Bo resnica kot vrednota nekega dne izginila?
Ena izmed definicij, ki sem jih med brskanjem po internetu našel, pravi, da je resnica dejstvo, ki je potrjeno z dokazi. Po moje ta definicija dokaj dobro zadane bistvo resnice. Saj med drugim dopušča obstanek večih resnic, predpogoj za obstoj je le potrditev z dokazi, zaradi katerih lahko potem rečemo: »To je resnica, poglejte dokaze!«
Obstoj večih resnic se zdi samoumeven, vendar pa pri nas pravi pomen dobiva šele v zadnjem desetletju in pol. V prejšnjem režimu je bila resnica le ena in edina. Zdaj je drugače. če je bolje, ne vem. Z vidika pluralnosti vsekakor. Vendar pa ta pluralnost v medijih ni zmeraj pravilno »uporabljena«. Zdi se, da v modernih pogovornih oddajah, ki vse bolj prihajajo tudi k nam, sogovorniki in producenti ne želijo končnega produkta debate – resnice ali vsaj boljšega razumevanja tematike s ciljem spoznanja resnice. želijo le dve nasprotujoči si mnenji, ki se iz kakršnihkoli razlogov v toku oddaje nočeta in se ne bosta ujemali. Tukaj gredo povsem mimo prejšnje definicije resnice. S praznimi besedami poskušajo javnost prepričati, da govorijo resnico, hkrati pa vedo, da lažejo.
Zdi se, da je poglavje resnice dandanes v medijih prisotno bolj kot kdajkoli prej. Prav ironično je, da se ta pojem pojavlja v času, ko je v medijih vse več laži. Torej tistega, kar ni v skladu z resnico, tistega, česar ne moremo potrditi z dokazi, ki bi potrjevali neko trditev. Tako lahko vse objavljeno v medijih, kar ni dokazljivo, označimo kot laž. Pa vendar vsi povprek govorijo, da govorijo resnico. Spet je tu sila, ki nas privlači k resnici. Ali pa sila, ki nas privlači, da bomo drugim govorili, da govorimo resnico. To bo bolj primerno za medijsko sceno. čeprav torej nekdo ve, da laže, vseeno želi, da bodo drugi zanj mislili, da govori resnico. Verjetno bodo mu zaradi tega bolj verjeli.
Verjeli lažem? Do katere mere je to dobro? Do mere, ko ni škodljivo. Kje pa je ta meja? V primeru vojne v Iraku je meja vsekakor prekoračena, saj zaradi laži ameriške administracije umirajo na eni strani povsem nedolžni iraški civilisti, na drugi strani pa ameriški vojaki, ki so bili poslani v Irak v veri, da je to nujno, da se temu ni možno izogniti. Manj medijsko pokrita laž je tista, s katero živijo ljudje v Severni Koreji. Vseeno pa je bila pred kratkim predstavljena v Delu in zdela se mi je posebej pretresljiva. Oblast ljudem namreč vseskozi vceplja v glave, da je zunaj njihovih meja svet slab, da ljudje po kapitalističnem svetu živijo v bedi. Obenem pa ti isti prebivalci na dan dobijo bon za 250 gramov hrane, s katero morajo preživeti cel dan. Pred kratkim so celo zaradi pomanjkanja hrane zaprli šole, ker so morali učitelji na polja pomagat kmetom pri pridelavi hrane. To sta le dva primera laži, zaradi katere trpi in umira na svetu veliko ljudi. Teh laži je še na stotine. Na tisoče. Ne bom več stopnjeval. 
Laži v medijih so večinoma bolj nedolžne. Pa vendar je resnica v medijih potrebna, saj je tudi ona ena izmed gradnikov kvalitetnega medija. Naj spomnim na eno od vrlin, ki bi jih naj imel novinar oz. medijski profesionalec – resnicoljubje. Ljubezen do resnice. Mogoče so sliši nekoliko preveč idealistično, vendar nas bo le ta že nekajkrat prej omenjena sila k resnici vodila v boljšo prihodnost. V medijih, kakor tudi vsepovsod drugje, je laž nemogoče iztrebiti. če pa bo sila k resnici postala še večja vrednota v naši družbi in vodila ljudi ne le k sporočanju, temveč tudi k iskanju resnice, potem bomo dosegli nov nivo v sporočanju in celotnem komuniciranju.
Zdi se mi, da se latinski izrek Aetate reddimur prudentiores (S časom postajamo pametnejši) od nas vse bolj oddaljuje. Sodeč po medijih se manjša tudi sila k resnici. Veča pa želja, da bo občinstvo verjelo, da medij govori resnico. Torej bo v zmoti. Kaj nam sploh preostane? Preostane nam le čimbolj kritično spremljanje medijev in okolice, ki nas bo konec koncev vodilo k resnici ali pa vsaj k približku resnice. Absolutna resnica je milo rečeno nedosegljiva. Kot nekaj daljnega, ki se le še bolj oddaljuje.
In kaj se na tem področju dogaja pri nas. Vlada je predložila predlog zakonodaje, ki naj bi pluralizem v medijih spodbujala. Pa poglejmo nekaj, kar je vlada že storila. Na prenovo javnega zavoda RTV Slovenija. Mnogi pravijo, da smo izgubili javno RTV in dobili državno RTV. Eden najbolj nesmiselnih delov te debate se mi zdi oporekanje demokratičnosti določitve članov Programskega sveta. Državni zbor je vendarle, kot mnogi pravijo, najbolj demokratična institucija v državi. Ne bom se ukvarjal s stopnjo demokracije v parlamentu. Zanimivo je predvsem, da postavljamo temelje demokracije pod vprašaj. Mnogi celo pravijo, da ne živimo v demokraciji. V kakšnem sistemu potem živimo?
Kdaj je šlo zaupanje v demokratično odločanje po gobe? S tako mlado demokratično zgodovino dokaj hitro. Se naši voditelji kdaj sprašujejo »Will they ever trust us again?«, kakor se sprašuje Moore ob koncu filma Fahrenheit 9/11. Vendar pa vseeno vera v demokracijo sama po sebi ne zagotavlja demokracije. Potrebna je že mnogokrat opevana resnica, katere posledica je med drugim zaupanje.
