Leta 1992 je generalna skupščina Združenih narodov razglasila 17. oktober za mednarodni dan boja proti revščini. Odprava vseh oblik revščine povsod po svetu je prvi od sedemnajstih ciljev Agende 2030 za trajnostni razvoj, ki je bila sprejeta leta 2015 na Vrhu OZN o trajnostnem razvoju.
Pojem ˝revščina˝ ima številne razsežnosti. V mnogih delih sveta, predvsem v manj razvitih, se še vedno spopadajo z absolutno revščino, kar pomeni da trpijo pomanjkanje dobrin in storitev, nujno potrebnih za življenje, npr. hrane, pitne vode, bivališč ipd. Statistični uradi evropskih držav pa merijo relativno revščino in sicer ugotavljajo, koliko ljudi je revnih v primerjavi z drugimi. Predpostavljajo, da so relativno revni tisti ljudje, ki si zaradi nizkega dohodka ne morejo privoščiti načina življenja, običajnega za družbo, v kateri živijo.
Statistični urad republike Slovenije opredeljuje prag revščine kot najnižji mesečni razpoložljivi dohodek, ki ga mora imeti enočlansko gospodinjstvo, da ni revno, stopnjo tveganja revščine pa kot odstotek oseb, ki živijo v gospodinjstvih z ekvivalentnim razpoložljivim dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine (relativna revščina). V letu 2015 je prag tveganja revščine za štiričlansko družino, sestavljeno iz dveh odraslih in dveh otrok, mlajših od 14 let, znašal 1.295 EUR na mesec, prag za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa 925 EUR na mesec. Po podatkih iz raziskovanja Življenjski pogoji (SILC) za leto 2015 je bila stopnja tveganja revščine v Sloveniji 14,3-odstotna, kar pomeni, da je v Sloveniji živelo pod pragom tveganja revščine približno 287.000 oseb. Neto razpoložljivi dohodek oseb, ki so živele pod pragom tveganja revščine, je bil torej nižji od 617 EUR na ekvivalentno odraslo osebo na mesec.
Zanimiv podatek statističnega urada je tudi, da je od vseh 287.000, ki je leta 2015 živilo pod pragom tveganja revščine kar 78.000 upokojencev (15,9 % od vseh upokojencev), od tega 55.000 žensk in 23.000 moških, 65.000 je bilo brezposelnih (44,8 % od vseh brezposelnih), 54.000 je bilo delovno aktivnih (6,7 % od vseh delovno aktivnih), 54.000 je bilo mladoletnih otrok (14,2 % od vseh otrok), 36.000 pa je bilo drugih oseb (19,5 % od vseh nezmožnih za delo, gospodinj, študentov in drugih neaktivnih oseb).
Stopnja tveganja revščine je bila najvišja v savinjski (16,8 %), posavski (16,1 %) in podravski statistični regiji (15,9 %), najnižja pa v primorsko-notranjski (10,6 %) in osrednjeslovenski statistični regiji (11,8 %). V Pomurski regiji je bila stopnja tveganja revščine v lanskem letu 15,3-odstotna. Statistični urad stopnje tveganja revščine po občinah sicer ne meri vendar pa lahko glede na povprečno mesečno neto plačo, stopnjo registrirane brezposelnosti in deleža naseljenih stanovanja, ki nimajo vseh osnovnih elementov infrastruktur (elektrika, voda, kopalnica) potrdimo, da so najrevnejše pomurske občine, po naključnem vrstnem redu, Kuzma, Hodoš, Gornji Petrovci, Dobrovnik, Šalovci, Rogaševci in Moravske Toplice.
Saša Kovačič, univ.dipl.prav.
