Pred letom dni je Borut Pahor, predsednik najmočnejše opozicijske stranke SD, v svoje vrste zvabil štiri zveneča poslanska imena iz vrst prav tako opozicijske LDS. Pred dvema mesecema je LDS “ukradel” še njenega nedavnega kandidata za predsednika države Mitjo Gasparija. Berem, da se “na terenu” dogajajo prave lokalne vojne za mestne odbore strank. Najbolj aktivna je novoustanovljena stranka Zares, ki pod vodstvom Gregorja Golobiča “organizira” lokalno strankarsko mrežo. Na Golobičev način. Berem namreč, da se na kranjskem koncu obeta prestop celotnega lokalnega odbora LDS v Zares. Smetana na torti v tem lokalnem plenilskem pohodu Zares naj bi bil Alojz Potočnik, brat evropskega komisarja Janeza Potočnika, kar naj bi po svoje impliciralo, komu bo komisar naklonil svojo neformalno podporo pred jesenskimi volitvami. Berem, da se podobna zgodba odvija tudi na primorskem koncu. Berem celo, da je Zares “ukradla” lokalni odbor Janševe SDS v Apačah.
Zanimivo je, da je glavni nosilec teh “tatinskih” praks prav Gregor Golobič, politik, ki je v lanskem comeback intervjuju v Dnevniku kritiziral plenilske prakse v slovenski politiki in se danes zavzema “novo politiko”. Podobno je s Pahorjem, ki v večini intervjujev poudarja svojo etično držo in da njegova stranka ne bo uporabljala neetičnih praks.
Kaj je narobe s takšnim načinom delovanja strank? Pomisleki so podobni kot v gospodarskih zadevah. Zakon o varstvu konkurence denimo natančno določa, kaj so prakse nelojalne konkurence. Zakon o prevzemih pa natančno določa prevzemna pravila in (načeloma) sankcionira nedovoljene prevzemne prakse. Kako to, da v politiki podobna pravila ne veljajo? Naj vzpostavim analogijo s prevzemno zakonodajo. Pred kratkim sta se združili stranki Zares in As, tako da je Zares v bistvu prevzela As. Podoben prevzem je nedavno nad SMS naredila SLS, SD pa nad ekološko stranko in Krščanskimi socialisti. Ti politični prevzemi so bili narejeni v podobnem duhu kot potekajo prevzemi med gospodarskimi družbami, predvsem pregledno. Problem pa je pri zgoraj opisanih “krajah” lokalnih strankarskih odborov in politikov iz nasprotne stranke. Gre za nepregledne “kraje”, ki so po mojem mnenju globoko v polju nelojalne (politične) konkurence in so skregane z etiko političnega delovanja. Zakaj na političnem področju nimamo jasnih pravil glede “prevzemov” in “varstva konkurence”?
Iz tega izhaja tudi naslovno vprašanje: lahko zaupamo politikom, ki danes v predvolilnem boju “kradejo” posamične sodelavce in celotne lokalne strankarske odbore, da se ne bodo podobnih praks posluževali tudi pri gospodarjenju z javnim denarjem in državnim premoženjem?! Zame je tat samo tat, pa naj krade sosedove kokoši, celotna podjetja, javni denar ali politične kadre konkurenčni stranki.
