To je lifestyle!

Je Pomurje dovolj velik prostor za uspešno poslovanje na področju komuniciranja?

Kristjan Magdič: »Odvisno od ambicij, ki jih imaš. Večji si, večji trg potrebuješ. V tem trenutku smo mi tako veliki, da nam Pomurje kot samo več ne zadošča, zato posegamo po ostalih delih tako Slovenije kot tudi tujine, predvsem Avstrije.«

Dominik Ketiš: »Treba se je zavedati, da nihče nikjer ne more imeti stoodstotnega tržnega deleža. Mi poskušamo gledati na zadeve širše, ker če se sliši, da si v neki regiji uspešen, potem tudi izven te regije dobivaš posle in se na ta način širiš. Dela je dovolj, po eni strani zaradi tega, ker naročniku zmeraj ponujamo dodatne stvari, po drugi strani pa delamo z določenimi naročniki na daljše časovno obdobje.«

Renate Toplak: »Isto velja tudi na področju oblikovanja. Od samega začetka delovanja v Pomurju nismo bili omejeni samo na pomurski prostor, kar pomeni, da delamo tako za Ljubljano kakor tudi za Avstrijo, Nemčijo, Nizozemsko … Grafične oziroma vizualne predloge posredujemo po mailu, internetu, z naročniki se lahko dobivamo na spletu, po telefonu ali kje na poti med Ljubljano in Gradcem. Omejitev kot takih ni.«

Kakšno je sploh zavedanje večjih pomurskih podjetij o pomembnosti komuniciranja za uspešnost poslovanja?

Kristjan Magdič: »če bi me to vprašali pred tremi leti, bi rekel, da zelo nizko. Zdaj pa ne morem reči, da je zelo visoko in na zadovoljivem nivoju, lahko pa rečem, da se pomembnosti komuniciranja podjetja vedno bolj zavedajo. Na začetku obstaja nek skepticizem, da je to nek nepotreben strošek. Ko pa vidijo, da se dela sistematično na daljše časovno obdobje, in ko se vidijo rezultati, ki se iz leta v leto nadgrajujejo, postane sprejemljivo tudi za tiste najtrše finančnike.«

Dominik Ketiš: »Veliko delamo na izobraževanju trga, naročnikom svetujemo ter jih izobražujemo. Zavedanje o nujnosti vseh vrst poslovnega komuniciranja vse bolj prihaja v njihovo poslovno okolje, torej ugotavljajo, da so lahko s tem bistveno boljši. Rezultati dela se kažejo.«

Renate Toplak: »Odkar smo pred dobrimi štirimi leti pričeli z delom v Pomurju, se je kar nekaj spremenilo, seveda na bolje, vizualno kakovostnejšo raven, in veseli me, da tudi z našo pomočjo. Podjetja so se pričela zavedati, da če so drugačna, vizualno edinstvena, se to dolgoročno pozna tako na rezultatih kakor tudi na njihovi prepoznavnosti. Edinstvenost je seveda nujna, če želiš uspeti tako na domačem kakor tudi globalnem trgu.«

Kakšna je pa konkurenca na tem področju?

Kristjan Magdič: »Na področju odnosov z javnostmi neke močne konkurence v naši regiji praktično ni. Najbližje je Maribor, Ljubljana.«

Renate Toplak: »Kar se tiče oblikovanja, lahko seveda vsak pove, da je umetnik, če ima neko idejo, morda 'žilico', da lahko oblikuje. S tem se srečujemo dnevno. Konkurenca je torej lahko vsak, ki ima računalnik in programe za oblikovanje. Treba pa je vedeti, da oblikovanje oziroma design ni samo umetnost, ampak je proces, ki se začne s svetovanjem naročniku s strani oblikovalca, razumevanjem in poznavanjem vizualnih in grafičnih zakonitosti ter širine nekega problema, kajti vsaka vizualna rešitev mora biti popolnoma naravnana na filozofijo, cilje in vizijo znamke, ki jo vizualno komuniciramo.«

Dominik Ketiš: »Konkurenca je večja pri spletnem oblikovanju. Vsak računalničar se namreč čuti sposobnega, da te storitve prodaja. Po določenem času se potem stvari izjasnijo, ostanejo in preživijo pa le najboljši. Pri računalničarjih je pač tako, da nikoli ne veš, kje bodo in kaj bodo delali čez pol leta.«

Kako bi označili svoj poklic? Prej ste rekli, da ne gre za umetnost. Je umetnost ali pa čisti posel?

Kristjan Magdič: »Kar se tiče odnosov z javnostmi in tržnega komuniciranja, smo klasični svetovalci menedžerjem in vsem ostalim, ki potrebujejo našo podporo. To je čisti svetovalni posel, prodajanje know-howa na področju komuniciranja, kar nima z umetnostjo nobene direktne zveze. Res pa je, da so naši kreativci v stiku z umetnostjo, nismo pa mi umetniki in filozofi.«

Renate Toplak: »Vsaka stroka ima točno določene zakonitosti. Profesionalno akademsko izšolani oblikovalci seveda morajo obvladati vse osnove likovne teorije in umetnosti, saj vsaka ideja, rešitev izhaja iz nje. Gre za nadarjene posameznike, ki kreativno in inovativno vizualizirajo svoje ideje in rešitve, kar pa seveda mora biti tržno usmerjeno.«

Dominik Ketiš: »Kar se tiče spletnega programiranja in spletnih rešitev, se ne ukvarjamo z umetnostjo. Mi smo tisti, ki delamo produkcijo idej in rešitev, ki so se jih domislili ostali segmenti naše skupine. V bistvu smo čisti realisti, gre za posel. Razlika med umetnikom in neumetnikom je ta, da se na umetnika lahko čaka tudi leto dni, da kaj naredi. Pri nas pa to ne gre. časovni roki so določeni in če bi mi čakali na umetnike, bi se delo lahko sesulo. Izhajamo iz posla, kako zadovoljiti naročnikove potrebe, kako ponuditi čim boljše storitve.«

Kako bi označili razmerje med kreativnostjo in med nekimi pribitimi zakonitostmi v poslu?

Kristjan Magdič: »Od projekta do projekta je zelo različno. Pri tržnem komuniciranju je zaželene čim več kreativnosti, pri poslovnem svetovanju na področju odnosov z javnostmi so to know-how in izkušnje iz preteklih projektov. Nismo tip agencije, ki fetišira s kreativnostjo, kar pa ne omeni, da nismo kreativni. Pogosto se zgodi, da agencije, ki kreativnost preveč fetiširajo, na koncu naredijo nekaj zelo kreativnega, odbitega, odštekanega, ampak njihova rešitev ne podpira niti poslovnih niti komunikacijskih ciljev naročnika.«

Dominik Ketiš: »V bistvu smo vsi podvrženi nekim pravilom, ki se jih moramo držati. Vedno je potrebno zadeve fokusirati na končnega uporabnika oz. ciljne skupine in seveda potrebno delovati v skladu s poslovno in komunikacijsko strategijo naročnika. Včasih je problem, da naročniki sebe postavljajo v vlogo ciljne skupine; in če se jim nekaj zdi nerazumljivo, te niti ne spustijo naprej, kar pa seveda ni zmeraj pozitivno.«

Renate Toplak: »Seveda imamo določen manevrski prostor. Naročniku vedno predstavimo več kreativnih grafičnih predlogov, ki morajo podpirati filozofijo in komunikacijske cilje, ki jih želimo doseči. Kreativnost je lahko brezmejna, odprta in široka, mora pa biti vedno za naročnika komunikacijsko in prodajno naravnana. Najbolj veseli smo takrat, ko se naročnik ne more odločiti, kateri vizualni predlog bi izbral, ker ga vsi pritegnejo, in ko bi z vsemi lahko dosegli zastavljene poslovne cilje.«

Kateri kiks pomurskih podjetij bi izpostavili?

Kristjan Magdič: »V bistvu se da povedati z eno besedo – nekomuniciranje. To je največji kiks.«

Dominik Ketiš: »Vedno več pomurskih podjetij sledi slovenskim, evropskim in svetovnim trendom. Na ta način vidijo, kako delajo uspešni, in pri tem jim lahko mi pomagamo. Tako da upamo, da bo v prihodnje teh kiksov še manj.«

Renate Toplak: »Podjetja počasi ugotavljajo, da v enem oglasu ni treba posredovati ogromno informacij. Včasih lahko želeni učinek dosežemo z eno samo besedo in dobro grafiko.«

Kako pa je z znanjem na tem področju? Ko ga enkrat pridobiš, na koliko časa se obnavlja, se mogoče na vsake toliko stvari spet postavijo na novo?

Dominik Ketiš: »Razvoj na področju informacijskih tehnologij je prehiter, da bi mu lahko v celoti popolnoma sledili. Zelo pomembno je sprotno izobraževanje, večinoma je to prek spleta, različnih seminarjev, tutorialov ... knjig v klasični obliki je vedno manj. Seveda se s prakso vedno srečujemo z novimi izzivi in problemi, ki nas dejansko silijo k nenehnim izboljšavam in učenju, da ji lahko rešimo.«

Renate Toplak: »Naša stroka je takšna, da smo med tistimi, ki kreiramo in postavljamo smernice za v prihodnje. Ti si tisti, ki narekuješ in sooblikuješ trende in usmeritve v nenehno spreminjajočem se globalnem svetu. Glasba, moda, umetnost, filmska industrija, festivali in seveda življenje samo, vsak sleherni trenutek so lahko tisti viri, iz katerih se črpajo nenehne inspiracije in kreirajo novi trendi. Kreativen posel enostavno moraš živeti in ga uživati. če v tem delu ne uživaš in ga ne živiš, ga ne moreš opravljati.«

Kristjan Magdič: »Podobno je z odnosi z javnostmi, tako kot se razvijajo različne tehnologije in nastajajo novi mediji, tako se tudi komuniciranje spreminja. Vemo, kakšen je razmah vseh mogočih medijev, in ves čas moraš biti v toku z dogajanjem ter slediti evropskim in svetovnim trendom. Le tako lahko na trgu preživiš in samo tako lahko pomagaš svojim naročnikom, da se lahko kosajo z močno tujo konkurenco.«

Pri posameznih komunikacijskih načrtih so mnogokrat del njih tudi dobrodelni dogodki. Koliko so to dobrodelni dogodki ali zgolj sredstvo za doseganje določene publicitete?

Kristjan Magdič: Malo po malo vsega.

Kako je z družbeno odgovornostjo, predvsem pri odnosih z javnostjo ob kakšnih kriznih situacijah? Se zmeraj razkrijejo vsa dejstva?

Kristjan Magdič: »Pametni komunikatorji ne skrivajo nič. Ko imajo krizo, povedo, da se jim je to pa to iz takšnih in takšnih razlogov pripetilo. Najslabše je, da skrivajo in ne priznajo ter lažejo. Svojim naročnikom tega nikoli ne svetujemo, tega niti ne prakticiramo.«

Kako je s študentskim delom v vaših projektih?

Dominik Ketiš: »Vsako leto imamo študente na obvezni praksi. Na študentih na nek način gradimo prihodnost oz. vsaj en del le-te. študentje so dobrodošel vir novih znanj, navdihov, idej. Seveda naša podjetja ne bazirajo na študentskem delu, to je v bistvu samo tista dodatna pomoč in pa posledično naš vložek v njih in v skupno prihodnost.«

Renate Toplak: »Naša stroka je v slovenskem prostoru še relativno mlada ter v razvoju in ni še veliko diplomantov. V svojih vrstah imamo poleg univerzitetno diplomiranih oblikovalcev tudi študente zadnjih letnikov in absolvente Akademije za likovno umetnost ter jih vzgajamo in razvijamo za naprej. Kreativni posamezniki si ne postavljajo omejitev pri svojem delu, kar pomeni, da nam lahko rešitve pošiljajo tudi ponoči in jih ustvarjajo takrat, ko jim ustreza. Upoštevati moramo tudi, kako kdo funkcionira in kdaj lahko od sebe da najboljše.«

Kristjan Magdič: »Zraven rednih sodelavcev imamo zmeraj zaposlenega kakšnega študenta, preizkušamo jih in na vsake toliko pride študent, ki se izkaže, da je pravšnji za ta poklic, in tega potem razvijamo naprej. Dejansko ugotavljamo, če ima voljo do dela in je talentiran ter ambiciozen. To je lifestyle, ni služba zgolj zaradi prihodka, je način življenja.«

Je glede na to, da je potrebno za opravljanje tega dela določena mera znanja ter da se v tem poslu vrti veliko denarja, delo eno bolje plačanih študentskih del v naši regiji?

Kristjan Magdič: »Rekel bi celo, da je naša začetka urna postavka nizka in to iz enega razloga:. naš vložek v študenta v obliki znanja za večkrat presega plačilo, ki ga študent na koncu meseca prejme.«

Dominik Ketiš: »Pri nas v bistvu ne gre za klasično sorazmerje dela in izobraževanja. Vsak projekt je specifičen in zato je toliko več vložka v izobraževanje in učenje zaposlenih. Izhajamo iz tega, da najprej nekaj pokažeš in potem to dobiš nazaj. To je osnovno pravilo, filozofija. Tisti, ki pa dosti delajo, so pa tudi primerno nagrajeni. Kar se pa tiče visokih zneskov v tem poslu, je to zelo relativno. Mislim, da smo še daleč od bajnih zneskov glede na Ljubljano ali pa na Evropo. In še daleč od drugih dejavnosti, kot sta farmacija ali gradbeništvo. Dejansko pri nas ne gre za enote dela, gre samo za končen cilj, ki pa je samo eden - ali naročnik z akcijo doseže svoj cilj ali ne.«

Kako pa je z zabavami, ki jih organizirate? Na zadnji v Unisexu je bilo kar nekaj znanih osebnosti, verjetno to predstavlja tudi velik finančni zalogaj. Pričakujete, da se vam bo vložek obrestoval?

Kristjan Magdič: »Ne pričakujemo, da bi se kdajkoli obrestoval. Filozofija teh dogodkov je čisto druga. Enkrat na leto naredimo zabavo za vse ljudi dobre volje, ki se radi zabavajo in so nam blizu. Od nikogar nič ne pričakujemo, želimo samo, da se imajo fajn. To je to.«

Dominik Ketiš: »Na teh zabavah ne govorimo o poslu. To je žur, tisto o poslu bo na sestankih med delavnikom. Tam se žura in govori o tem, kje smo bili na koncertu, kdaj gremo smučat in tako naprej. Dejansko poskušamo navezati bolj pristen, zasebni stik s svojimi naročniki.«

Renate Toplak: »Se strinjam, na naših žurih se lahko ljudje, s katerimi dnevno sodelujemo in so naši zaupniki in prijatelji, sprostijo in se imajo lepo. Skratka, uživamo.«