Virtualna pandemija: Mednarodni dan špricanja šole

Skupina kot protest proti šoli?



Kot sicer malce pretirano pravi Slatnar, je želel ustanoviti nov državni praznik, a ni pričakoval takšnega odziva. »Mislil sem, da bo vsega skupaj recimo okrog 1000 do 1500 članov, ko pa sem zvečer prišel domov in videl številko 10 tisoč, sem bil zelo presenečen nad odzivom.« Čeprav njegova prisotnost, za razliko od prav dobrega uspeha, pri pouku nikakor ni zavidanja vredna (lani si je nabral več kot 100 neopravičenih ur), vse skupaj postavlja pod trditev, če sam fenomen te skupine ne seže do korenin srža problema – protesta proti šoli kot sistemu. »Da, ta skupina je nekakšen protest proti šoli, ker vem, da v Sloveniji zelo veliko učencev »šprica« šolo. Hotel sem, da delijo mnenja z ostalimi glede špricanja.«



Doc. dr. Srečo Dragoš: »Spletne oblike komuniciranja lahko olajšajo pasivnost mladih.«



Da bi lahko skupino razumeli širše kot zgolj v zabavnem kontekstu, opozarja tudi predavatelj s področja sociologije na fakulteti za socialno delo, doc. dr. Srečo Dragoš. Slednji meni, da gre pri skupini za virtualni aktivizem. »Za aktivizem gre v smislu skupinskega organiziranja zaradi javnega pošiljanja sporočil naslovnikom, ki so lahko precej abstraktni, npr. šolske ustanove, starejša generacija ipd.« Prav tako lahko po mnenju Dragoša spletne oblike komuniciranja zelo olajšajo to pasivnost, saj, kot pravi, z malo vložene energije hitro ustvarijo mrežo istomišljenikov in na ta način dobijo neko »mrežno« identiteto ter občutek, da lahko vplivajo na javne stvari okrog sebe, ki so sicer po definiciji takšne, da mladi na njih ne morejo vplivati. Dodaja: »Virtualnost tega aktivizma je seveda v lagodju, da se lahko »greš zraven« na način, da ti sploh ni treba vstati iz stola v svoji sobi.«



Bodo učenci uresničili napoved?



Čeprav včlanitev v virtualno skupino, ki jo navdaja moč množice, še ne pomeni nujno tudi uresničitev tega dejanja v realnosti, učenci razmišljajo, kaj bodo storili. Na naše vprašanje, ali nameravata 18. februarja 2010 izostati od pouka, sta odgovorili tudi dve pomurski dijakinji, ki želita biti neimenovani. »Posebnega razloga ni bilo. Mogoče me je malo pritegnilo to, da se je skupini pridružilo dosti mojih prijateljev, tako da sem tudi jaz sprejela prošnjo in postala oboževalec te skupine,« razlaga prva, ki pravi, da se je s sošolci (v večini so se vsi pridružili skupini) sicer pogovarjala o tem, vendar »špricanja« niso omenili, pa tudi sama, ko je dobila povabilo za včlanitev v skupino na Facebooku, ni razmišljala o izostanku od pouka. Toda: »Če bi dobila dodatne informacije in obvestila, bi mogoče šla »špricat«. Zakaj pa ne,« pove v smehu. Še ena izmed pomurskih dijakinj, ki se je odzvala na vabilo v skupino, razlaga, da ta odločitev ne pomeni tudi odločitve, da bo pouk na ta dan izpustila. Tudi ona pa to možnost dopušča: »Sicer pa, če bi bil Mednarodni dan »špricanja« resnično tak, da bi vsi »špricali«, bi tudi jaz. Zakaj pa ne, tako ali tako se dosti učimo in bi se prileglo, da bi bili en dan doma. Ampak potem bi morala biti glede tega »špricanja« večja reklama ali pa bi se moralo to omenjati tudi po šoli med samimi dijaki. In če bi naj to bil Mednarodni dan »špricanja«, bi se temu morali pridružiti vsi.« Kljub temu je glede vsega skupaj precej pesimistična in meni, da se v realnosti dejanje ne bo uresničilo.

Odzivi ravnateljev pragmatični



Ker je skupina doživela izjemne razsežnosti, v njej je še največ srednješolcev, se zastavlja vprašanje, ali bodo na srednjih šolah dijake opozorili, naj 18. februarja 2010 ne izostanejo od pouka. Na treh največjih pomurskih šolah so mnenja deljena. Ravnatelj Ekonomske šole v Murski Soboti, Darko Petrijan, je s skupino celo že seznanjen, vendar mu podrobnosti še niso znane, saj se na šoli o tem še niso pogovarjali. Petrijan na naše vprašanje, ali bodo dijake na to opozorili, odgovarja: »Mislim, da so naši dijaki toliko resni, da ne bodo nasedali tovrstnim potegavščinam. Razredniki jih bodo prav gotovo obvestili na razrednih urah.« Če bo do izostankov od pouka vseeno prišlo, bodo regirali v skladu s šolskimi pravili in hišnim redom šole. Petrijan še meni, da na njihovi šoli ta pojav ne bo množičen. Na murskosoboški gimnaziji, kjer ravnateljica le-te, Regina Cipot, s tem še ni seznanjena, se bodo z dijaki o izostanku od pouka pogovorili. In kako bi reagirali v primeru, če pride do tega? »O tem še nismo razmišljali,« pravi Cipotova, ki je prav tako kot Petrijan prepričana, da se namere dijakov ne bodo uresničile. Za razliko od predhodnikov na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer o posebnem opozorilu dijakom ne razmišljajo. Prav tako njihov ravnatelj, Zvonko Kustec, ni seznanjen s številčnim včlanjevanjem mladih v virtualno skupino. Če bo prišlo do množičnih izostankov od pouka, bodo tudi na njihovi šoli razredniki ravnali v skladu s šolskimi pravili.



Opozorilo, da s šolstvom nekaj ni v redu ali zgolj virtualno lagodje?



Kot kaže, je sprva zabavna odločitev učenca, ki šele zaključuje osnovno šolo, postala predmet širših družbenih razsežnosti, ki jim mladi z včlanjevanjem v skupino posredno tudi dajejo podporo. Dragoš tako meni, da mladi s tem lahko sporočajo štiri stvari; »Prvič; če je pobuda duhovita, je vredna pozornosti in odziva, ne glede na vsebino, to je verjetno pojasnilo za večino pridruženih. Drugič; hkrati je pobuda že na prvi pogled nekonformistična in antipaternalistilčna, kar je privlačno, kajti ne pozabimo, da so vsa sporočila in pobude, ki se naslavljajo na mlade, temu ravno nasprotne, torej konformistične, paternalistične in disciplinske. Tretji dejavnik privlačnosti te pobude je identifikacijski: vsak, ki hodi v šolo in vsak, ki je kdaj hodil, ve, da je špricanje vedno aktualno vprašanje, do katerega ne moreš biti nevtralen. Četrtič; dejstvo je, da so šole zelo neprilagojene institucije, ki se v bistvu, torej v zadnjih sto letih, niso spremenile, ko pa se prilagajajo, pa se prilagajajo trgu, torej na slabše (vse večja tekmovalnost in storilnost, plačništvo itd.).«

Ali bi lahko prišlo tudi do izvedbe dejanja, torej »špricanja« pouka, daje pogojno pritrdilen odgovor: »Če bo ta virtualna pobuda deležna pozornosti v klasičnih medijih, bo s pozornostjo dobila na privlačnosti in možnem vplivu. Ker pa gre hkrati za špricanje kot dogodek, ki deluje že tudi, če je individualen, potem ni problem te individualne odločitve in izvedbe časovno sinhronizirati na določen dan, za kaj takega ne rabiš nobenih priprav. Zato se zadeva kaj lahko zgodi.« Dragoš zaključuje, da bi jo bilo koristno razumeti tudi kot splošno opozorilo, kot opozorilni štrajk, da s šolstvom nekaj ni v redu. Ustanovitelj skupine v Sloveniji pa očitno ni računal na to, da bodo naslednje leto med 15. in 19. februarjem za učence v Ljubljani, Mariboru in Ptuju potekale zimske počitnice, kar jim bo verjetno prekrižalo njihove načrte, hkrati pa to pomeni, da skupina v večjem delu očitno predstavlja zgolj lagodno obliko aktivizma iz domačega naslonjača.