Jeruzalem in Bad Gleichenberg sta na pogled podobni pokrajini s to razliko, da turizem med vinogradi v Avstriji cveti, pokrajino Jeruzalema pa počasi zarašča gozd.
Davek na kmetijska zemljišča in objekte, visok pavšal za žganjekuho, davek na dejavnost, plačilo zakupnine in kopica ostalih prispevkov, ki jih zahteva država so v zadnjih treh letih zaprla vrata marsikaterega podjetja. Predvsem predlog davka na kmetijska zemljišča in objekte (nova davčna stopnja za kmetijska zemljišča je 0,15 odstotka, za gozdna zemljišča pa 0,07 odstotka) je izzval val negativnih mnenj in po mnenju mnogih spodbuja zapuščanje malih kmetij. Posledično tudi zapuščanje vinogradov. Država se tokrat ni zgledovala po naših severnih sosedih, kjer turizem in vinarstvo cvetita. Pogovarjali smo se z dvema vinogradnikoma, ki sodelujeta več kot 30 let, a vsak v svoji državi. Ločijo ju kilometri in dejstvo, da eden komajda preživi, pri drugem z dejavnostjo preživi osemčlanska družina.
Jeruzalem: biser Slovenije
Če se peljemo proti jeruzalemskemu koncu, kamor nas vabijo velike table z napisi vinskih kleti, hitro ugotovimo, da se tam čas ustavi. Obenem pa še v istem hipu vidimo, da je nekaj vinogradov, ki ostajajo neobdelani, zapuščeni, le nekaj metrov stran gozd počasi objema grozdje, ki je ostalo na vinski trti. Naš sogovornik nam zaupa, da je tabla varljiva, saj je le tretjina kleti, ki še obratujejo, ostalo se počasi seseda in zarašča. Biti vinogradnik pomeni delati vse leto, vse dni v tednu, a to je težko, če mladi odhajajo v mesta, saj na kmetiji ne morejo preživeti, starejši pa sami obdelovanja več tisoč trsov ne zmorejo. Takšno zgodbo pišejo Železni dveri 11.
Belec: »Ni računice.«
Milan Belec se ukvarja z vinogradništvom v Jeruzalemskih goricah odkar pomni. S težkim srcem gleda kako propada življenjski trud. »Celih 30 let smo se trudili, vse prihranke smo vložili v domačijo, ki je kulturni spomenik, z željo ohraniti prvotno zgodbo: klet z vinoteko in domačijo s črno kuhinjo. Vse to v prepričanju, da bo sin z družino dejavnost prevzel, širil in s turistično kmetijo preživel. A enostavno ni računice, da bi preživeli, ni možno priti čez mesec, da bi se pokrili stoški. Sin in snaha sta si morala posikati službo, o opevanem slovenskem turizmu tu ni več duha ne sluha.«
Iskati krivca je prepozno
Da vinogradi propadajo, smo si krivi sami, meni Milan. »Sprejeli smo napačno odločitev. Pred 30. leti bi morali oditi v tujino in pustiti bregove, da zarastejo. A ker smo vezani na dom, zemljo, krasno Prlekijo, si tega nismo dovolili. Obenem ne moremo reči, da za nastalo situacijo ni krivec država. Država je pripravila zakone, poslanci so jih sprejeli, napisali.« Milan se obenem sprašuje, kje je opevani slovenski turizem, ki naj bi po besedah slovenskih politikov rešil državno blagajno. Omeni tudi turistične zavode, ki jih je ustanovila država, da vinogradnikom, predvsem majhnim, pomaga. A vidimo, da temu danes ni tako.
Nov davek, nove obremenitve
Če bo vlada v četrtek dokončno sprejela predlog davka na kmetijsko žemljišče in objekte, bo to dodatno obremenilo predvsem kmete in vinogradnike. »Nov davek je le nož v hrbet, dodatni pokop. Če do sedaj nisi zmogel preživeti, bo s tem prihodnost zapečatana. Pred 30. leti so bili vsi bregovi v Jeruzalemu zasajeni z vinogradi, danes pa je že del območja, zaraščen in raste gozd. Tudi padec obiska turistov z lanskega leta na letos je neverjeten. Letos ne vem, če se jih je ustavilo 100, prej so prihajali s celega sveta. Ni več turistov posameznikov, tudi avtobusov je manj.« Davku se ne upira nihče, a morda bi bil pavšal, kot ga imajo v Avstriji, vmesna in boljša pot, nam še zaupa Milan. Spomni nas na prijatelja Karla Satzerja iz Bad Gleichenberga, s katerim sodelujeta več kot 30 let.
V času Jugoslavije v Jeruzalemu turizem cvetel
Odpravimo se nekaj 100 kilometrov na drugo stran, v Avstrijo, kjer se Karl Satzer spominja kako je pred 30. leti obiskal Jeruzalem. »Zraven sem bil pri prvi prezentaciji brošure o Jeruzalemu, takrat je vse cvetelo. Pripeljali smo se z avtobusi, imeli vodene oglede, vse je bilo na nivoju. Danes pa je vse bolj žalostno. Mogoče je kaj na tem, da je Slovenija sedaj samostojna, prej pa je bila zraven še Hrvaška.« Razloži nam, da sta z Milanom začela skupaj. S tem, da se je Milanov sin morasl zaposlil, od Karla dejavnost pa sta uspešno prevzeli hčerki. »Naša osemčlanska družina preživi z vinogradniškim turizmom. Imamo gostilno, nočitve, prodajamo vino, šnops in sokove.« Karl nam še razloži, da v Avstriji plačajo pavšal 5,20 evro za liter 100% alkohola, medtem, ko je slovenska vlada žganjekuho malim pridelovacem otežila(letni pavšalni prispevek za kotle do sto litrov znaša 12,50 evra, za večje pa 25 evrov).
Če pridelaš vse doma, preživiš
Marjana, ena od hčera, nam pove, da jim je veliko lažje odkar so vinotoči, turistične kmetije, vinarji in kmetje, združeni v turistično zvezo Bad Gleichenberg. » Odkar nismo sami je veliko lažje. Imamo skupne brošure, vizitke, prospekte, delamo skupaj, imamo veliko predstavitvenih dogodkov kjer lahko svoje izdelke in vina predstavimo ter se stranskam še bolj približamo. Doma imamo tudi kmetijo, imamo buče, prašiče, sami pečemo kruh, vse si pridelamo in naredimo sami doma. Zato lahko tudi preživimo. Če bi se vsak dan peljala v trgovino, bi ostalo manj denarja«. Največ turistov imajo ravno v jesenskem času, ko se obiskovalci odločijo, da pomagajo pri trgatvi ter na domačiji.
