Pomurec v Bruslju: In se je zgodilo.

»Vsi smo globoko v sebi to pričakovali, a vendarle nihče ni bil povsem pripravljen, dokler se ni zgodilo.

Sam sem bil na poti v službo, ko sta se razstrelila prva dva napadalca na bruseljskem letališču. Peš, ne z avtom, ne z avtobusom ali podzemno železnico. A tudi sredi ulic se je vest razširila v nekaj minutah. 

V Parlamentu prvi trenutek še ni bilo čutiti napetosti, celo vojaki in varnostniki na vhodu so ravnali enako kot prejšnji dan. A v petnajstih minutah, do pol devetih, se je tudi to spremenilo.

Ob pomanjkanju kakršne koli organizirane koordinacije s strani vodstva Parlamenta, ti so šele čez uro sporočili, naj tisti, ki smo že v službi, ostanemo v pisarnah, tisti na poti v službo pa se naj vrnejo domov postane hitro jasno, da se bo vso delo ustavilo.

Vmes izvemo še za eksplozijo v vagonu podzemne železnice, s katero se marsikateri sodelavec vsako jutro pripelje v službo. Najprej se preštejemo v našem malem hodniku, po nekaj sporočilih ugotovimo, da smo vsi v redu, nato četrto nadstopje, nato drugo. Še za nekaj sodelavcev ni potrditve, da so v redu.

Zadnji svoj OK doda Andrzej, poljski kolega svetovalec za kmetijsko in prehransko politiko. A njegov OK je drugačen. Vlak mu je 5 sekund prehitro zaprl vrata, bil je sedem metrov prepozen. In je pač počakal naslednjega. Se vkrca, vlak spelje in zaslišijo močan pok. Vlak ustavi sredi temnega tunela in zajame jih močan dim. Panika, jok, strah. Splezajo iz vagona in se peš odpravijo nazaj proti postaji in od tam čim prej ven – na prosto.

Andrzej napiše, da je OK. Da je bil jezen, ker strojevodja nikoli ne more počakati tistih dodatnih 5 sekund in bi se vsi vkrcali. In da je vesel, da je živ, da nas vse lepo pozdravlja z željo, da se imamo radi še naprej.

To je to. Oziroma, to je edino, kar si bom zapomnil s tega črnega torka v Bruslju. Seveda, je sledilo zapiranje ulic, postaj podzemne železnice, avtobusi so prenehali voziti, ulice so tudi včeraj, v sredo, bile bolj ali manj prazne. Prometa neprimerno manj. Ljudje neprimerno bolj tihi, zamišljeni, z dodatnimi vprašanji na že do sedaj neodgovorjena vprašanja.

A zdaj, ko so prve podrobnosti že znane, se potrjuje isto žalostno dejstvo, ista slika, kot smo jo že videli v napadu na Charlie Hebdo, novembra v napadih v Parizu in v torek v Bruslju. 

Napad so izvedli mladi fantje, državljani Francije ali Belgije, torej državljani Evropske Unije. Rojeni tukaj. Ne begunci, ne vse pogosteje napačno imenovani migranti. Druga generacija migrantov iz osemdesetih ali devedesetih let, ki je evropske države niso znale enakopravno integrirati v druzbo. 

Medtem, ko so njihovi starši v “obljubljeni Evropi” dobili službe in v večini tudi neke vrste socialnih stanovanj, pa naslednje generacije vse težje najdejo kakršno koli službo, odraščajo  v naseljih, ki jih sociologi imenujejo geti, obiskujejo šole, kjer je večina sovrstnikov prihajala iz istega okolja in na to Evropo vedno bolj gledajo kot krivca svojih težav in ne kot svojo domovino.

V okolju, kjer evropska politična elita že zadnji dve desetletji ravna zgolj v korist lastnega preživetja brez jasnega interesa po zagotavljanju kvalitetnejšega življenja vsem prebivalcem EU, so ranljive skupine prebivalstva, med katere spadajo tudi priseljenci iz tretjih držav se posebej dovzetne za vse idealizme, verovanja in obljube, pa naj bodo te se tako lažne, nemogoče, krute in uničevalne.

In tukaj še spomin, ki mi bo ostal od Andrzejevega sporočila, naveze na našo aroganco in slepo sledenje neki poti, ki jo je Evropa že doživela v 30-ih letih prejšnjega stoletja, srečata.

Uvedene spremembe po bruseljskem napadu ne bi smele slediti debatam širjenja strahu in nestrpnosti, začeti moramo iskreno in samokritično debato o izobraževalni in zaposlovalni politiki, o solidarnosti in enakopravnosti, o načinih vključevanja in ne ponovnega izključevanja. V nasprotnem primeru Evropi nikdar ne bo uspelo popraviti razlogov za današnje nasilje, le gasili ga bomo – z več orožja, z več omejitev, z manj svobode.

Miljoni beguncev na naših mejah niso teroristi, tudi oni bežijo pred njimi. Naša naloga mora biti najti način, kako jim pomagati, jih sprejeti in jim omogočiti boljšo vključitev v družbo, kot je Evropi uspela do zdaj.

Sam sem takoj po napadih na svoj FB profil napisal, da sem OK. In da nameravam tako tudi ostati. Ljubezen vsem.«