Srce parajoča zgodba starejšega gospoda: Včasih po nekaj dni nimam več kot koščka kruha

Draginja je zajela državo. Naraščanju cen elektrike in hrane, kar ni videti konca. Višanje zneska na položnicah se vedno najprej pozna pri tistih, ki imajo najmanj. 

Tudi v Mariboru in okolici tako deluje kar nekaj humanitarnih organizacij, ki se trudijo pomagati najranljivejšim članom naše družbe. Med njimi je tudi pred desetletjem ustanovljeno društvo Humanitarček s sedežem v Kamnici, ki je širše poznano po odmevnih humanitarnih dejavnostih.

Nekaj dni nazaj so preko družbenega omrežja Facebook opozorili na novo žalostno zgodbo in ljudi pozvali k pomoči.

Alkohol prvič poskusil pri desetih letih

Društvo Humanitarček znova opozarja na težave, ki jih ima pri nas starejše prebivalstvo. V ta namen so s sledilci delili zapis starejšega gospoda Bora, ki je s tem javno razkril svojo zgodbo.

Bor je bil rojen na kmetiji in je od malega delal na polju ter v hlevu. Kot pravi, je bilo delo na kmetiji naporno in fizično zahtevno, saj so morali delati od jutra do mraka.

Boru so že pri desetih letih ponudili alkohol, kar je postalo skorajda ritual med delom na njivi. Vinček, kot ga je poimenoval, mu je pomagal, da je z lahkoto premagoval naporne dneve.

»Ko si ga probal na njivi si bil šele pravi moški. Orng dec, bi rekli. Nagravžna mi je bila ta kislica taprvič, pa sem jo ven spljunil. Oče se je smejal in rekel 'frokali pa ne bomo', pa spil še moje. Tisti dan sem od žeje skoraj gagnil. Vroče je bilo, za pit pa samo vinček. Do konca poletja sem ga že znal nagnit, za žejo in za veselje. Hitro sem se okusa navadil. Pa tudi, kako tiu je glavo zbistrilo. Si lažje delal,« je zapisal Bor.

Ženo napadel, po tem, ko je ta prodala traktor

Kasneje se je Bor poročil s pekovko Jasminko, ki ni bila navajena fizičnega dela na kmetiji. Bor je zato moral delati še več, včasih tudi pod vplivom alkohola. Potem je nekega dne padel iz traktorja in si zlomil roko in nogo. Tako je za nekaj časa ostal doma in lahko le opazoval, kako njiva raste brez njegove pomoči.

Ko se je vrnil na delo, je opazil, da se Jasminka spopada z vsemi deli na kmetiji sama, kar je Boru povzročalo občutek krivde in slabe volje. Jasminka je začela skrivati vino, zato je Bor pogosto hodil v gostilno, da bi se opil.

»Je Jasminka rekla, da naj ne postanem pijanček kot sosed. Pa sem si ji rekel, da malo vinčka ni še nikogar ubilo. Pomagalo mi je, da sem dan preživel. Je prej minil. Ko sem nazaj lahko hodil, sem pa v gostilno šel, ker ga je Jasminka doma skrivat začela,« piše Bor.

V enem od pijanskih izpadov je poškodoval Jasminko. »Enkrat sem domov prišel, pa ni bilo več traktorja. Ga je prodala, da je otrokoma kupila za obleč. Utrgalo se mi je. Sem razbijat začel, vinček mi je dal pogum. Kaj bo pa kmet brez traktorja, pa čeprav starega. Sem takrat tudi Jasminko pahnil. Je v steno se udarila. Je počila očesna kost, oko se ni razlilo, je pa kri planila. Takrat sem se ustrašil. Oče je tako mamo včasih 'zrezal', samo jaz nisem želel bit kot on,« je v zapisu jasen Bor.

Njegova Jasminka je nekega dne skočila z vrha hriba za hišo

Njivo in goščavo so kmalu prodali, pekarno, ki jo je imela Jasminka, pa so oddali v najem. Borova sinova sta odšla v mesto študirat. Tako je ostal sam z Jasminko in se še vedno spopadal s svojimi notranjimi demoni.

»Včasih sem prišel domov iz oštarije, fajn sem se počutil. Vinček mi je malo zabrisal spomin. Včasih sem šele zjutraj videl, da ima Jasminka črnice. Sram me je bilo. Rad sem jo imel,« je zapisal.

Nekega dne je prišel iz gostilne domov in opazil, da njegove žene Jasminke ni doma. Vztrajno jo je klical, a so ga naslednji dan obvestili, da je umrla - skočila je z vrha hriba za hišo.

»Kar skočila je. Jasminka, moja Jasminka, ki nikoli ni želela plezati na skale, ker jo je bilo strah višine. Nisem mogel verjet. Pravijo, da se mi je takrat zmešalo. Ne vem, ne spomnim se. Samo vem, da sem udaril miličnika in so me peljali v 'norišnico'. Dolgo sem bil tam. Sanjal sem o Jasminki, o njenih modrih učkah. Želel sem si vinčeka, pa mi ga niso dali,« je v svojem zapisu iskren Bor.

»Včasih po nekaj dni nimam več kot koščka kruha«

Sinova sta ga obiskovala, a vedno manj. Po letu in pol so ga izpustili iz psihiatrične bolnišnice. Ko se je vrnil v vas, je ugotovil, da so mu izklopili elektriko, pri čemer pa ni imel dovolj denarja, da bi jo plačal.

»Pipe pa so puščale. Nisem denarja imel. Nekaj sem dobival na račun - ono za krumple, ampak to ni bilo dovolj za elektriko. Dva meseca sem brez bil, potem sem dobil neko pomoč od občine, da so mi jo priklopili, saj se je zima bližala. Bi boljše bilo, da mi ne bi. Bi zmrznil lepo. Pa k Jasminki šel,« je zapisal.

80-letni Bor se zaveda, da je sam kriv za svojo usodo in da mu je življenje postreglo grenke lekcije. Predvsem se zaveda, da mu je alkohol naredil veliko škode, saj je postal hudoben človek, ki je s svojim ravnanjem škodil tistim, ki jih je imel najraje.

»20 let je odkar ni več Jasminke. Vsak dan mislim na njo. Vse sem se spomnil za nazaj, vsake črnice. Vsak dan jokam, samo so se mi solze posušile, pa ne pritečejo več. Gledam polja, ki so bila včasih naša, pa skalo iz katere se je Jasminka vrgla. Zvečer ji šepetam, da mi oprosti. Mogoče je prav, da sem na stara leta zdaj betežen, da nimam kaj za jest,« pravi Bor.

Prav tako se zaveda, da si je sam kriv za svojo osamljenost in pomanjkanje sredstev, a se kljub temu trudi preživeti z minimalnimi sredstvi.

»Včasih po nekaj dni nimam več kot koščka kruha. Plačam si elektriko, pa položnice. Je cenejše kot potem plačati, če te izklopijo. Ostane mi par deset evrov za hrano, za kako popravilo. Poleti jem iz sadovnjaka, japke in hruške pokuham. Mesa nisem jedel že dolgo. Pozimi me pa vedno zebe. Ampak ta mraz ni nič proti onemu, ki je v duši. Tisti me reže, tisti me vsak dan reže, reže. Kaj sem naredil Jasminki, pa sinovoma,« je še zapisal Bor.

Bor ne more znebiti bolečine, ki jo čuti zaradi Jasminkine smrti

Društvu Humanitarček je za Bora povedala njegova osebna zdravnica. Tako so v društvu zapisali, da sprva ni želel pomoči, a jim je na koncu kljub temu uspelo Boru pomagati na različne načine.

Uredili so Jasminkin grob, s pomočjo donatorjev so postavili spomenik in zasadili rože, uredi so tudi njegovo hišo, nato pa mu pomagali pri urejanju njegovega socialnega stanja. Vključili so tudi pomoč psihologa in psihiatra.

Sedaj Bor alkohola ne pije že 20 let. Njegov starejši sin se je vrnil v Borovo življenje, večkrat ga je tudi obiskal in celo pripeljal vnuke. Ob tem pa si Bor le želi, da bi mu sinova oprostila za njegova dejanja.

Čeprav se mu stanje izboljšuje, pa se Bor ne more znebiti bolečine, ki jo čuti zaradi Jasminkine smrti in svojih dejanj. Kljub temu pa je našel nekaj upanja v tem, da se bo morda nekoč spravil s svojo preteklostjo in našel mir.