Mednarodna skupnost je kot mnogokrat doslej razdeljena. Razdeljena je tudi strokovna javnost. Svoje argumente so predstavili tako Srbi kot kosovski Albanci. Tako nam Srbija ponuja koncept ozemeljske celovitosti, medtem ko se Albanci sklicujejo na pravico do samoodločbe. Lahko bi tudi rekli, da gre za spor med pravom in moralo. Ko govorimo o morali, ne moremo spregledati kršitve človekovih pravic nad večinskim albanskim prebivalstvom, ki smo jim bila priča več desetletij. Avtonomija Kosova je doživljala vzpone in padce. Obetavne spremembe ustave iz leta 1974 je zamenjala Miloševi?eva raznarodovalna politika. Leto 1999 je prineslo vojaško posredovanje zveze NATO. Kosovskim Albancem se je ponudila izjemna priložnost. Okoliščine so jim omogočile realno podlago za boj za neodvisnost, Srbija je izgubila dejanski nadzor nad pokrajino, ki je prešla pod upravo OZN. Medtem smo bili v Srbiji priča korenitim političnim spremembam. Despota Miloševiča je zamenjala nova garnitura, ki si prizadeva popeljati Srbijo na »evropsko pot«. V pogajanjih o prihodnjem statusu Kosova so Srbi ponujali najvišjo stopnjo avtonomije. Albanci so ob podpori ZDA vedeli, da lahko iztržijo veliko več. Novi srbski politiki z Borisom Tadi?em na čelu niso uspeli prepričati najpomembnejših mednarodnih dejavnikov, da bo Srbija spoštovala avtonomijo Kosova. ZDA in njeni sateliti so se odločili za izgradnjo še druge albanske države na Balkanu. Sklicevanje na mednarodno pravo Srbom ni prineslo uspeha.
Kakšne bodo posledice? Preveč bi bili naivni, če bi verjeli, da so pri kosovski zgodbi ZDA in Rusijo vodili »dobronamerni« motivi. Seveda gre pri vsej zadevi za večanje vpliva na strateško pomembnem Balkanu. Nekateri tuji časopisi že dalj časa namigujejo, da gre za vojaške in gospodarske interese, ki so med seboj seveda zelo tesno povezani. Ruski predsednik Putin je že pred časom napovedal, da mora Rusija ponovno postati velesila kot v času Sovjetske zveze, kar seveda ne ustreza Američanom, ki Ruse že nekaj časa provocirajo in rušijo ravnovesje med silama. Tak primer predstavlja »neumni« ameriški protiraketni ščit, ki ga Rusi seveda ne morejo sprejeti. Tudi pri širjenju ameriškega vpliva na Balkanu Rusi ne morejo ostati indiferentni. Rusija kot država, bogata z energetskimi resursi, ogroža ameriške interese. Evropa je odvisna od ruskega plina. Američanom sodelovanje Evrope in Rusije ne ustreza, zato želijo EU vsiliti energijo, ki ne bi prihajala zgolj z ruskega ozemlja. Geostrateški vlogi Srbije in Kosova se tu ne moremo izogniti. Evropska unija tudi pri kosovski zgodbi ni zmogla zastopati enotnega stališča, kar ustreza tako Rusom kot Američanom, ki jim močna EU ne ustreza. Zelo črn scenarij so pred časom omenjali v priznanem tedniku The Economist, kjer so omenjali možnost postavitve ruskih vojaških baz na ozemlju Srbije. Ravno v tem času je NATO prižgal zeleno luč za sprejem treh novih članic (Hrvaška, Makedonija in Albanija) v zavezništvo. Nekoliko nenavadno naključje.
V skrbeh so seveda tudi države, v katerih se občasno pojavljajo separatistične težnje manjšin. Pogosto se omenja španijo (Katalonci in Baski), Belgijo (Flamci in Valonci), Veliko Britanijo (škotska) in Kanado (Quebec) ter nekatere bivše sovjetske republike. Po mojem mnenju bo najbolj zanimiv odziv na samem Balkanu. Skrbi nas lahko predvsem dogajanje v BIH. Sobivanje narodov omogoča zgolj mednarodna prisotnost. še kako mogoče je, da bodo Srbi v BIH želeli neodvisnost oziroma priključitev k Srbiji. Premier Republike Srbske Milorad Dodik ni ravno pristaš sedanje Bosne in Hercegovine. V kolikor bodo svoje zahtevali bosanski Srbi, lahko pričakujemo podoben odziv v Hercegovini oziroma pri tamkajšnjih Hrvatih. Tudi v Makedoniji bi lahko Albanci sledili zgledu »kosovskih bratov«. Na koncu ne moremo niti mimo Kosova, kjer bi lahko priključitev k Srbiji zahtevali tam živeči Srbi, ki poseljujejo predvsem severni del nove države.
Postavlja se vprašanje, kakšna bo prihodnost Srbije in Kosova. Kosovski Albanci so v kamere svetovne javnosti peli hvalnice ZDA in Evropski uniji. Mnogi pričakujejo, da se jim bosta cedila med in mleko. Kot najbrž mnogi med vami se sprašujem, od česa bo živela nova država. Gospodarski položaj ni ravno optimističen. Upam le, da si kosovski Albanci ne bodo jemali zgleda v Albaniji, ki ne slovi ravno kot gospodarsko uspešna država. Pravzaprav nova država postaja problem Evropske unije, saj se misija OZN umika evropski misiji. Tudi prihodnost Srbije je negotova. Na zadnjih volitvah je po težkem boju zmagal Boris Tadi? in tako preprečil, da bi oblast prevzel radikalec Nikoli?. Tadi? vidi prihodnost Srbije v EU. žal se je znašel v nezavidljivem položaju. Idejo o evropski Srbiji je v tem trenutku težko uveljavljati, saj se srbski narod počuti izdanega ravno s strani Zahoda. Težko bo kontrolirati izbruhe nacionalizma in pritiske radikalcev. Lahko se zgodi, da bo Srbija namesto Evropske unije izbrala še tesnejše zavezništvo z Rusijo.
Ostaja upanje, da se bo skoraj dve desetletji trajajoča balkanska morija naposled končala. Bomo priča trajnemu miru ali pa sledi novo obdobje negotovosti in trpljenja?
