Mati in hči živeli v nevzdržnem smradu s skorajda 30 mačkami

Vstopili v zaščitni obleki in maskah

Po navedbah časnika Večer so bili pristojni nad prizorom, na katerega so naleteli, zgroženi. Še posebej jih je šokiralo, da je v tovrstnem smradu in umazaniji živelo tudi mlado dekle, vstopiti pa so morali celo v zaščitni obleki in z maskami.

Tomaž Ules, oskrbnik mariborskega zavetišča za živali:»Iztrebki so bili vsepovsod, najbolje se je debela plast nesnage videla v kopalni kadi, straniščni školjki in na pralnem stroju.«

Danilo Dajčer, zaposlen v azilu, si ne more zamišljati, da sta mati in hči toliko časa zdržali v teh neznosnih okoliščinah: »Smrad je tolkel skozi zaščitno masko, da sem bil ves solzen zaradi amonijaka. Že po pol ure v takem prostoru neznosno smrdiš, kaj šele, da v takem živiš. Kako socialne službe tega niso opazile?«

Česar podobnega še niso doživeli

Nad situacijo je bil vznemirjen tudi vodja živalske policije Aldo-Goran Ninovski, ki je izjavil, da česar podobnega v svoji 30-letni karieri še ni doživel, dogodek je komentiral tudi na Facebook strani ŽP (objavljamo krajši izsek).

»Že ob vstopu smo v majhnem hodniku, iz katerega je vodilo nekaj stopnic v kuhinjo, doživeli udar amonijaka v naše nosove. Nekako smo se preko veže s stopniščem (vse skupaj cca 2m2 ) prebili skozi smeti, odpadke in nekaj skromne zelenjave za prehrano in nekaj prehrambnih artiklov (vse skupaj pomešano kot na odpadu) v kuhinjo. Na nekaj m2 je bila na kuhinjskih pultih (ki si tega imena ne zaslužijo) postrojena vrsta mačk v starosti od 1 do 5 let. Tako na hitro smo jih našteli 10. Nad stenskimi kuhinjskimi elementi je imelo svojo transverzalo še nekaj mačk. Vrata elementov so bila polomljena, brez tečajev, a niso padla, ker so bila na tleh zalepljena z mačjimi iztrebki. Podobno je bilo tudi v spalnici (vsaj po nekaj podobnega postelji in nekaj, kar se je nekoč imenovalo vzmetnica), sicer bi bil bolj ustrezen opis smetišče ali komunalno odlagališče /…/«

Gre za motnjo kopičenja

Presenetljivo je predvsem dejstvo, da so bile vse mačke, katere so odpeljali v zavetišče za male živali, v relativno dobrem psihofizičnem stanju (če odmislimo bolhavost, garjavost in podobne težave).

V tem primeru gre po mnenju psihologinje Irene Dogša za motnjo kopičenja. Poudarja, da imajo ljudje sicer dober namen, a ne uvidijo, da sami ne morejo skrbeti za toliko živali. Ponavadi te osebe svojo motnjo dobro skrivajo, vendar jih večkrat izda smrad, ki se širi iz stanovanja. »Zbiralci« so na živali čustveno navezani, zato lahko odvzem zanje predstavlja travmo, ozdravitev pa je možna do neke mere in le pod pogojem, če si oseba prizna, da ima težavo.

»Nekateri še vedno mislijo, da so mačke potrošni material«

Zanimalo nas je, če so se s podobnim primerom ukvarjali tudi v Pomurju, vendar člani Društva za zaščito živali Pomurja izjavljajo, da tako ekstremnega še niso obravnavali. Dodajajo pa, da tudi v naši regiji ljudje večkrat živijo s številnimi živalmi, čeprav zanje ne znajo ali ne morejo primerno skrbeti.

»Seveda pa se dogaja, da imajo v stanovanju in tudi v hiši večje število mačk. Sicer se  trudijo zanje skrbeti, a vseeno niso sposobni na tak način, kot bi bilo primerno. Nekateri ne zmorejo finančno, veliko jih je tudi takih, ki še vedno mislijo, da so mačke "potrošni material", da morajo imeti nova legla, ker jih dosti umre na cestah, in da bodo ostali brez mačk, če bodo te sterilizirane ali kastrirane.V društvu se trudimo take in podobne primere reševati na različne načine, predvsem z ozaveščanjem, so pa tudi primeri, kjer je potrebno posredovati prijavo na veterinarsko inšpekcijo.«

Foto: Živalska policija (Facebook)