Pomurska tovarna luzerjev (Andrej Horvat in Švenda Legenda)

Pomurska tovarna luzerjev

Že dolgo smo - in ostali bomo - pokrajina, kjer je postal samomor ob asistenci alkohola in drog tako rekoč naravni pojav

Za prolog okrožnica. SMS, ki ga je razposlal številnim naročnikom mobilne telefonije še vedno visoki partijski funkcionar SD, še vedno sekretar v vladi B. Pahorja, še vedno solidno plačan, trenutno zamrznjen specialist za pomurske "kravje kupčije" in na koncu solastnik številnih okostnjakov, ki padajo iz omar raznih ministrstev. To je sam dr. sci. A. Horvat! (Zaradi velike izpovedne moči je prepis okrožnice dobeseden.)

Okrožnica govori o meni; vse, ampak res čisto vse, pa pove o pošiljatelju. Res smo očitno do konca profana država, v kateri visoki državni uradnik uporablja branjevski način komuniciranja, v katerem prevladuje - kaj pa drugega - argumentum ad hominem, vulgo, navadno opravljanje. Internetne pljuvalnice - in, kot kaže SMS-sporočila - so nadomestila javno, v časopisu objavljene in podpisane odgovore.

Med prejemniki citirane okrožnice me seveda ni bilo. Poslal mi jo je "izdajalski" tovariš, ki zaradi obče znanih in tudi v okrožnici uporabljenih metod slovenskih političnih elit in njihovih aparatčikov ne upa biti imenovan.

SMS-okrožnica: "V Večerovi prilogi me Švenda primerja s Potemkinom (bi me lahko tudi s katerim vojakov gardistov Katarine velike ...) ... Na ta način zdravi bolečino, ker nobeden od njegovih 'projektov' ni uspelo priti niti do prijave za katerega od razpisov, kaj šele do izbora, ravno Slavek je hodil okrog mene in želel denar za svoje projekte visoke dodane vrednost in bodočega razcveta Pomurja. Vendar bi Slavek moral spisati vsaj prijavo, pa mu je ni uspelo ... Kanibalizem med nami Pomurci torej dobiva zanimive razsežnosti ... Lp, Andrej H."

Eno

Naj mu takoj izpolnim njegovo veliko željo, ki jo preskromno izraža v oklepaju. Najprej pa - zagotovo ga niti v sanjah ne bi primerjal s Potemkinom. To primerjavo si domišlja. Znano je namreč, da se lahko oholi nadutež, ko ima občutek, da je na konju, v trenutku spremeni v klečeplaznega lažnivca, ko ugotovi, da je pravzaprav na psu, pri tem pa še mimogrede potrdi, da je napisano preseglo njegove intelektualne sposobnosti. Arhetip za vse čase, ki v našem času in prostoru zajamčeno ne pozna propada.

Torej. Želijo - dobijo. Zlahka ga bom primerjal z vojakom gardistom Katarine II. V naslednji SMS-okrožnici naj naročnikom mobilne telefonije le sporoči, ali je za podobo gardista bolje, da ima prestreljeno koleno ali pa naj bo nekoliko retardiran. Ni problema. Odličen, zlata vreden pristop. Vsebinsko poln prizor za jumbo plakat vsem znane reklamne firme, ki jamči uspeh pokojninske reforme. Predstavljajte si. Vojak gardist s prestreljenim kolenom (v alternativi: nekoliko retardiran) pozira z narcisoidnim šefom. Z malo fantazije si ga zlahka predstavljamo nekoliko bledoličnega na kolenih ali pod koleni teatralno razpoloženega B. Pahorja. Vojak gardist ima pogled zapičen v kvarc-solarijsko popečen obraz pokojninskega borca levjesrčnega, zazrtega nekam daleč, daleč naprej ... čez notoričnega kompromisarja z vsem in vsakim, ki ga je za pultom ene od preštevilnih tiskovnih konferenc znova zaneslo. Najprej si pred kamerami rutinirano nonšalantno poravna armanija, popravi frizur'co, nakar si lastnoročno vstavi levje srce in pred našimi očmi postane borec vse do svojega bridkega konca. V boju za nas bo nam, neukim državljanom, jemal pravice in nas s tem rešil hudobnega zmaja - uničujočih obresti in seveda temne bodočnosti. Tiste temne bodočnost, ki nam je ostala po divjanju slovenskega liberalfašizma. Ne! Tokrat ni za noben kompromis. Ne! In še enkrat ne! Kompromisa za dobrobit državljanov in uspeha pokojninske reforme ne bo! Pomemben je boj! Četudi gotov poraz.

Podoba vojaka gardista, deklariranega borca s pomursko bedo, in njegovega šefa, levjesrčnega borca, se zlijeta v eno. Oba združena na fronti slovenskih socialdemokratov za svetlo temo in revščino v lepšem jutri. Do konca vojaka in junaka. A česa? Slovenskega liberalfašizma?

Krasna tema za avtobiografski roman z naslovom Moj boj. Kdo je že napisal to knjigo? V kakšni družbeni klimi je napisana ta knjiga prepričanega nacionalsocialista in izdana v gotici? Kako se je bizarna blodnja avstrijskega malarja končala?

Jara gospoda iz slovenske politične elite, spomnite se. Začelo se je z označevanjem Judov z Davidovo zvezdo, končalo pa s klanjem in poboji. V Sloveniji se je v devetdesetih začelo z brisanjem državljanov. Nadaljevalo s prisilnim delom Bosancev, Romunov, za evro na uro ... In dvajset let pozneje v Blatnem dolu pod firmo "Prleška konjenica" v rahlem kasu prijezdi naravnost iz ljutomerske vinske kleti med bralce Dela dopisnik Jože Pojbič. V Delu pride na svetlo njegov zapis z indikativnim naslovom "Ljutomerska vina za ortodoksne jude". V njem uspešno meša meglo prleške bede s sovraštvom do Judov. Z Judi straši po ljutomerskih vinogradih. Klenega Ljutomerčana utopi v nevarnem košer vinu. Straši z judovsko skupnostjo. Straši z brezposelnostjo, za katere bodo krivi, kdo drug kot Judje. Še konj, na katerem jezdi slab jezdec, dopisnik Pojbič, se prestraši. Eleganten kas postane galop. Slabi jezdec Pojbič itak ne loči kasa od galopa. Njemu je vseeno. Zna se prilagoditi prleški bedi. Zna ji prisluhniti in jo interpretirati v udarni obliki. Pa to ni problem. Problem je, da galopirajoči sel zla umazanega antisemitizma ne briga nikogar. Niti pesniki, niti slikarji, niti izobraženci, niti eden od dveh škofov se ne oglasijo. Odgovorni urednik Dela se ne distancira. Nihče ne povzdigne glasu. Nihče ne ustavi jezdeca.

Ampak - ali bo pametno molčeče motila pena, ki bo letela iz gobca, ko bo konj do konca podivjal? Ali jih bo motila kri, ki bo tekla pod kopiti podivjanega zla? Zagotovo ne, dokler se bo to dogajalo drugim. Dokler ne bodo na vrsti njihove riti. In ravno skrb za lastne riti z blatom polni Cankarjev Blatni dol in zida Krleževo Vukojebino. Pojbiča, tako kot njegove provincialne kolege, nikoli ni motil pojav liberalfašizma. Tako kot nevretenčarji so se mu popolnoma prilagodili. Pojbiča ni motilo, da je domorodec Slavič brez denarja kupil Ljutomersko klet. Niti to, da jo je v širokem zamahu zapravil. Zapravil je Panonijo. Pa Zvezdo. Pa epizodna vloga v Pomurki ... Zdaj pa ga moti judovska skupnost!

Ne pozabimo - zlo hitro raste. Ne pozabimo, da je med pojavom Davidovih zvezd in kristalno nočjo preteklo zelo malo časa. Na simbolni ravni je Pojbičev zapis prleškega antisemitizma natančna slika odnosa do vseh, ki so drugačni. Ki ne pristanejo na nivo "Geza se zeza". Na nivo zapojmo in zaplešimo eno po domače. Natančna slika odnosa do tistih, ki ne znajo in za nobeno ceno nočejo biti isti. Ki se nočejo, niti ne morejo konfekcionirati po okusu okolice. In so edini, ki reagirajo na izbruh antisemitizma. Tisti, ki so - in bi še stokrat - crknili za Pomurje, so bili za vsakemu trenutku prilagodljive provincialne novinarje vedno breztežna kategorija. Zato smo v Pomurju tam, kjer smo. Zato se lahko v Pomurju gredo razvoj popolnoma nekompetentni brezsramni šarlatani. V peklu je Satan Bog.

Nič osebnega

Tako novinarstvo daje družbeni okvir za propad cele regije - in na koncu države. Prosto po Kafki in A. H.: splet norosti in bolečine. Torej, ostajam v svoji bolečini. Kaj pa mi preostane drugega pri tej sveti preproščini državnega sekretarja za Pomurje. Pišem. Pa ne njemu, dr. sci. Andreju Horvatu. Povprečno razvitemu umu dr. sci. A. Horvat vzbuja v glavnem prezir, občutek sramu in na koncu sartrovski gnus. Zadevo nekoliko menja dejstvo, da gre za visokega državnega uradnika. Zato se pošten človek, osvobojen strahu, mora javno oglasiti. Da bom razumljiv, bom film zavrtel počasi. Za mene so slovenske elite, razen častnih izjem, navaden kup smeti. Zelo počasi in zelo jasno. Grobo, žaljivo ali morda samo neokusno?

Ponovno preberite SMS-okrožnico, za izobraženca sestavljeno v žaljivo slabi slovenščini in začinjeno z indikativno mešanico navadnih laži. Okrožnica je zagotovo, groba, žaljiva in neokusna. Ta pa zna. Resnici na ljubo, fučka se mi, kaj si o meni misli in to urbi et orbi okoli razpošilja neki užaljeni aparatčik z otroško željo, da bi bil vojak gardist. Ne gre za osebno zadevo. Dr. sci A. Horvat je visoki državni uradnik, ki razkriva način propada Pomurja in države. Mojster propada, samozvani razvojni ekonomist (karkoli že to pomeni), se je zmeraj znal držati nad vodo. Samo, da ni bila deroča - navadna blatnodolovska motna mlaka. Mlaka in ribarjenje v kalnem sta bila od nekdaj njegovo idealno okolje. Kdo se čudi, da je znal v vlogi sekretarja zakon o Pomurju izkoristiti in zlahka frčkati davkoplačevalski denar po kriterijih, ki jih je sam določil. Zdaj pa, ko več ne odloča o denarju, s prekmurskim kanibalizmom razbija po tujih glavah, ne sliši pa praznega odmeva v svoji. Zanj so vsi, ki so že na začetku podvomili o spornem zakonu, o kriterijih, in ne nazadnje o njegovih kvalitetah, bili pomurski kanibali in izdajalci. Dokler ne pride ministrica in aparatčika sleče do golega. Po tem nag pošilja žaljive SMS-okrožnice in daje prazne intervjuje. Hecna slika. Odstopljena ministrica s Horvatovimi okostnjaki v naročju in goli lastnik okostnjakov, ki v intervjujih posmehljivo trdi, da je samo krasen poligon za vse uradnike. Kakšna policija? Kakšno tožilstvo? Organi, ki bi morali reagirati po uradni dolžnosti, prevzeti in pregledati okostnjake Pahorjevega birmanca, ne napravijo nič. Že videno in preizkušeno.

Dosežki

Za mimohodom dr. sci. A. H. po slovenskih ministrstvih so vedno ostajali okostnjaki, ki pozabljeni ležijo po omarah. Defile potegavščin je začel na ministrstvu za kulturo z zgodbo v opuščeni karavli JLA. V Središču na Goričkem, tik ob madžarski meji, se rodil Art center. Ob skrbi in pomoči botra A. Horvata je novorojenec hitro zrasel v spornega otroka. Številne prijave organom pregona so bile premalo. Ko je zapustil otroka, so za njim ostali nikoli raziskan kriminal in okostnjaki, ki ležijo v omarah ministrstva za kulturo.

Potem se izkaže kot rešitelj že pred njim rešenih gradov. Njihove prazne prostore za velik denar do vrha napolni s popolno praznino. V širokem zamahu je iz grofičine pristave v Rakičanu napravil Dvorec. Tisti, ki smo pristavo rešili pred propadom in v obnovljeni namenili urediti pomurski kmetijski muzej, šolo za kovače in kobilarno, smo ostali zaprepadeni. Pride spretni dr. sci. A. Horvat in pred podiranjem rešeno pristavo z veliko mero fantazije in njemu lastno razvojno metodo predela v dvorec Rakičan. Nastane obrat za predelavo, pardon, za izobraževanje cveta pomurske poslovne elite. Namesto prikaza pomurske kulturne dediščine dobi pomurski cvetober prostore za prikaz ekonomskih genialnosti po kriterijih ameriške Nase plačanih predavateljev. V delavnicah spoznavajo, da se juha vnaša v usta z žlico, meso pa z vilicami. In vstopajo v čudežni svet poslovnosti.

Neumnosti nikoli zadosti! V teh krajih je celo meso postala. Luzerje so zbrcali. Zmagovalci so stopili v polni plan in po Blatnem dolu sejali bedo. Na hitro so uničili pomursko kmetijstvo in se takoj lotil predelovalne industrije. Miniranje temelja pomurskega gospodarstva je bilo največji dosežek liberalne ekonomske pameti. Domača hrana je bila zanje predraga, tuja pa mamljivo poceni pa še raste brez stroškov in subvencij. Ponos in nacionalno bogastvo, da ne rečem bistvo Pomurja, zdravo simentalsko govedo, je slovenska politika ob idiotski asistenci šarlatanov enostavno poklala! Selekcijsko delo nekaj generacij nazaj je bilo izničeno. Samo v Prekmurju je v nekaj letih ugasnilo 4800 kmetij. S prodajo mleka so ti kmetje dobivali mesečno plačo in plačevali dajatve. Propadlo je 4800 delovnih mest, kar je bil prvi prispevek k prekmurski brezposelnosti. Nastal je problem, ki ga je velika slovenska ekonomska pamet zaznala šele po petnajstih letih.

V danem kontekstu je jasno, da je razvojni ekonomist dr. sci. A. Horvat Prekmurcem namesto kmetijskega muzeja namenil ekonomsko blebetalnico. Muzej, v katerem bi bila shranjena kmetijska preteklost regije, preteklost, na katero smo bili upravičeno ponosni, je šla zaradi ambicioznih pomurskih polintelektualcev brez korenin za vedno v nič. Predelava pristave je nekulturno in nemoralno dejanje. "Sauber macher" tehnologija A. Horvata je bila temeljita. Čas je pokazal, da je vodila v revščino in bedo. Torej kakšen kmetijski muzej? Kakšno kmetijstvo?

Ne pozabimo. Prekmurje ima največ najbolj rodovitne zemlje v državi! Koliko je že razvojni ekonomist dr. sci. A. Horvat namenil dati za študije in promocijo dečkom iz firme Pristop in Zebra in ...

Kariero nadaljuje na ministrstvu za razvoj v Janševi vladi. V znoju igranja namiznega nogometa si služi kruh kot živi dokaz, da je kanclerjevo vladanje strankarsko uravnoteženo in dokazano tolerantno do ljudi iz Pahorjeve SD. Več se ne dolgočasi z izmišljanjem razvojnih polnil za praznine gradov v slovenski Vukojebini. Postane profesionalni igralec namiznega nogometa. Brez predaha se ukvarja s to zahtevno igro in jo razvojno prilagaja zahtevam zakotnih bifejev. Postane pravi as. Razvojne bistroumnosti sproti preizkuša na igrišču, postavljenem sredi svoje pisarne. Koliko zmag je dosegel njegov zmagovalni genij, to javnosti žal ne bo nikoli ni znano. Vemo samo to, da je z originalnimi razvojnimi dosežki neprestano premagoval razvojnega ministra Jožeta P. Damijana, ki je na koncu razočaran odstopil. Razen pokalov v omarah ni ostal noben okostnjak.

Takoj po zadnji zmagi SD na volitvah stopi v politično bližino B. Pahorja. In pod tablo ministrstva za lokalno samoupravo v pomurskem blatnem doluodpre svojo pisarno. Kot v kakšni Ibsenovi drami, ko se dolgo nič ne dogaja, potem pa sosledje nenadnih dogodkov sproži dogajanje dramatičnih razsežnosti. V ministrstvo pride hudič. Ta je kriv, da nažgani minister razbije državni avto. Nič se ne zgodi. Hudič sede na prag ministrstva in čaka, da se ga minister Gjerkeš znova tako pribije, da se s skrajnim naporom pripelje do točke srečanja s slovenskimi policisti. Po zoprni meritvi hlapov opojne substance v izdihanem zraku minister dočaka mrzlo jutro in slab dan na trdem ležišču, pokrit le z grobo državno deko. Zdaj se končno zgodi. Minister odide. Njegova mama pa zapusti stranko. Hudič dobi mlade. Pravzaprav polno mladih. Iz političnega ozadja stopi na politični parket v salon vlade B. Pahorja zoprno pedantna pravnica. Le kaj počne poštena legalistka pravne stroke s hrbtenico v vladi B. Pahorja? Krucifiks! Napaka? Hudičevo delo? Morda pa samo Pahorjeva prislovična nerodnost pri izbiri ministrov in sekretarjev. Ker ministrica na razume, po kakšnih načelih deluje podjetje RS, začne v stilu vestne gospodinje po ministrstvu delati red. Odpira omare in odkriva, kar je bilo slovenski javnosti in njenim sekretarskim očem dotlej skrito. V naročje ji padajo pomurski razvojno-svetovalno-promocijski okostnjaki z blagovno znamko dr. sci. A. Horvata. Vmes prileti še kakšen iz Stožic z Jankovićevo deklaracijo. Ker ministrica ne ve, ali je na grobišču ali na ministrstvu. Mora odstopiti, da se Pahorjevemu birmancu se ne bo zgodilo nič. Da bo ostal ... V tej smešni državi se ne sme nič menjati.

Pokrajina se naprej utaplja v bedi. Nič se ne bo zgodilo. Že dolgo smo - in ostali bomo - pokrajina, kjer je postal samomor ob asistenci alkohola in drog tako rekoč naravni pojav. Razvojno gledano smo napredovali. Dobro šmarnico je zamenjal dober špricar. Zaradi mene lahko jutri tudi dober košer. Pravi pijanci pijejo vse. Samo, da udari.

Slavko Švenda

 Vse drži! Ni kaj dodati. Salonskih razvojni ekonomistov imamo v Pomurju za vse čase dovolj! Vsi bi pametovali, če bi drugi delali.

Hvala bogu da so drkaši politično mrtvi. To bo morda njihova največja dodana vrednost.

Bravo!
No Dreja, zdaj pa te je Švenda "peljal scat".

S.Š.,
čestitke za argumentejrano štenkanje.
Bojin se, ka dr.sci., šteromi je namenjeni fil-ruž, nede zarazmo niti bistva, niti poslanice, niti v vsej svojoj oholosti sebej nede spozno tan, ge do ga vsi spoznali.
Realnost, pač.

Resnica v obraz. Pa puno je še toga. 

Ogledalo. 

Žalostno je, ka je toga ogledala nej sposoben videti. Un je edini čeden in pošten, nori in pokvarjeni so vsi drugi. Svoj nivo kulture je kazo že v komunikaciji z Jelinčičon o drkanju soboškoga župana, ki smo jo meli priložnost poslüšati po medijih. Zdaj v istem slogu obdeluje Švendo. Težki primitivizem. Človek ma doktorat, obnaša pa se kak naduti seljak na kupu gnoja vö čeden in pun samoga sebej. In takšni so lejko državni sekretari?

Kama je spadnola ta stranka za časa te vlade...  Vse to mirno tolerira in pometa pod preprogo. Ker je "naš"

Bravo Slavči, vse si lepo pokomentejro; edijno ka si nika nej napiso je okoli Drejčijovih navedb: "Na ta način zdravi bolečino, ker nobeden od njegovih 'projektov' ni uspelo priti niti do prijave za katerega od razpisov, kaj šele do izbora, ravno Slavek je hodil okrog mene in želel denar za svoje projekte visoke dodane vrednost in bodočega razcveta Pomurja. "  Daj, napijši še malo o ton, kak je kaj tou bilo....

Guys, don’t be so quick to criticize. Look around you…everyone is struggling. Life got tougher and harder for all. Do the best you can, be patient, be clean, and things will change. They always do… Be careful whom you elect into office. Most politicians are self-serving crooks. All things considered, I would change places with you in a minute, trust me. I love Prekmurje, more than life itself.

Lep tekst, je pa po moje smiselno nekaj dodati.

Prekmurje ni tako zelo specificno okolje. Prekmurje je v bistvu majhen, laboratorijski vzorec celotne Slovenije. V njem se bolj jasno in nazorno, ker je majhno in nekje ob robu, vidijo isti procesi delovanja in misljenja, ki tudi sicer prevladujejo v drzavi.

(Podobno kot sta na primer NLB in Telekom samo nekoliko vecja Mura, kjer sicer se ni zmanjkalo speha v toliksni meri, da bi bilo konec, vseeno pa sta neka krizanca med zavodom za zaposlovanje in bankomatom. Ni problem to, da se ne bi dalo poslovati v panogi X - problem je to, da ne na tak nacin, da v bistvu sploh nisi podjetje.)

Pa ne zdaj, kako zelo da je v Ljubljani drugace. Ljubljana je samo Murska Sobota Evrope. No, v bistvu sta Ljubljana in cela Slovenija Kosovo Evrope, odkar je glavna in najbolj perspektivna drzavna usmeritev "crpanje sredstev". Vcasih je denar sel iz Ljubljane v Pristino in so se Slovenci hudovali in se odcepili in sli naredit svojo drzavo. Danes jo imamo in je taka, kot je. Zgodovina tece v takih cudnih krogih :) 

Hkrati pa je res to, kar pravi quovadis - look around you, everybody is struggling. Velik del slovenskih (in seveda prekmurskih) problemov NI stvar samo Slovenije in Prekmurja. V veliki meri so to evropski in tudi svetovni problemi; ceprav je res, da jih slovenska cisto obrtniska nesposobnost vodenja drzave (in podpora volilcev tej nesposobnsoti) stopnjuje. Spanija ima 50% nezaposlenost med mladimi (in 20% celotno) na nivoju celotne drzave. Irski bivsi srednji razred ne kupuje vec novih cevljev. Grsko razmerje med placo v javnem in zasebnem sektorju je 3:1. Italijanka rece: imam vsa mozna potrdila razen tistega o smrti, pa se vedno ne dobim sluzbe.

Verjetno je po celi Evropi tista generacija, ki je danes v osnovni soli, prva po drugi svetovni vojni, ki bo zivela slabse od predhodnih. Ampak take so karte. Lahko celi dan sedis in tozis bogu, kaksna krivica da je to, pa da je spil oznacen in povrhu se tragikomicno reces, da bi to morala urediti drzava. Lahko pa skusas nekako igrati s temi kartami. Ker od tiste prve moznosti itak nic ne bo.