih izmišljevali, kaj bi naredili. Ko sva pa snemali in videli, da nama kaj ni všeč, sva to naredili drugače ali pa med montažo kaj izključili, vključili. Tako da ni bilo enega delovnega scenarija, ampak zgolj ta rdeča nit, od katere se nisva oddaljili.

Maja: Stvari nisva delali po navodilih, pisali scenarija in je zato bilo včasih tudi težje. Vse skupaj pa je izpadlo zelo spontano in nezaigrano, zato ker določenih kadrov sploh nismo ponavljali, ampak smo kar posneli v prvo. Vsekakor pa mislim, da če se bova lotili kakšnega drugega projekta, bo potrebno najprej napisati scenarij, da bova točno vedeli, kaj hočeve. Za prvič je vsekakor bilo zelo dobro.

Staša: Najbolj smešno pa je bilo, da smo najdlje snemali zadnji kader, ki je sestavljen iz tega, da se srečamo vsi štirje igralci. Tu nam je pomagal snemati Ivor, ker sami pač nisva mogli. Ta prizor smo ponavljali največkrat (več kot pol ure), ker Ivor ni bil zadovoljen. Tako je bilo smešno, ko sva mu povedali, da ostalih kadrov nisva ponavljali. In on nama tega ni verjel.

Katere lokacije je zajelo snemanje?

Maja: Kot sem že povedala, se je začelo tako, da sem sledila temu razpisu in sem se nad tem navdušila, saj mi takšne ideje večkrat šinejo skozi glavo. Nato vedno pokličem Stašo in ji težim. Staša se je z veseljem strinjala, kajti vseh stvari, ki se jih lotive, veve izpeljati s kompromisom in se sporazumeti glede določenih stvari. Prvi kader sva posneli v Berlinu, v podzemni železnici, potem se je dogajanje preselilo v Mursko Soboto. Samo Stašini kadri so bili posneti v Berlinu, moj kader na travniku v Puconcih, ostalo pa v enem lokalu in pa v centru Murske Sobote. Od občine sva še dobili dovoljenje, da se je zaprlo križišče ... Ne, ne piši tega, se samo hecam. Bila je pač nedelja in je bilo dokaj prazno.

Za naslednje vprašanje bi bil najbolj pristojen Kleemar (Matej Končan), a vendarle bom vprašal vaju. Kako je nastajala glasba za film?

Maja: Mateju se lahko zares zahvalive, ker je res vložil ogromno truda, kar se tiče zvoka in glasbe. Oziroma sva kar skupaj »trpela« nekaj noči, ko sem mu razlagala, kako naj kaj naredi. Matej je naredil zares fenomenalno glasbo in zelo ustreza k filmu. Nekateri ljudje, ki so film ocenjevali, so rekli, da jim je ravno glasba najboljša v filmu. Vsak ima pač svoj okus. Meni se namreč zdi, da je oboje enakovredno. On je kot vedno izbral pravo mero sanjavosti, igrivosti.

Udeležili sta se tudi dveh filmskih festivalov. Kako je bilo?

Maja: Da, zaenkrat na dveh, ker so šele sedaj začnejo ti festivali. Najin 10 minutni film sva poslali na Grosmanov festival in na Festival Luksuz, ki je v Krškem. Na Grosmanovem festivalu ni bilo posebnega uspeha, v Krško pa je s celotnega sveta prišlo 150 filmov in najin se je uvrstil v ožji izbor med 30 najboljših.

Staša: Sva takrat tudi želeli iti na festival, vendar to ni bilo možno, ker je ravno takrat bilo obdobje plazov in potresov. Pa tudi peljati naju ni želel nihče.

Kako so se na vajin izdelek odzvali okolica, starši, prijatelji?

Staša: Ker je v filmu sodeloval sošolec in ker sva film naredili midve, so si ga ogledali vsi sošolci. V glavnem je bil vsem všeč, vsi so ga želeli videti še enkrat. In tako nekako trdive, da je potrebno film videti večkrat, ker zgodba ni enostavna. Možnih je veliko interpretacij in zgodb. Vsak si pač ustvari svoje videnje in najino razmišljanje pogleda skozi svoje oči. Večini je film bil všeč. Ne vem, ali si ga pred mano niso upali kritizirati in so ga kritizirali za mojim hrbtom ali pa jim je bil film zares všeč. Seveda so bile določene kritike, ni pa bilo nikogar, ki bi se mu film zdel totalno za nič.

Maja: Vsi so bili presenečeni, da je to bil najin prvi izdelek v tistih letih, ko sva bili obe stari 17 let. Tudi sama sem se presentila, ker sem odkrila zmožnosti montaže. Sploh si nisem mislila, da sem tega zmožna. Zadovoljna pa sem tudi z najinim sodelovanjem in načinom, kako nama je to uspelo.

Bi lahko Platonovo misel »Važna je pot in ne cilj« označili za leitmotiv filma. Se tega motiva držita tudi v zasebnem življenju?

Staša: Vsak del zgodbe je imel svoj leitmotiv. Mogoče se ta najbolj pojavlja v Majinem delu, bil je dvakrat omenjen in se ti je mogoče zato najbolj vtisnil v spomin. Ne vem pa, če je to leitmotiv celotnega film. Kot sem že povedala. Za nekoga je leitmotiv lahko ta, za nekoga drugega pa ne. če se pa tega držim? Ko prideš do enega cilja po poti, ki ti ni bila všeč, potem od tistega cilja nimaš nič, ker cilj na sami poti izgubi smisel. Jaz se držim te misli.

Maja: Pri vseh stvareh so izjeme, kar počnem tudi sama. Včasih pa stvari počnem nasplošno, kot je pač ustaljen način. Velikokrat gledam na cilje in ne na poti in vedno premišljujem, kakšno pot mi bo prinesel določen cilj. Se pa znam prepustiti tudi poti in ne misliti na cilj, kot sva to storili v filmu, ko nisva premišljevali o nobenem uspehu, oziroma kako bo film sploh izgledal. Stvari sva počeli impulzivno.

Staša, v enem odlomku filma si obiskala tudi pokopališče. V tistem kadru je takrat spregovoril glas, ki je povedal: »Tvoje rane se bodo zacelile.« Kaj to pomeni?

Staša: V tistem kadru je bil leitmotiv, da moraš pozabiti preteklost (slabo), da bi lahko živel naprej. Torej je potrebno pustiti stare stvari, ki so minile, in odpreti novo pot. Je pa moja mama zelo zanimivo interpretirala to stvar, a se je žal ne spomnim. Maja, se ti spomniš?

Maja: Ne, ne spomnim se tega. Spomnim pa se, ko je usodo štirih različnih ljudi prijatelj interpretiral kot usodo enega človeka. To s pokopališčem je tako, kot je povedala Staša. Na koncu glas zaključi: »Ne moreš svetlo gledati v prihodnost, če za sabo ne pustiš preteklosti.«

Staša: So me pa nekateri vprašali, če mi je kdo umrl in sem šla žalovat na pokopališče. Navsezadnje je tudi to možno. Pokopališče je bilo tu kot nek simbol. Zato sva izbrali prav poseben del pokopališča in ne grob, ampak na travniku, kjer je zame čarobno vzdušje – prav eno starinsko, da se lahko preseliš v preteklost.

Omenili sta spročilo, da je preteklost potrebno pustiti za sabo. Katera so še druga sporočila filma?

Maja: če zdaj razkrijem skrivnsot oziroma vse, kar sva si predstavljali v tem filmu ... Celotna zasnova je bila, da vsakodnevno srečuješ ljudi, greš mimo njih, se družiš z njimi, celo živiš z njimi, nekatrih pa sploh ne poznaš oziroma ne veš, kaj se dogaja »behind closed minds«. Torej ne vemo, kaj komu zares »dogaja«, ljudje govorijo eno, mislijo pa drugo. Tako se je pokazalo v vseh štirih primerih. V Stašinem kadru se ni nihče za njo zanimal, zakaj je žalostna, zakaj je izgubljena v množici. Vsi so videli le neko melanholično dekle, ki se ne znajde. Jaz pa sem v svojem kadru prikazana kot vesela, kot tista, ki nam je sumljiva. Bila sem pa preprosto srečna zaradi trenutka in vsega, kar me je obdajalo, in zaradi malih stvari.

Staša: Medtem ko sva pri Marku prikazali njegovo ranljivo plat. No, to je bil seveda njegov lik in ne njegova resnična podoba. Kot je en sošolec v smehu povedal, da ga zdaj končno razume (Marko je igral transvestita). Bil je pa Marko prispodoba za nekaj, kar je v vsakem izmed nas. V družbi zabaven, glasen, v vsebi pa je skrival žalost. Ko je recimo pogledal v ogledalo, se je spomnil, kaj ga čaka doma in da je sam s sabo. Kot je povedala Maja. živimo skupaj, vsem pa je bil Marko v redu, dokler je bil dobre volje, ko pa je bil žalosten, se za njega ni zanimal nihče več. Pri Matejevem kadru gre za lepo, pozitivno sporočilo, da je možno, da se sanje uresničijo. Vendar kot pravi rek: »če hočeš uresničiti svoje sanje, se moraš najprej tudi ti.«

V zgodbi nastopajo štiri osebe. Dve dekleti in dva fanta. Na koncu se usodi enega para srečata, drugega pa ne. Ali gre za nekakšen pol-srečen konec?

Maja: Ne srečen, ampak na pol pozitiven konec. Ampak vse ostane nerešeno. Ko se par sreča, še ne pomeni, da bosta ostala skupaj, niti to ne pomeni, da se ne bodo vsi skupaj več srečali. Ampak pomeni zgolj, da lahko svoje sanje uresničimo in da so lahko sanje veliko bliže, kot si lahko zamišljamo. Matej sreča dekle, za katero sploh ni vedel, da je v njegovi bližini, in sploh ni potrebno, da bo kdajkoli naredil kaj glede tega, da si jo pač želi. Pomembno je spoznanje, da je mogoče vse in ni omejitev.

Kakšne filme pa radi sami pogledata? Kaj sta nazadnje pogledali?

Maja: Joj, gledala sem že stotine filmov, a mi že dva meseca ne gre iz glave film Oldboy. To je korejski film. Sošolca, ki si nikoli ne vzame časa za drugo kot za igirice, sem prepričala, da si je ogledal film in je povedal, da enostavno ni mogel vstran od filma in da mu je bil neverjetno všeč. Komaj čaka, da mu dam kakšne nove predloge. Gre pa za zelo zakompliciran, a hkrati vsakdanji film. Bila sem zelo impresionirana.

Staša: že zelo dolgo nisem gledala filma, ki bi me zelo navdušil. Izpostavila pa bi vse filma od režiserja Larsa von Triera. Recimo Dogville mi je bil takšen poseben film, eden boljših. Pa ne samo zaradi zgodbe, ampak tudi ker izstopa iz množice filmov že zaradi same vizualne podobe. Celoten film je narejen na kulisi in ni nobene scene. Vse se dogaja na odru, kjer ni hiš, dreves, ampak je vse samo s kredo narisano na tleh in si vsak mora sam predstavljati stvari. Všeč so mi filmi, ki ti pustijo odprto pot, da razmišljaš sam, ti recimo pusti prosto pot, da si sam interpretiraš, če je konec pozitiven ali ne.

Imata še kaj v načrtu za prihodnost?

Staša: Ravno zdaj snemave celovečerec. (smeh) Trenutno sem preobremenjena z vsem, da bi lahko razmišljala o filmu. Zaenkrat ne, si pa vsekakor želim še kaj v prihodnosti. To je bila lepa izkušnja in upam, da bom imela več časa. Ker za to rabiš toliko časa, da vse ostalo odpišeš in se popolnoma posvetiš projektu.

Maja: Jaz imam vedno kakšne ideje, da bi kaj posnela. Vendar nisem nikoli dovolj zadovoljna z idejo, da bi jo izpeljala. Vse rabi v meni svoj čas, da vzbrsti. Zaenkrat imam pet različnih stvari, zaradi katerih bi zopet poklicala Stašo ...

Staša: No, mogoče pa bom  naslednjič jaz poklicala Majo.