Matjaž Hanžek, nekdanji varuh človekovih pravic
Matjažu, v mladosti uporniškemu boemu, ki svoj ego hrani s poezijo, danes, po koncu njegovega mandata, ki ga je poosebljal kot odločen človek, mnogi priznavajo, da le-tega ni prespal. In če Bogu ni uspelo ustvariti sveta v enem dnevu, je Hanžku, pokončnemu Zemljanu, levu po horoskopu, v šestih letih vgrajeni slovenski nacionalni zavesti uspelo dodati še kanček v mozaiku pomanjkanja zavedanja o človekovih pravicah.
Kako se po dobrem mesecu odmika s »scene« počuti nekdo, ki je šest let vpet v obroč politično-medijskega dogajanja?
Imel sem šest let časa, da sem se na to pripravljal, zato je šlo kar v redu. Res pa je, da sem šele ob prenehanju funkcije opazil, kako sem utrujen. Najprej sem skoraj pet dni spal, potem pa počasi popuščal z delom. Veliko stvari je še ostalo. Od pospravljanja kupov papirjev do urejanja malo manj stresnega življenja. In pri tem kar uživam. Moram pa povedati, da me še niso vsi pustili pri miru – če ne bi zavračal večine intervjujev, ne bi bilo veliko drugače kot prej.
So vas v zadnjem mesecu vabili v katero politično stranko?
Ne.
Kakšna je vaša službena prihodnost?
Ko se bo uredilo še nekaj stvari, se bom ponovno ukvarjal s tistim, s čimer sem se prej: z družbenim razvojem Slovenije, neenakostjo, revščino ipd.
Mnogi pravijo, da ste raven človekovih pravic pri nas dvignili na višji nivo. Toda na drugi strani se problematika na tem področju po podatkih le še povečuje. Kje iskati razloge vehementnih občutkov sizifovstva na področju dela človekovih pravic?
Ravni človekovih pravic v Sloveniji nisem dvignil na višji nivo, dvignil sem le zavedanje o človekovih pravicah. To pa je prvi korak tudi k spoštovanju teh pravic. Zato ne mislim, da je to delo sizifovsko. Tudi Bog ni ustvaril sveta v enem dnevu.
Bi morali funkciji varuha dodeliti več pristojnosti?
če mislite formalne pristojnosti, potem ne, saj jih ima varuh dovolj. če mislite na upoštevanje varuhovih opozoril, pa vsekakor. A to je stvar politične kulture države in ljudi, predvsem pa politikov. žal je ta na izjemno nizki ravni, kar kaže tudi odnos do drugih državnih institucij – ustavnega sodišča, predsednika države ipd.
Vaša mladostniška leta so bila prežeta s poezijo. Na trenutke ste se v vlogi ombudsmana znašli soočeni še s politično poezijo. So bile vam očitane trivialne misli poskus minimaliziranja vloge varuha?
Najbrž, a kaj so mislili tisti, ki so mi to očitali, v resnici ne vem. Zanesljivo so bili poskusi minimaliziranja vloge varuha kot vseh institucij, ki so oblasti neljube, predvsem pa minimaliziranje mene kot osebe, ki lahko kaj smiselnega pove.
Nova varuhinja je napovedala manjšo medijsko aktivnost od vaše. Menite, da gre za napačen pristop vaše naslednice?
Dela svoje naslednice ne bom sodil. V državnem zboru je dobila vsa pooblastila in zaupanje, zato naj vodi to institucijo, kot se ji zdi. O tem bosta sodila državni zbor in tudi javnost. Moj način dela ni edini možen.
»Nekateri bogatijo, ker so pripadniki neke politične opcije, medtem ko drugi vse dneve delajo za drobiž.« Leta 2000, ob vladanju leve politične opcije, ste za to izjavo dobili Večerovo nagrado Bob leta. Je lahko aktualna tudi v zdajšnjem sistemu?
če je to veljalo za levo politično opcijo, to za desno velja še toliko bolj. če si pogledate le nekaj potez vladajočih, lahko ugotovite, da je njihov prvi cilj narediti bogate še bogatejše in revnejše še bolj revne. Tu mislim na davčne spremembe, a tudi na vrsto »malih« reform, kjer poskušajo »racionalizirati« socialne pomoči, brezposelnim otežiti preživljanje ipd.
V enem intervjuju ste jasno izrazili svoje levičarsko prepričanje. Je v vašem mandatu kdaj prišlo do prednostnega vrednotenja političnega pred moralnim prepričanjem?
človekove pravice so politični pojem, ki sicer izhajajo tudi iz moralnih predpostavk. In to politični pojem, ki izhaja z leve strani. Zato do kakšnih posebnih konfliktov ni prihajalo. Sploh pa sem o levičarstvu govoril v zvezi z ideologijo in ne strankarsko.
Trenutni politični oblasti ste očitali podreditev sodne veje oblasti. Bolj kot ne je jasno, da je ob zamenjavi oblasti prišlo do nameščanja politično sprejemljivih kadrov na odgovorna mesta. Dojemate funkcijo varuha tudi kot politično funkcijo?
Tudi funkcija varuha je politična, saj ga imenuje najvišja zakonodajna oblast. A ta političnost mora biti zavezana zakonom in ostalim dokumentom, ki opredeljujejo človekove pravice. In ne oblasti.
Pravna država, diskriminacija in nestrpnost – slovenski problemi, ki ste jih izpostavili po koncu vašega mandata. Zgolj problemi ali zgodovinsko vkoreninjeni sindromi?
Vsekakor problemi, ki pa imajo korenine v zgodovini družbe, ki ni nikoli veliko dala na oblast v pozitivnem smislu. Kdo so največji slovenski junaki? To so ravbarji, tihotapci in podobni »uporniki«.
Težko gremo mimo dogodkov v Ambrusu. Vlada se je odzvala mlahavo, ljudstvo pač ne. Romi so naenkrat postali protagonisti medijskega reality showa. Jim je koristil? Vsekakor so Romi prvič postali vsaj do neke mere sogovornik države. Ob tem novem se je javno odprlo kar nekaj problemov, ki bi jih bilo potrebno že davno rešiti. In če bodo Romi vztrajali, bolje zahtevali še nadaljnji dialog z državo, bi jim ta problem utegnil koristiti. Bojim pa se, da ga bo oblast poskušala čim hitreje skriti in delati po starem.
Trenutno vlado ste označili kot hipoma histerično na kritike. Konservativna manira?
To je vsekakor manira avtoritarne miselnosti, ki ne dopušča niti kritike niti nestrinjanja, kar je najslabša podlaga za inovativno, moderno družbo, h kateri naj bi ta oblast težila. To je lahko le podlaga za avtoritaren sistem, ki si želi podrediti vse družbene institucije in ne dovoli nikakršnega svobodnega prostora. Takim poskusom smo v zadnjem času neprestano priča: varuh, antikorupcijska komisija, ustavno sodišče, predsednik države, Banka Slovenije itd. Pa tudi mediji, strokovne institucije in tako naprej. Tak politični okvir oblasti je odlično opisal poslanec SDS v Evropskem parlamentu dr. Brejc, ko je rekel (povzeto po spominu), da strokovnjaki niso za to, da delajo s svojo glavo, ampak da izvršujejo voljo oblasti.
V predgovoru knjige Mi in oni avtorice Vesne Leskošek ste zapisali, da so izbrisani postali eden najpomembnejših predmetov združevanja za volilne glasove. So lahko aktualen volilni predmet ponovno prihodnje leto?
Upam, da ne, čeprav se bojim, da bo politika napade na razne manjšine ponovno izkoristila za svojo promocijo. Rad pa bi tudi, da se ta problem do takrat že razreši, čeprav se bojim, da se ne bo.
Ko začnemo govoriti o depriviligirani skupini ljudi kot o predmetu političnega igralca, se soočimo s paradoksom. Nekdo, ki ti ni všeč, ti začne prinašati koristi. Gre za izkoriščanje izkoriščanih v politične namene …
žal vsaka oblast proizvaja depriviligirane in jih tudi izrablja, ko ji koristijo. Zato tudi ne sliši rada o vključevanju depriviligiranih v družbo, ampak o pomoči njim, humanitarnosti in podobno. Nekaj primerov: brezposelni so priročni, da zaposlene držijo v strahu in pokorščini. Romi, istospolni, izbrisani in še kdo so uporabni, da so krivi za to, kar je v družbi narobe. Invalide in stare pa lahko oblast uporablja za dokaz o svoji humanosti.
Na kakšen način lahko problematika depriviligiranih postane moralna odgovornost družbe in ne sredstvo potencialno zarisane nevarnosti družbi?
Kot sem nakazal že pri prejšnjem odgovoru, gre za vključevanje v družbo – socialno, ekonomsko, kulturno … Gre za to, da oblast prizna, da so depriviligirani, manjšine del družbe v vsej svoji različnosti. Opozarjam pa, da to ni stvar morale. Moralno odgovornost si lahko potešimo s humanitarnostjo, zbiranjem pomoči za revne, ko si istočasno grabimo čim več premoženja. Tak koncept je koncept avtoritarne oblasti, ki ima vse in ki ve, kaj drugim manjka.
