Neverjetno.Nepojmljivo. Nedojemljivo. Neponovljivo? Kakšna sezona za Petra Prevca. Pobrati vse lovorike sezone in praktično deklasirati vse tekmece s takšno lahkoto. Tudi Schlierenzauerjevi rekordi so podrti in postavljeni novi mejniki. Kdo in kdaj jih bo sploh še uspel premakniti višje? Lanskoletna Planica se danes zdi le še kot nočna mora, ki smo jo dokončno pozabili. Ja, Peter je dobil vrnjeno. In to z obrestmi!
Skakalna pomlad zbudila tudi Prekmurce
Letošnji finale skakalne sezone sicer ni postregel s takšno napetostjo kot lanski, vendar pa prav gotovo lahko govorimo o enem izmed najbolj odmevnih športnih dogodkov v naši kratki zgodovini. Vsi, ki so si pravočasno zagotovili vstopnice, so ga lahko tudi doživeli v živo. Kako opisati občutke, ko pod tabo vihra stotine, kaj stotine, skorajda tisoče slovenskih zastav? Zastav, ki nas v tistem trenutku združujejo in pomagajo pozabiti na tegobe, ki jih pod njenim grbom vsakodnevno doživljamo. Moja je ostala doma, ampak sem si že zdaj obljubila, da se to drugo leto ne sme ponoviti. Skakalna pomlad, ki so jo prinesli Peter Prevc, in vsi ostali zaslužni za njegove uspehe, je očitno zbudila celo Prekmurce, saj si na Pertoči že nekaj časa želijo skakalnega centra. Zakaj pa ne? Tako bi tudi prekmurski podmladek prišel malce bližje sanjam, da bi enkrat lahko leteli tako daleč kot slovenski orli.
Če smo se naučili pravočasnosti, se bomo tudi potrpežljivosti
Pa de ne bo vse v presežkih, kakšno grajo si zasluži ponovno tudi organizacijski komite. Veliko breme je ležalo predvsem na redarjih, ki so usmerjali promet neposredno ob prizorišču. Če parafraziram enega od razburjenih mož v odsevnih jopičih – veliko babic, kilavo dete. Glede na to, da je Planica podala kandidaturo za izvedbo nordijskega svetovnega prvenstva, bo kakšno stvar potrebno še spremeniti na bolje. Predvsem zaradi objestnega prerivanja množic ali pa posameznikov, ki želijo čisto prvi priti na avtobus. In to v še večji ihti, kot pred nekaj leti potniki na zadnji rešilni čoln Titanika. Verjamem, da se tudi našo (ne)kulturo da spraviti v red. Če so nas Slovence naučili pravočasno hoditi v Planico, nam tudi potrpežljivo čakanje v vrsti mora uspeti.
Jezikovna blamaža
Pa še nekaj. Dragi organizacijski komite! Vem, sem samo neuspela anglistka, vendar takšnih blamaž kot se je zgodila letos, si prosim ne privoščite več. Čemu se hudujem? Popolnoma šokirana sem bila, ko sem v četrtek iz avtobusa (ja, krožni promet iz Kranjske gore na prizorišče je daleč najboljša možnost) opazila znak s sledečim napisom: »Peš v Planico, By food to Planica«. Ne se hudovati, bi mi lahko rekli, takšna napaka se lahko hitro zgodi. Ampak kako tega noben izmed členov od ideje do postavitve ne opazi? In ne, ko ste nekaj dni za tem prelepili z besedo s feet, ne, tudi to ni pravilno. Kot sem omenila, angleščina mi ni bila usojena, ampak vseeno se prostovoljno javim, da vam najdem kakšnega bivšega sošolca, ki si bo vzel nekaj sekund časa, da se takšna stvar ne ponovi. Še zastonj karte mi ni treba dati. Mogoče je to za nekatere le malenkost, stvar, ki nas nasmeji in hitro pozabimo. Kaj pa, če poskušamo biti natančni že pri majhnih stvareh?
Rekord ostaja neosvojena trofeja
Za drugi leto nam očitno ostane še ena redkih, neosvojenih trofej - rekord. Letošnja kulisa je bila idealna priložnost za to, tudi letalnica je bila pripravljena več kot odlično in dopuščala je zelo dolge polete. Čemu takšna boječnost, bi nam lahko odgovorili samo odgovorni, za katere pa se zdi, da se kar malce izmikajo tej nalogi. Očitno vsega naenkrat nismo mogli dobiti. Bomo pa naslednje leto.
Avtor: Mateja Škalič
