Tadej Kirinčič s potopisnim predavanjem do vrha napolnil MIKK.
Tadej Kirinčič, ki se je lansko poletje z motorjem odpravil na pot čez sedem držav vse do Kitajske meje, je s potopisnim predavanjem vzbudil veliko zanimanja in v četrtek do vrha napolnil prostore murskosoboškega MIKKa.
»Nikoli nisem maral motorjev«
Predavanje je začel z netipičnimi besedami za nekoga, ki je na motorju dosegel Kitajsko: »Nikoli nisem maral motorjev.« In tudi njegovi motoristični začetki so bili nekoliko nenavadni. Ko je ugotovil, da bi svojo željo po avanturizmu lahko uresničil z motorjem, si je najprej kupil čelado, nato opravil izpit in nazadnje kupil še motor.
Vse do meje s Kitajsko
Prvo leto se je tako odpravil na slabih 4.000 kilometrov dolgo turo po Balkanu, lansko leto pa je prečkal Madžarsko, Ukrajino, Rusijo, Kazahstan, Kirgizijo, Tajikistan in Uzbekistan ter prevozil čez 14.000 kilometrov. Idejo za julijsko potovanje do Pamirja je Tadej dobil od kolega, ki ga je med svojim prvim motorističnim podvigom, spoznal v Makedoniji.
Na pot
Po nekaj prebranih forumih, ki so pisali o čudoviti destinaciji, se je odločil za potovanje in si najprej naročil zemljevid centralne Azije (ki ga kasneje razen za usmerjanje kolegov popotnikov sam nikoli ni uporabil). Zatem se je vpisal na tečaj ruščine, saj na tem koncu sveta, kot pravi, z angleščino ne prideš nikamor, si po nekaj težavah uredil vse potrebne vizume, v nedeljo pripravil prtljago in se v ponedeljek, brez pravega načrta poti in prenočišč ter z žepnim Garminom za vsak slučaj, odpravil na pot.
Roji kobilic, pomanjkanje goriva in težave z opremo
Na tako dolgi poti po asfaltu, makadamu, luknjastih cestah in pesku, se je težavam z motorjem težko izogniti. »Na motorju sta zato obvezni dve stvari: »duct tape« (izolirni trak) in vezice,« je v smehu pojasnil Tadej. Ti sta poskrbeli, da po več tisoč kilometrih ni izgubil registrske tablice in zaščite motorja.
Težko pa je bilo predvideti vožnjo na čez 50°C, ko so začeli odpadati gumijasti deli čelade, po dva kilometra dolge roje kobilic in 400 kilometrske razdalje med črpalkami, ko je motor črpal še zadnje rezerve in je moral od taksistov kupovati pollitrske plastenke goriva.
Padci na makadamu so nekaj vsakdanjega
Padci na makadamskih in luknjastih cestah so nekaj povsem vsakdanjega, pravi Tadej. Tla pod kolesi mu je tako prvič spodneslo na poti čez Kirgizijo in drugič v Uzbekistanu. Po prvem padcu je bil motor v nevoznem stanju, vendar, ker v teh držav skorajda ni motorjev, iskanje servisa ni bilo tako preprosto. Po padcu daleč vstran od prenočišč ga je tako med čakanjem na prevoz in potreben servis, za en dan v svoj dom sprejela kirgizijska družina, ki je čez poletje živela v jurti v hribih.
»Imeli so avtomobil in slabih 20 kilometrov stran veliko hišo, tako da bi se lahko dnevno vozili v eno in drugo smer, a gre za povsem drugačne vrednote. Kljub temu, da z mlekarstvom dobro zaslužijo, so se odločili, da od junija do septembra živijo tam,« je povedal Tadej.
Vožnja na 4655 metrov nadmorske višine
Po servisu motorja, ko ga je sorodnik gostoljubne družine po številnih postankih končno pripeljal do šest ur oddaljenega mesta, je Tadej nadaljeval pot proti gorovju Pamir. Med vožnjo čez gorovje je dosegel najvišjo točko svoje poti, ko je prečkal prelaz Ak-Baital, ki je z 4655 metri eden najvižjih prelazov na svetu.
»Občutek imaš, kot da se voziš po luni. Ko dosežeš jezero Karakul, ki leži na skoraj 4000 metrih nadmorske višine, pa doživiš najlepše razglede, ki so vredni dolge poti,« pravi Tadej.
»Tamkajšnjim ljudem delamo krivico«
Na vprašanja o tem kakšni so tamkajšnji prebivalci in ali se je počutil varno, je Tadej odgovoril, da ni imel nobene slabe izkušnje ter da se jim s prepričanjem o nevarnih krajih dela krivica. Ljudje so bili zelo prijazni, vedno pripravljeni nuditi pomoč, sploh pa, ker je tam zelo malo motorjev, je povsod kamor je prišel bil glavna atrakcija.
»Ljudje trobijo, mahajo in te nagovarjajo. Postavijo ti vedno ista vprašanja: od kod, kam in koliko konjev, najbolj veseli pa so, če jih po parkirišču zapelješ en krog,« je Tadej povedal v smehu.
