Pogovor z Robertom Titanom Felixom
Robert Titan Felix, 1972, je pesnik, pisatelj in publicist. Njegov dosedanji opus obsega pet pesniških zbirk, tri samostojne in en skupinski roman ter številke članke v različnih časopisih in revijah. Je tudi urednik literarnega bloka pri reviji Dialogi in Edicij revije Separatio. Njegov zadnji roman Sanja in samostan je bil pred kratkim nominiran za nagrado kresnik.
Kaj vam pomeni letošnja nominacija za nagrado kresnik?
Da se je med 62 romani, kolikor jih je bilo v lanskem letu pri nas natisnjenih, tudi moj roman Sanja in samostan znašel med desetimi nominiranci za nagrado za najboljši roman kresnik, me seveda navdaja z veseljem, predvsem pa je potrditev, da je moje delo opaženo in da bo morda koga posledično zaintrigiralo, da bo roman prebral. Bistveno vrednost tovrstnega odziva pa bolj vidim za naprej kot za nazaj. V zadnjih štirih letih sem napisal dva romana in sodeloval pri enem skupinskem romanesknem projektu in od teh treh knjih sta bili dve nominirani za nagrado, zaradi česar se bom naslednjega romana, ki ga nameravam pisati jeseni, prav gotovo lotil malce bolj samozavestno, prepričan, da je to nekaj, kar znam početi, in osredotočen na tisto, kar nameravam napisati. Pri vsakem človekovem početju je že tako, da se ga moraš lotevati pogumno. Ko plešeš, moraš misliti na ples, ne na korake. In ravno to – da se med pisanjem vse bolj osredotočaš na ples besed, ne na korake – se mi zdi bistvena vrednost pozitivnega odziva okolja na tvoje delo.
Katera dejavnost trenutno najbolj zapolnjuje vaš čas?
Priznati moram, da sem v tem času bolj ali manj odmaknjen od ustvarjalnosti v pravem pomenu besede. Učim se za predpoletne izpitne roke in pripravljam diplomo, da bi končno spravil pod streho tudi slovenščino na mariborski pedagoški fakulteti, kar pa je seveda obveznost, ki ti brez večjih težav zapolni ves čas in ugrabi vso energijo.
Ali vam je bila ljubezen do poezije, umetnosti položena tako rekoč že v zibelko?
Priznati moram, da nikakor nisem bil čudežni otrok, kvečjemu obratno. Do začetka srednje šole sem prebral komaj kako knjigo ali dve, za bralno značko, pa še to ne ravno z veseljem. Zato pa sem bil tudi vesel, ko sem moral kar nekaj naslovov mladinske literature požreti, ko sem se pripravljal na izpit na fakulteti in se mi je dejansko zdelo, da preživljaljam manjkajoči del otroštva. No, literaturo, tako branje kot pisanje, sem odkril v drugem letniku gimnazije, ko so se mi knjige naenkrat preprosto zazdele kul. Potem sem tudi cele noči bral in koval prve verze, ki sem jih seveda zavrgel, preden sem začel pripravljati prvo knjigo, ampak čarovnija je bila tu in očaranosti nad prevajanjem lastnega življenja in okolja v besede se nikoli več nisem otresel.
Ali lahko v kratkem pričakujemo nov izvod Edicij revije Separatio?
Knjižna zbirka Edicije revije Separatio, ki izhaja pri Zvezi kulturnih društev Murska Sobota, je namenjena specifičnim vsebinam in projektom, za katere se morda mimo naše volje, da gremo v finančnih zadevah z glavo skozi zid, ne bi našel denar (poezija in proza domačih avtorjev, mladi pesniki in pisatelji), brez njih pa bi bil kulturni prostor nedvomno osiromašen.
Posebno sem ponosen na tisti del naše dejavnosti, ki smo ga namenili mladim avtorjem. Do sedaj smo namreč mladim izdali 15 naslovov, s čimer smo jim bistveno pomagali na njihovi umetniški poti. Ravno pred kratkim je tako izšla nova knjiga Mojce Tirš Substitucija, zbirka kratke proze, opremljena še z odličnimi fotografijami; v jesenskem delu letnika pa nas čakajo trije izjemno zanimivi in tudi zahtevni projekti, Antologija afroameriške poezije, prevod mehiškega pisatelja Lopesa Quadrasa in nova pesniška zbirka Lučke Zorko.
Zagotovo ste si že ogledali nove mladinske prostore. Kako so vam všeč?
Zelo in se že veselim vseh odličnih koncertov, ki si jih bom (tudi) v prihodnje lahko ogledal. Ta odgovor je zelo prozoren poklon MIKK-ovcem, ampak glede na to, koliko so v zadnjih letih doprinesli k pomurskemu mladinskemu, glasbenemu, klubskemu življenju, si ga več kot zaslužijo. Naj živi MIKK še naprej!
Kakšen človek ste? Ste bolj introvertiran ali ekstrovertiran?
Kot pisatelj bi si seveda hudo želel zapisati, da sem introvertiran, kar pa na žalost ne bi bilo res, čeprav se po drugi strani zavedam, da moraš kot pisatelj imeti na široko odprte oči za svet okoli sebe, kar sam prav gotovo imam, mi pa druženje s kolegi z mariborske literarne scene in nenehna prisotnost v »areni življenje« niti najmanj ne pomenita (samo) zbiranja gradiva za pisanje, ampak je bolj pomembna za človeško dimenzijo. Bistveno je konec koncev vendarle življenje.
Kaj je tisto, kar vam v življenju daje moč oz. kaj predstavlja gonilo vašega ustvarjanja?
Priznati moram, da se mi v življenju ni vse izšlo, kakor sem si zamišljal. Komu se pa?! – Vendar pa se mi ravno tisto, kar je najbolj bolelo, zdi najpomembnejše, kajti ko je celota našega življenja postavljena pod vprašaj, smo bolj pozorni na tiste subtilne dimenzije, ki jih varno skriti v bubi vsakdanjosti ne opazimo. Sam sem se kot pisatelj in človek naučil predvsem, da vsak problem in temo, ki jih odpiram, pogledam z različnih vidikov, da me vedno zanima tako bolečina žrtve kot dimenzije besa krvnika. Za pisatelja se mi nasploh zdi največja nevarnost, da štarta s pozicije izdelane vere, prepričanja ali celo ideologije (kar je konec koncev eno in isto), kajti v tem primeru so njegovi liki samo sence, ki se sprehajajo po odru besedila in samodejno ponavljajo njegove floskule, če že seveda celo kot vsevedni pripovedovalec ne grmi s prižnice in s tem svojo skonstruirano resnico bralcem in svetu vsiljuje kot legitimno spoznanje.
Prepričan sem, da si bom za vse večne čase zapomnil najbolj grozljiv stavek, kar sem jih slišal v življenju: Telo ni pomembno, samo dušo je potrebno odrešiti. To je seveda tisto najodličnejše opravičilo vseh fundamentalizmov, ki vedno postanejo čisto zlo, če le dobijo priložnost, in prav temu skušam kot pisatelj držati zrcalo. Seveda me ne zanimajo veliki fundamentalizmi, ampak mali fundamentalizmi naših lastnih življenj, zato so v obeh zadnjih romanih ključno vlogo odigrali liki, ki so se ne po svoji lastni krivdi in celo ne po lastnem nagibu znašli onstran plemenskih tabujev, a jih je pleme vseeno kaznovalo in izgnalo. To je namreč ta grozljiva logika velikih resnic in tabujev: ni pomembno, na kakšen način je bil pregrešek storjen, ni pomembno, kolikšna je teža lastne krivde, pomembno je, da se kaznuje, kajti sicer bi Veliki zakon občestva lahko bil postavljen pod vprašaj, to pa je tisto edino, česar občestvo ne more dopustiti (in niti ne sme po notranji nujnosti lastnega preživetja). Smisel tabujev ter izdelanih sistemov zapovedi in prepovedi paradoksalno ni smiselnost, ampak učinkovanje v konkretnem času in prostoru.
Kot pisatelja in človeka me najbolj intrigira prežetost osebne duše z mesenimi trzljaji telesa in seveda odnos do velike duše občestva, ki je z vidika posameznika tako pribežališče kot sodni stolp, o čemer nenazadnje veliko pove že starodavni koncept Velike matere boginje, ki je obenem darovalka in odjemalka življenja, mati in žena, svetnica in kurba. Zanima me telo z vsemi njegovimi hotljivostmi, presežki in bolečinami, večnost do bleščanja zglajenih kosti v nebesih v notrini prsti pa naj ostane domena kolektivnega spomina, razmerje med tema dvema aspektoma naših življenj kot tudi povezanost historičnih in psiholoških segmentov kolektivnega spomina pa je vsekakor vprašanje, ki daleč presega obseg in namen najinega pogovora.
Ali menite, da je vsako željo moč uresničiti (seveda, če ni preveč iracionalna)?
Vsekakor. Kjer je volja, je tudi pot. Seveda pa je z željami tako, da moramo vedno zelo dobro premisliti, ali si nekaj resnično želimo in ni samo muhasta ali celo infantilna kaprica. Saj vsi vemo: bojte se, da bi se vam vaše želje uresničile, kajti šele takrat se vam bo razkril njihov resnični obraz, ki bo morda tak, kot si ga nikakor niste zamišljali, in boste na vsak način hoteli željo potegniti nazaj, vendar več ne boste mogli. Uf, to zveni kot s prižnice, ampak je vseeno res.
Od česa ste bili v življenju najbolj »zadeti«?
Brez dvoma od zaljubljenosti.
Fotografiji: Tanja Zrinski
