Država Slovenija je danes stara 22 let - pa je tam, kjer smo si leta 1991 predstavljali, da bo?
Na današnji dan pred 22 leti je slovenska skupščina razglasila Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, še isti večer pa je na Trgu republike v Ljubljani sledila slovesna razglasitev samostojnosti Slovenije. Za svojo državo se je kar 93 odstotkov vseh Slovenk in Slovencev odločilo na referendumu 23. decembra leta 1990.
Slovenske samostojnosti jugoslovanska oblast ni priznala, zato so 27. junija sledili oboroženi spopadi med JLA ter slovensko Teritorialno obrambo in slovensko policijo. Vojna je bila končana 3. julija 1991.
Ob današnjem dnevu državnosti je čas za pogled v preteklost, na razvoj in oblikovanje naše države, pa tudi za kritični razmislek o tem, kam in v katero smer se je naša država sploh razvila. So se želje izpred 22 let izpolnile ali pa bo morda treba še veliko dela do zastavljenih ciljev - o tem smo povprašali nekaj pomembnih tedanjih osebnosti.
Franc Feri Horvat - od leta 1989 do 1991 zvezni sekretar Socialistične federativne republike Jugoslavije za ekonomske odnose
25. junij 1991 je bil za vso Slovenijo posebej slovesen: kako se ga vi spominjate? Kje ste bili in kaj ste delali takrat?
Že februarja sem "pobegnil" Markovićeve vlade iz Beograda in aktivno sodeloval v procesu osamosvajanja. Kot predsednik Gospodarske zbornice Slovenije sem imel veliko izzivov, srečevanj tudi z Bavčarjem in Janšo, pa s predsednikom republike Milanom Kučanom. Tako sem 25. junij preživel delno v njegovem kabinetu, kasneje pa praznično na proslavi v Ljubljani. Tam so me obdajali neverjetni občutki, to so eni najlepših spominov. Imel sem veliko upanje, ko je kasnejši predsednik parlamenta France Bučar povedal, da je državljanska vojna s tem končana. Mislil sem, da se bodo stvari spremenile, da bo šlo na bolje. 
Ste si leta 1991 predstavljali Slovenijo takšno, kakršna je danes? So se vam pričakovanja iz leta 1991 izpolnila?
Žal Slovenija ni takšna, kot sem si jo predstavljal. Kot mnoge državljanke in državljani sem si predstavljal, da bodo mnoge stvari drugačne. Moti me predvsem nepripravljenost odgovornih političnih elit, predvsem posameznih šefov strank, na sodelovanje. Veliko dela je za opraviti, izgublja pa se čas za zadeve, ki reazdvajajo ne le politiko, tudi državljane. Rezultati strankarskih razprtij so vidni pri aktualnih opozorilih iz tujine za nujno poenotenje. Rezultati bi lahko bili veliko boljši, kar me še posebej žalosti, saj je imela Slovenija veliko boljši izhodiščni položaj kot številne države, ki so nas do danes v marsičem prehitele.
Podpolkovnik Edvard Mihalič - poveljnik teritorialne obrambe Prekmurja v letu 1991
25. junij 1991 je bil za vso Slovenijo posebej slovesen: kako se ga vi spominjate? Kje ste bili in kaj ste delali takrat?
25. junija 1991 sem bil 24 ur v službi kot poveljnik Teritorialne obrambe Prekmurja. Bil sem v uniformi TO, s pištolo za pasom in avtomatsko puško na mizi. Na steni sem imel zemljevid Prekmurja z vrisanimi položaji JLA, TO in predvidenimi blokadami objektov JLA in mostov na Muri. TO Prekmurja je bila pripravljena na vojno.
Ste si leta 1991 predstavljali Slovenijo takšno, kakršna je danes? So se vam pričakovanja iz leta 1991 izpolnila?
Leta 1991 sem bil usmerjen v načrtovanje obrambe Prekmurja in se posebej nisem spraševal kakšna naj bo Slovenija v prihodnosti. Pričakoval pa sem, da bo to država srečnih in zadovoljnih ljudi, z manj birokracije, kjer bo polna zaposlenost in višje plače. Žal se nič od tega ni uresničilo, ljudje živimo slabše kot leta 1991. Preveč smo zaupali politikom.
Andrej Gerenčer, predsednik Skupščine občine Murska Sobota (1986-1994)
25. junij 1991 je bil za vso Slovenijo posebej slovesen: kako se ga vi spominjate? Kje ste bili in kaj ste delali takrat?
Bil sem na občini, s predstavniki političnih strank smo se dogovarjali o pripravah slovesnosti, ki smo jo imeli potem naslednji dan pred spomenikom zmage. Tam smo zasadili lipo kot simbol slovenstva in pod njo zakopali steklenico z vsemi podatki o občini Murska Sobota. Obdajala so nas tako velika pričakovanja kot želja, da Slovenija ostane to, kar smo si vsi skupaj iskreno želeli. Občutki ob dvigu slovenske zastave so bili nekaj nepozabnega.
Ste si leta 1991 predstavljali Slovenijo takšno, kakršna je danes? So se vam pričakovanja iz leta 1991 izpolnila?
Želje se niso izpolnile, predstavljal sem si razvoj Slovenije kot moderne in spoštovanja vredne države, v kateri bi na demokratičnih temeljih gradili domovino enakopravnih in zadovoljnih državljanov. Ne pa da smo danes na vrhu svetovne lestvice po korupciji in težavah v gospodarstvu, veliki brezposelnosti.
Drago Šiftar, član izvršnega sveta, načelnik obče uprave na občini Murska Sobota ter poslanec v državnem zboru RS 1992-1996
25. junij 1991 je bil za vso Slovenijo posebej slovesen: kako se ga vi spominjate? Kje ste bili in kaj ste delali takrat?
Ta dan sem preživel v Murski Soboti, bil je poletni dan in lepo vreme, v parku se je sadila lipa. Potem pa je prišlo strašno neurje, tako so zbrani morali pobegniti iz proslave v notranjost, vendar se nismo razšli, ampak so se zbrali pri takratnem predsedniku skupščine Andreju Gerenčerju, ki nas je v čast dnevu državnosti in na čast lipi, da bo dobro rasla, povabil na šampanjec. Takrat so bili časi po eni strani vneseni, praznični, drugi del srca pa so polnili težki dvomi, saj so skozi Mursko Soboto kmalu že prihajali vojaški konvoji, ki so polnili murskosoboško vojašnico. Najpomembnejša stvar v naših mislih je bila, ali bo JLA napadla Slovenijo ali ne bo. To so bila vprašanja za milijon dolarjev. Na koncu se je izkazalo, da bo napadla.
Ste si leta 1991 predstavljali Slovenijo takšno, kakršna je danes? So se vam pričakovanja iz leta 1991 izpolnila?
Slovenijo sem si predstavljal kot eno urejeno državo, vsaj tako kot sosednja Avstrija, ki sem jo dojemal kot primerno kapitalistično državo, kjer je bila lastnina zelo pomembna, a je bil pomemben tudi državni del, socialne pravice. Danes si v Avstriji bolj zaščiten, tam je red. Tam se ve, ali je 'zobar' dežuren, ve se, da ti bo zob popravil, ve se tarifa … Verjel sem, da Slovencem država pripada in da bomo z njo vedeli ravnati spoštljivo in bomo lahko dobro živeli. Kar pa se je razvilo – korupcija, kraja, hrepenenje po premoženju, me je razočaralo. Prepričan sem, da imamo Slovenci v sebi nekaj dobrega in ko bo to dobro prišlo na površje, bo vseeno ta država takšna, kot sem si jo takrat želel in predstavljal.
Geza Džuban, poslanec v državnem zboru RS od 1992 do 2008
.jpg)
25. junij 1991 je bil za vso Slovenijo posebej slovesen: kako se ga vi spominjate? Kje ste bili in kaj ste delali takrat?
25. junij 1991 sem preživel na Danskem, v okviru takratne službe na Kmetijskem zavodu smo bili na dvodnevni ekskurziji. Informacij o dogajanju v Sloveniji smo imeli zelo malo, saj je bila komunikacija zelo slaba, tudi mediji o tem niso obširno poročali.
Ste si leta 1991 predstavljali Slovenijo takšno, kakršna je danes? So se vam pričakovanja iz leta 1991 izpolnila?
Slovenija vsekakor ni tam, kjer sem si jo predstavljal pred 22 leti. Imamo veliko neurejenih stvari, motijo pa me predvsem področja pravne države, privatizacija in človekove pravice. Pravni sistem pri nas ni bil zastavljen dovolj učinkovito, da bi se stvari lotili brez ozira na to, kakšne zaluge je imel kdo pri oblikovanju države. Tako so bili eni na podlagi tega kasneje priviligirani in drugače obravnavani v pravnem merilu. Dobili so neke statuse, ki jim ne pripadajo. Kar se tiče privatizacije, lahko povem, da ni bila zastavljena tako, kakor se izvaja. Prav tako pa so prepogosto pri nas kršene tudi človekove pravice. Samo poglejmo, koliko je gospodarskih družb ali samostojnih podjetnikov, ki delavcem ne plačujejo prispevkov ali plač. Preveč je tega in to ni prav.
Brigita Bavčar - podpredsednica Izvršnega sveta skupščine občine Murska Sobota za negospodarstvo in medvojna aktivistka
25. junij 1991 je bil za vso Slovenijo posebej slovesen: kako se ga vi spominjate? Kje ste bili in kaj ste delali takrat?
Pred dvaindvajsetimi leti sem bila na Trgu Zmage, kjer smo pred neurjem posadili lipo – simbol slovenske samostojnosti. Kot podpredsednica Izvršnega sveta skupščine občine Murska Sobota za negospodarstvo in vodja delovne skupnosti na takratni veliki soboški občini v obdobju 1991-94 , pa sem si (kot odgovorna za izvedbo obrambnega načrta) po agresorskem napadu nekdaj naše »armije«, prizadevala, da bi bilo čim manj civilnih žrtev in da so prebežniki iz JNA dobili streho nad glavo v šolskih telovadnicah. Pa tudi, da so čez Muro z brodom (ker je bil most miniran in tako tankov na našo stran k sreči ni bilo) pravočasno prispela zdravila. Ko je bilo zagroženo bombardiranje sem ukrepala po žensko in s klicem takratnemu poveljniku TO za Pomurje izposlovala pogajanja, da je mesto v katerem živim, ostalo celo in ni doživelo usode obmejne Gornje Radgone.
Ste si leta 1991 predstavljali Slovenijo takšno, kakršna je danes? So se vam pričakovanja iz leta 1991 izpolnila?
Slovenije si takšne, kakršna je danes, ob njenem nastajanju vsekakor nisem predstavljala, še manj pa želela. Moja in domnevam, da tudi pričakovanja vseh, ki smo nosili svoje glave naprodaj, niso uresničena. Nasprotno: zanos večine prebivalcev mlade države je poniknil v borbi za preživetje in ko jo zapuščajo predvsem izobraženci, tako kot smo očitno odveč upokojenci, ki smo jo soustvarjali, je potrebno ukrepati. Umetno vsiljena polarizacija na »naše in vaše « ter pogrevanje ideoloških pobarvank tako imenovanih rdečih in črnih vlad, ki bi morale težiti po napredku vseh in ne le izbrancev iz leve in desne, ki so si prilastili skupaj ustvarjeno, nas je iz najuspešnejše republike v nekdanji Jugoslaviji, pahnila na evropski rob. Pa se oblastniki očitno še niso streznili in namesto, da bi obdavčili razkošje, zatiskajo pasove do tolikšne mere, da bo po slovenski pomladi potrebna jesen. Osamosvojitveni izkušnji in vedno bolj pozabljeni množični opredelitvi na referendumu za Slovenijo, bo potrebno dodati nov zagon. Najprej pa presekati gordijski vozel nakopičenih privilegijev strankarskih prvakov in njihovih pribočnikov, ki onemogočajo demokratične postopke volitev ter zaposlovanja po znanju in ne družinskih ter drugih navezah. Predvsem pa takšna kapitalska vlaganja, ki ne bodo polnila le zasebnih žepov, ampak tudi razvojna vlaganja. Bančne luknje pa naj polnijo tisti, ki so črpali nepovratna sredstva in kredite ter osebno bogateli, državljane pa siromašili.
