Za nami že 7. Klubski maraton
Klubski maraton je vsakoletni preizkusni kamen stanja aktualne glasbene pobude, klubov, ki si z redno produkcijo in vzgojo publike to ime res zaslužijo, ter »mladinskih centrov«, kjer bendi igrajo sami sebi in ki jim je plačilo polovice potnih stroškov ob samopromociji dobra priložnost za knjiženje porabe sredstev. Po eni strani si Klubski maraton prizadeva promovirati in »natrenirati« obetajoče bende tako, da izbrani izvajalci z nekaj več kot mesec dni trajajočim koncertiranjem pridobijo prepotrebno odrsko kilometrino. Po drugi in nič manj pomembni plati je cilj turneje reanimirati klubsko kulturo. To včasih edino zavetje proti toku stremeče alternativne ustvarjalosti spravlja na rob obstoja cel kompleks dejavnikov. Spomnimo na na društva nanašajočo se zakonodajo, spričo katere je mnogo klubov, ki so svoj (kontra)kulturni program ob odsotnosti finančne spodbude institucij hočeš nočeš financirali izključno z izkupičkom prodane pijače, izgubilo temelj neodvisnosti, tj. lastna sredstva za plačilo nastopajočih. Omenimo še apatijo in konformizem med morebitnimi naslovniki ter turbofolk pootročenje, ki z izdatno podporo javnih in privatnih medijev od mladih nog dalje vztrajno prerašča tla, na katerih bi nekoč morebiti utegnila vzbrsteti kritična misel. Funkcijo fizičnega prostora druženja in izmenjave idej v tem procesu vedno bolj prevzemajo virtualni prostori, kakršen je recimo MySpace. Strah pred izgubo realnosti v tej zvezi ni na mestu, zato pa tem bolj skrb pred opustošenjem tovrstnih materialnih prizorišč.
Spričo letos nenavadno težke izbire neuveljavljenih, običajno šestih bandov se je glasbena redakcija Rš na podlagi sedemdesetih prispelih posnetkov zmogla zediniti na zgolj štiri bende, in k sodelovanju povabila še dva, a je eden teh pred pričetkom turneje razpadel. Morda o teh težavah nekaj pove podatek, da je letos prvič odpadel koncert šestih skupin, ki se sicer v finale maratona niso uvrstile, a jih je komisija v preteklih letih kljub temu prepoznala kot dovolj zanimive in kakovostne, da se s samostojnim koncertom predstavijo širšemu občinstvu. Kljub številnosti prispelega materiala namreč letos med njim ni bilo bendov, ki bi po mnenju glasbene redakcije prišli v obzir za ožji izbor.
Najprej so se občinstvu kot »pussy punk« predstavili ilirskobistriški Diego in energično začrtali svoj košček glasbenega vesolja, ki zanje sestoji iz nažganega rokenrola in temperamentnega punkovskega vokala. S svojo na kitari slonečo godbo so Diego nakazali smer večera, ki je napram preteklim zaključkom maratona znotraj zastopanih godb tokrat pri iskanju lastnega izraza ponujal opazno manjšo dozo zvočne diverzitete in smelosti.
Sledili so Y (beri: Why), v sodobni instrumentalni rockovski muziki trdno zasidrani mladci iz Gornje Radgone, ki so s pridruženim članom za elektronsko vijačenje kirurško natančno servirali repetitivne zvočne drobce, pretkane s pošteno dozo izbruhov hardcorovskega hrupa. Spričo nepristajanja na konvencije (in posledično omejenost) kakršnih koli žanrskih predalčkov in presenetljive zvočne kompleksnosti lahko morda o Y govorimo kot o nadobudni svetli zvezdi ponudbe letošnje koncertne turneje Klubskega maratona.
Za Y so nastopili Tavžntroža, na garažno izroč
ilo ponosen drveči stampedo čvrstega kitara-boben-bas ogrodja, kakršnega so njega dni gojili veterani Motorhead, ki se besedilno z brezkompromisnostjo pubertetnika navezujejo na punkovsko poetiko. Tavžntroža je kot kukavica zrasla na cvičku, harmoniki in pihalni godbi bolj naklonjenih tleh dolenjskega glavnega mesta, zato pa ji je v prestolnici med raznorodno publiko edini uspelo četico istomislečih prvoborcev skozi celoten koncert ohranjati v prerivanju podobnem valovanju.
Po Tavžntroži so s sintetizatorji na oder stopili mariborski Coma Stereo, eden od dveh bendov, ki ju je k turneji povabil Rš (Chernibog so pred pričetkom razpadli). Počasne, pretežno elektronske zvočne pokrajine epsko širokega zamaha so poskrbele za mrakobno osvežitev na koncertu, na katerem so neusmiljeno prednjačili ljubitelji sicer raznolike kitarske igre. Coma Stereo se ne vzdržujejo strunanja, temveč so pristaši racionalne rabe hladno kovinskega zvena omenjenega inštrumenta znotraj znanstvenofantastične simfonije treh sintetizatorjev zvoka. Impotentno post rock nabiranje oz. omledno stopnjevanje, kakršno je praviloma znotraj komadov v rabi pri večini bendov te usmeritve, so poskusili Coma Stereo obrniti sebi v prid z dramaturškim posegom, ki to napetost iz pesmi v pesem gosti do končnega distorziranega razčefuka.
Vesoljsko zvočno potovanje prapoku naproti je naposled predalo štafeto ljubljanskim Carnaval, triu, ki je s čvrstim umazanim nažiganjem na sledi bendov, kot so Melvins ali Queens of the Stone Age, suvereno pripeljal tokratni finale do zasluženega konca.
Klubski maraton, kot ime namiguje, je garaško podvzetje, ki bende vodi po dvaindvajsetih klubih širom domovine, v preteklih letih pa je znalo seči vse tja do diaspore v Celovcu. Zasedbe, ki so se nam predstavile v petek, so tja prispele utrjene po nekaj več kot mesec dni trajajočem igranju in prevažanju od Murske Sobote do Cerknega, Nove Gorice do Krškega, Izole do železnikov, in še bi lahko naštevali. Ne le sv. Cecilija, tudi sv. Krištof mora dandanes glasbeniku za kaj takega stati ob strani.
Zvočne impresije letošnjih maratoncev so na voljo na www.myspace.com/klubskimaraton
Avtor članka: Tomaž Verdev
