Sledljivost mesa od kmetije do krožnika je vse pomembnejša za potrošnike, kmete in celotno prehransko verigo. V ospredju ni le vprašanje, od kod meso prihaja, ampak tudi, ali lahko oznaki porekla res zaupamo.
V šestem podkastu projekta AgriNextGen smo gostili Andreja Kastelica, vodjo oddelka za živinorejo na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Novo mesto.
Z njim smo se pogovarjali o sledljivosti mesa, pomenu oznak porekla, vlogi podatkov v živinoreji in o tem, kako lahko sodobna orodja pomagajo preverjati, ali je meso res takšno, kot je označeno.
Poseben poudarek pogovora je bil namenjen krškopoljskemu prašiču, slovenski lokalni pasmi, pri kateri je vprašanje porekla še posebej pomembno. Gre namreč za pasmo, ki ima poleg tržne vrednosti tudi pomembno vlogo pri ohranjanju slovenske kmetijske dediščine in genskih virov.
Tema se neposredno navezuje na Strateški načrt SKP 2023–2027 za Slovenijo, predvsem na specifični cilj SO9, ki poudarja izboljšanje odziva kmetijstva na potrebe družbe po visokokakovostni, varni in hranljivi hrani, proizvedeni na trajnosten način.
Ker pogovor odpira tudi vprašanje položaja rejcev in poštenega označevanja, je pomembna povezava s specifičnim ciljem SO3, ki je namenjen izboljšanju položaja kmetov v vrednostni verigi.
Pri ohranjanju krškopoljskega prašiča pa se vsebina navezuje tudi na specifični cilj SO6 ter intervencijo IRP42 – Lokalne pasme in sorte.
V ozadju zanesljive oznake je veliko podatkov
Potrošniki danes vse pogosteje preverjajo, od kod prihaja hrana, ki jo kupujejo. Pri mesu to vprašanje ni povezano le s kakovostjo, ampak tudi z zaupanjem: ali oznaka na izdelku res odraža dejansko poreklo, pasmo in način pridelave?
Kot pojasnjuje Kastelic, je v ozadju vsake zanesljive oznake veliko podatkov, strokovnega dela in sodelovanja med rejci, svetovalnimi službami, raziskovalci ter predelovalci.
Pri kontroli prireje po njegovih besedah ne gre za nadzorovanje kmeta, temveč za pomoč pri zbiranju podatkov. Ti podatki kmetom pomagajo pri odločitvah o reji, selekciji in izboljšanju črede, hkrati pa so pomembni tudi za širši sistem sledljivosti.
V zadnjih letih se tem podatkom vse bolj pridružujejo tudi podatki genotipizacije. Kot poudarja Kastelic, se pri vsaki živali, vključeni v genotipizacijo, pridobi od 50 do 100 tisoč podatkov. Ti omogočajo natančnejše povezovanje genetskih informacij z lastnostmi živali, hitrejšo selekcijo in zanesljivejše preverjanje porekla.
Takšno povezovanje podatkov, znanja in digitalnih orodij je skladno s horizontalnim ciljem Strateškega načrta SKP 2023–2027, ki spodbuja posodobitev sektorja z izmenjavo znanja, inovacij in digitalizacije v kmetijstvu. V ta okvir sodi tudi intervencija IRP31 – Podpora za projekte EIP, ki podpira sodelovanje med kmeti, stroko in raziskovalnimi ustanovami pri uvajanju novih rešitev v prakso.
Genotipizacija pomaga preverjati sledljivost in poreklo
Genotipizacija ima pri preverjanju porekla vse večjo vlogo. Gre za metodo, pri kateri se na podlagi vzorca živali pridobi veliko število genetskih podatkov. Ti podatki omogočajo bolj natančno preverjanje sorodstvenih povezav, porekla in pripadnosti določeni pasmi.
To je pomembno predvsem pri izdelkih, kjer ima oznaka porekla posebno vrednost. Pri lokalnih pasmah, kot je krškopoljski prašič, oznaka ni le informacija za potrošnika, temveč tudi zagotovilo, da izdelek res izhaja iz reje, ki ohranja pasmo in spoštuje pravila.
Kastelic poudarja, da sodobna orodja omogočajo preverjanje sledljivosti in porekla, s tem pa tudi večjo preglednost v prehranski verigi. Potrošnik tako dobi večjo gotovost, rejec pa boljšo zaščito pred nepoštenimi praksami na trgu.
Prav zato se ta vsebina neposredno povezuje s specifičnim ciljem SO9 Strateškega načrta SKP 2023–2027, ki poudarja varno, kakovostno in trajnostno pridelano hrano. Sledljivost mesa je eden od načinov, kako se ta cilj uresničuje v praksi, saj krepi zaupanje potrošnikov in omogoča preverjanje navedb na izdelku.
Oznaka porekla mora imeti trdno podlago
Oznake na mesu imajo pravo vrednost šele takrat, ko jih je mogoče preveriti. Potrošnik namreč ob nakupu pogosto vidi le končni izdelek, ne pa celotne poti, ki jo je meso opravilo od kmetije do prodajne police.
Kastelic ob tem poudarja, da se je potreba po natančnejšem preverjanju porekla pokazala tudi pri krškopoljskem prašiču. Po njegovih besedah so se v preteklosti pojavljali sumi napačnega označevanja oziroma ponaredkov mesa krškopoljskega prašiča.
Opozorila rejcev so pripeljala do tega, da so se strokovne institucije začele bolj sistematično ukvarjati s preverjanjem, ali je meso, označeno kot meso krškopoljskega prašiča, res povezano s to pasmo.
Pri tem ne gre le za zaščito potrošnika. Gre tudi za zaščito rejcev, ki pasmo ohranjajo, skrbijo za njeno pravilno rejo in spoštujejo zahteve sistema. Če se na trgu pojavljajo nepravilno označeni izdelki, so takšni rejci postavljeni v neenakopraven položaj.
Zato se tema sledljivosti in zaščite označb navezuje tudi na specifični cilj SO3, ki poudarja izboljšanje položaja kmetov v vrednostni verigi. Pomembna je tudi intervencija IRP11 – Podpora za novo sodelovanje v shemah kakovosti, saj sheme kakovosti temeljijo prav na zaupanju, preverljivosti in jasnem razlikovanju kakovostnih lokalnih proizvodov.
Krškopoljskega prašiča so vključili v EIP projekt
Pri krškopoljskem prašiču so strokovne institucije skozi EIP projekt pristopile k sistematični genotipizaciji populacije. Kastelic pojasnjuje, da so vzorce odvzeli plemenskim merjascem in plemenskim svinjam ter jih poslali v analizo.
Na ta način so postopoma genotipizirali celotno populacijo krškopoljskih prašičev. V projekt so vključili tudi del populacije sodobnih pasem, ki je služila kot primerjalna skupina.
S tem je nastala pomembna podatkovna osnova za preverjanje populacije, sorodstvenih povezav in morebitnih odstopanj pri beleženju porekla. Tak sistem lahko pokaže tudi napake pri evidencah ali primere, ko navedeno poreklo ne ustreza dejanskemu stanju.
Primer krškopoljskega prašiča tako dobro pokaže, kako se lahko praksa, znanje in tehnologija povežejo v korist kmetov, potrošnikov in stroke. To je tudi bistvo intervencije IRP31 – Podpora za projekte EIP, ki spodbuja sodelovanje pri razvoju inovativnih rešitev v kmetijstvu in prenos znanja neposredno v prakso.
Lokalna pasma z več kot tržno vrednostjo
Krškopoljski prašič ni le tržna oznaka. Gre za slovensko lokalno pasmo, ki je del kmetijske dediščine in pomemben genski vir. Zato je njeno ohranjanje povezano tudi s širšimi cilji kmetijske politike.
Lokalne pasme so pogosto prilagojene okolju, iz katerega izhajajo, njihovo ohranjanje pa prispeva k biotski raznovrstnosti in raznolikosti kmetijske proizvodnje. Pri krškopoljskem prašiču gre zato za več kot le vprašanje mesa na krožniku. Gre tudi za vprašanje ohranjanja pasme, znanja in tradicije.
Kastelic je v pogovoru poudaril tudi pomen podpor, ki jih država namenja reji krškopoljskega prašiča. Po njegovih besedah gre za približno 60 do 80 evrov po živali, kar rejcem pomaga pri ohranjanju pasme, ki ima za slovensko kmetijstvo širši pomen.
V Strateškem načrtu SKP 2023–2027 se ta vsebina navezuje na specifični cilj SO6, ki se osredotoča na zaustavitev in spremembo trenda izgube biotske raznovrstnosti ter ohranjanje habitatov in krajine. Pomembna je tudi intervencija IRP42 – Lokalne pasme in sorte, ki podpira ohranjanje lokalnih pasem domačih živali in rastlinskih sort.
Sledljivost je tudi vprašanje varne in kakovostne hrane
Sledljivost mesa ni zgolj administrativna zahteva. Je sistem, ki povezuje podatke, kmetijsko prakso, strokovno delo in zaupanje potrošnikov.
Če potrošnik ve, od kod meso prihaja, kako je bilo pridelano in kaj pomeni oznaka na izdelku, se lažje odloča za kakovostne lokalne proizvode. Hkrati pa takšna preglednost daje večjo vrednost delu kmetov, ki vlagajo v kakovost, spoštujejo pravila in ohranjajo lokalne pasme.
Primer krškopoljskega prašiča kaže, da sodobna tehnologija tradicije ne izpodriva, ampak jo lahko pomaga zaščititi. Genotipizacija, podatki in strokovno delo omogočajo, da ima oznaka porekla trdnejšo podlago, potrošnik pa večjo gotovost, da kupuje to, kar je na izdelku zapisano.
*Video je nastal v okviru projekta AgriNextGen.
Sofinancira Evropska unija. Vendar so izražena stališča in mnenja zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije. Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki dodeli sredstva.
