Ideje o obujanju komunizma so skrajno sprevržene, sploh ko ga umestimo v kontekst njegove implementacije v praksi.
Manifest kot krinka
Marxov in Engelsov Komunistični manifest, ki je svoj ponatis nedavno doživel tudi na slovenskih tleh, lahko v aktualnih razmerah razumemo kot obupen poskus obnovitve zgodovinske praktike, ki je na poti do domnevne resnice kolapsirala, še preden se je družba zavedla njenih strahot. Tudi če bi v aktualnih razmerah morala zaživeti, kot trdijo njeni zagovorniki, bi se, v to sem prepričan, ponovna sprevrgla v hipokrizijo brez primere. V brezrazredno družbo, položeno na temelje vsesplošne solidarnosti in enakosti, ki sta zgolj krinka za avtoritativno vodenje države, zadoščene navidezni svobodi, je tako brezupno verovati. Trditev lahko podkrepimo s preprostim dejstvom, da je družba, ki bi morala temeljiti na moralni odgovornosti, popolnoma razvrednotena. Mar zdaj razumete, zakaj je vse skupaj utopija? Če komunizem ni sistem, ampak nauk, kot je zapisal eden izmed blogerjev, se sprašujem, kako se v tem smislu razlikuje od pravljice.
Človekoljubni predsednik
Ne čudi tudi obsedenost Slovencev s kultom Tita, ki ga celo sedanji predsednik države dr. Danilo Türk označuje kot velikega vodjo. Mar ni taisti predsednik države praktično vso svojo kariero med drugim deloval na področju varovanja človekovih pravic? Kaj, če ne človekova pravica, je svobodno dihati in živeti častno življenje, ki ga je samoupravni socializem, kot ga imenujejo verniki Tita, zatiral, v smrt pa pošiljal nedolžne ljudi. Ne pravim, da moramo na Tita pozabiti, v duhu moralne odgovornosti do vseh žrtev njegovega režima pa bi morali lustrirati vse kipe in ulice, ki še vedno nosijo to zločinsko ime. Da ne govorim o vseh bivših partijcih, ki jih še vedno posvečujemo s kipi.
RTV Slovenija – socialistična medijska kloaka
Naj se ustavim še pri sorodnem, novinarskem cehu, ki v reprizi stanja na javni televiziji še vedno doživlja drugo socialistično pomlad. Izrazito kadrovsko enoumje, ki smo mu priča, ne more biti reprezentativno ogledalo javne televizije, ki bi morala delovati po principu pluralnosti. Lahko si zgolj zamišljate, kako urno so taisti novinarji hiteli poročati o parceli Gregorja Golobiča na Primorskem, medtem ko jih je v istem trenutku izdajal ugovor vesti. Če parafraziram Marxove idejo »od vsakega toliko, kot zmore, in vsakemu toliko, kot potrebuje«, je primer RTV Slovenije, ki mi je znan, najboljši prikaz, kako tak sistem ne deluje in ni reprezentativen, ker taisti, ki mu zgolj navidezno sledijo in ga zagovarjajo, v praksi pogorijo.
Dokumentarni filmi – strah pred resnico
Novinarji, kot glas, ki bi moral prenašati resnico, so seveda poglavje zase v tej zgodbi. Kar vprašajte tiste na RTV-ju, kako se tresejo, ko jim zazvonijo telefoni, medtem ko se na drugi strani zasliši glas kakšnega od bivših partijcev, ki še vedno zelo skrbno bdijo nad njihovim delovanjem. Menda ta iste ljudi močno mučijo in skrbijo tudi dokumentarni filmi o časih, ko je pod njihovimi taktirkami kosila okrutna smrt, ko se izvrševale neutemeljene in neupravičene zaporne kazni, ko so se udejanjale grozovita omejevanja svobode, itd. Pa ne vzdihujte zdaj o tem, da moramo zgodovino pustiti za sabo in se ozreti v prihodnost. Ravno slednja močno gradi na takratnih temeljih, pri tem pa se še vedno uporabljajo (sicer bolj spretne) metode, na ravni katerih ni mogoče razviti pluralne predstave preteklih dogodkov. Pridih komunističnega strahu, to lahko mirno zapišemo, v Sloveniji še vedno živi. Mar zdaj razumete, da ni argumentirane razlage za to, da se vrnemo v obujanje komunističnih idej? Mar razumete, da komunistični ustroj in njegove lovke v ozadju še vedno funkcionirajo in nimajo nobene povezave s pojmi kot so solidarnost, vsesplošna enakost in pravičnost. Mar razumete, da gre za iluzijo, ki služi političnemu ustroju?
Ob vsem zapisanem vam je verjetno jasno, da je odgovor na vprašanje, ki sem si ga zastavil v naslovu, z moje strani jasen. Naj za konec v razmislek postavim še besede velikega judovskega filozofa iz 12. stoletja Mosesa Maimonidesa, ki je spoznal učinek slabe družbe, in dejal takole: »Če živite v deželi, katere prebivalci so zlobni, se izogibajte njihove družbe. Če vas oni poskušajo prisiliti, da se družite z njimi, zapustite deželo, četudi to pomeni, da greste v puščavo.« In če ne želimo v puščavo, mar naj to pomeni, da gremo žejni čez resnico?