VIDEO: Prekmurski popotnik in učitelj o poti od Južne Afrike in Havajev do vrnitve v domače okolje

Ustvarjalna prekmurska duša, popotnik, kantavtor, učitelj športne vzgoje in po novem tudi pisatelj.

Tako bi lahko opisali Denisa Vrbanca, ki je bil gost oddaje Med nama na televiziji IDEA. V pogovoru z Mišo Zečević je spregovoril o poti, ki ga je vodila od breakdancea, kajtanja in Južne Afrike do učiteljskega poklica, pesniške zbirke Minljivosti in romana Milenijec.

Od breakdancea do kajtanja

Vrbanec je povedal, da je bil breakdance pomemben del njegovih mladostniških let. Velik vpliv nanj je imel plesni učitelj, zaradi katerega se je pozneje odločil tudi za študij na Fakulteti za šport.

»Pustil je en velik pečat na mene,« je povedal.

Poleg plesa ga je močno zaznamovalo tudi kajtanje. Zanj je bil to stik z naravo, vetrom, morjem in soncem. Športi na deski so mu bili blizu, kajtanje pa ga je popeljalo v svet in mu dalo širino.

Z njim so bila povezana tudi njegova potovanja. V Južni Afriki je bil dvakrat po tri mesece, čeprav je moral eno od potovanj zaradi poškodbe kolena predčasno končati. Kljub temu ni obupal. Želel si je življenja, v katerem bi poučeval kajtanje in surfanje ter delal z ljudmi.

Havaji, Južna Afrika in občutek svobode

Vrbanec je obiskal tudi Havaje. Kot je povedal, tja ni odšel zaradi kajtanja, ampak zaradi želje, da izkusi državo, naravo, ljudi in morje.

Ob tem je opozoril, da imajo Havaji tudi drugo plat. Omenil je težave z odvisnostmi in posledice ameriškega vpliva, a poudaril, da je narava tam nekaj posebnega.

»To človek ne more začutiti, to ti ne morem opisati z besedami, moraš priti tja, to doživeti,« je povedal.

Potovanja so mu dala občutek, da se človek v novem okolju znajde pred praznim listom papirja. Tam ga ljudje ne poznajo po priimku ali preteklosti, zato se mora pokazati takšen, kot je.

Glasba je prišla iz domačega okolja

Vrbanec je v pogovoru spregovoril tudi o glasbi. Ta mu je bila blizu že doma, navdih zanjo pa je dobil pri očetu in bratih. Pesmi je sprva pisal v angleščini. Prvi štirje albumi so bili v angleškem jeziku, zadnja dva oziroma trije pa v slovenščini.

Angleščina mu je bila blizu že od otroštva, tudi zaradi filmov in risank. V osnovni šoli se je povezal s fantom iz Anglije, ki se je z družino preselil na Suhi Vrh, in tako dodatno razvijal jezik.

»Ko nekaj imaš v sebi, to želiš dati ven,« je povedal o ustvarjanju.

Dom ga je vedno znova poklical nazaj

Čeprav ga je svet privlačil, je Vrbanec priznal, da ga je dom vedno znova poklical nazaj. Ko je bil dalj časa v tujini, si je začel predvajati pesmi Vlada Kreslina. To ga je spomnilo, od kod prihaja.

Po zaposlitvi v Osnovni šoli Škofljica se je pozneje vrnil bližje domu in začel poučevati v Osnovni šoli Turnišče. Kot je povedal, je pogrešal ljudi, okolje, pristnost, mir in malo skupnost.

Delo z otroki kot posebno poslanstvo

Vrbanec je magistriral iz športne pedagogike. Prvo redno zaposlitev je dobil v Osnovni šoli Škofljica, kjer je, kot je povedal, prvič podpisal pogodbo o zaposlitvi.

Preskok iz nemirnih valov v redno službo z urnikom in plačo je bil zanj pomemben trenutek. Delo z otroki mu je blizu. Opozarja pa, da današnji otroci živijo v dobi digitalizacije, v kateri šport nima več vedno takšnega pomena, kot ga je imel nekoč.

»Delo z otroki je nekaj posebnega, zato ker kolikor ti daš, dobiš nazaj,« je povedal.

Po njegovih besedah je mogoče otroke navdušiti za gibanje, vendar veliko izvira iz domačega okolja. Če otrok doma nima vzora, ga je težje premakniti.

Minljivost kot sporočilo nenavezovanja

Vrbanec je svojo čustveno plat izrazil tudi v pesniški zbirki Minljivosti. Kot je pojasnil, minljivost zanj ne pomeni le minljivosti življenja, ampak vsega. Vsako čustvo, vsaka misel, vsak oblak in vsak trenutek so minljivi.

»Ne navezuj se preveč,« je povzel sporočilo zbirke.

Pesniška zbirka po njegovih besedah sledi njegovim obdobjem. Začne se z bolj žalostnimi pesmimi, nato pa se skozi besedila prebija svetloba, spoznanja in modrosti.

Ob tem je poudaril, da se mora človek naučiti sprejeti tudi težja čustva. Govoril je o žalosti, jezi in depresiji ter dodal, da tudi moški lahko čutijo.

Roman Milenijec govori o odvisnosti od ekranov

Po pesniški zbirki je nastal roman Milenijec. Vrbanec je povedal, da se je zgodba začela z odsekom, napisanim v Wordu. Ko ga je pozneje prebral, je dobil občutek, da bi ga lahko razširil v zgodbo. Pri pisanju se je vračal tudi k svojim dnevnikom. Priznal je, da so se ob tem pojavili dvomi, ali bo to sploh kdo bral.

»Zbereš ta pogum, pa si dovoliš izraziti to, kar si ti,« je povedal.

Dovolj kot notranji mir

Na koncu pogovora je Vrbanec razmišljal tudi o pojmu dovolj. Kot je povedal, je zaradi športa in potovanj spoznal veliko ljudi, hkrati pa tudi to, kaj mu je všeč in kaj ne.

Po njegovem mnenju človek danes težko sliši samega sebe, ker ga obkroža preveč motenj. Namesto strasti je izpostavil notranji mir. Strast je lahko zavajajoča, saj niso vsi dnevi dobri in človek ne živi vsak dan z enako energijo.

»Ne glede na to, kaj ti pride na pot, da to sprejmeš in da potem znotraj najdeš ta mir,« je povedal.

To je zanj dovolj. Sposobnost, da se človek ustavi, prepozna svoje meje in gre naprej z več miru.