Težko je dokazati, da je po jesenski zmagi na lokalnih volitvah novopečeni ljutomerski župan Franc Jurša slutil, da ga v prleški prestolnici čaka viharno županovanje. A vendar si je – z izjemo rednih gostovanj na lokalnem Radiu Maxi – kar dolgo jemal zalet za skok v lokalne politične vode. Sedaj izgleda, da upravičeno.
Prvič mu je konkreten veter v obraz zapihal šele 28. aprila, in to iz smeri, iz katere ga je večina pričakovala. Takrat je bil namreč v Večeru objavljen članek o dveh revizijskih poročilih o Jurševem direktovanju v Ljutomerčanu, Kmetijski zadrugi Ljutomer, saj naj bi po navedbah v članku drugo, za nekdanjega direktorja neugodno revizijsko poročilo o poslovanju zadruge pokazalo, da naj bi Jurša ob odhodu in tik pred županskimi volitvami priredil podatke o poslovanju Ljutomerčana in tako zavedel javnost. A to je bila zaenkrat le uvertura v županovo udejstvovanje na področju ustanavljanja pokrajin.
Potem ko je vladna služba predstavila predlog delitve Slovenije na 14 pokrajin, je Mladinski svet Ljutomer izvedel senzacionalistično akcijo z letaki in z njo opozarjal kar na prekmursko okupacijo Prlekije. In prav ta mladinski svet se je čez mesec dni, po objavi obeh revizijskih poročil, postavil v bran županu Jurši in Večerovega novinarja Miha šoštariča javno obsodil senzacionalizma, zlorabe medija za politična obračunavanja in škodovanja ugledu in interesom Prlekije, obenem pa so predstavniki sveta šoštariča zmerjali še z gimnazijskim maturantom in faliranim študentom. Po tej akciji so že lahko še z dodatnimi razlogi pričakovali, da bo župan Jurša uslišal tudi njihovo mater vseh želja – Prlekijo kot samostojno pokrajino. Iz lastnega loga – Jurša je v predvolilnem obdobju užival podporo ljutomerskih mladinskih organizacij – je bilo malo po ovinkih, a vseeno zelo jasno sporočeno, da se od novega župana pričakuje boj za samostojno prleško pokrajino.
V prvih šestih mesecih Jurševega županovanja v Ljutomeru je bilo lahko opaziti, da pokrajinizacija ni njegova najljubša tema, saj se je že ob nastopu mandata zatekel v take floskule, da si kot Prlek seveda želi prleško pokrajino. Pozneje o tej temi ni bilo slišati praktično nič, tudi na konkretna povpraševanja o pokrajinski problematiki (kot v primeru na Sobotainfo.com) ni odgovarjal. Tako pa je bil z dvema akcijama ljutomerskega mladinskega sveta Jurša pred debato o pokrajinski zakonodaji soočen tudi z jasnimi pričakovanji volivcev.
Njegov odziv na pokrajinski izziv je bil predstavljen na nedavni okrogli mizi na to temo. Mogoče presenetljivo, a taktično zagotovo zvito je predstavil tri na prvi pogled zelo razširjena izhodišča: samostojno pokrajino Prlekijo, Prlekijo kot del ogromne štajerske pokrajine in Prlekijo kot del Prleško-Prekmurske pokrajine s sedežem v Ljutomeru. Ker je glavni argument za nasprotovanje Pomurski pokrajini drobljenje Prlekije, bo tudi želja o Prlekiji kot pokrajini ostala le želja, saj bi ob navedenem argumentu bila največja neumnost, če bi pokrajina Prlekija res nastala, a brez Ormoža, kjer vodilni zaenkrat ne kažejo niti najmanjšega interesa za podporo temu načrtu. Nastanek velikih pokrajin je povezan z vladajočo garnituro na državni ravni. Le v primeru, da se ustanavljanje pokrajin tako upočasni, da bo zakonodaja sprejeta šele po naslednjih državnozborskih volitvah, je pričakovati večjo spremembo skupnega števila pokrajin – pa še to v primeru, da bo sestava vlade bistveno drugačna kot sedanja. Po natančnejšem pregledu vseh treh predlogov je ravno tretji najbolj presenetljiv, saj je ljutomerski župan – ob pričakovanem predlogu o spremembi imena – pokazal zobe levemu bregu Mure s predrznim, a domiselnim predlogom, da bi bil sedež novonastale pokrajine v Ljutomeru. Medtem ko v Murski Soboti že razmišljajo, kje bi uredili uradniško središče pokrajine, je Jurša tako vladno službo kot svoje občane zasipal s tremi predlogi, med katerimi zagotovo najbolj računa ugoditvi v javnosti najmanj pričakovanemu, da bo pomurski pokrajinski sedež v prleški prestolnici.
