Fizične lastnosti otrok se iz leta v leto spreminjajo, spreminjajo pa se tudi njihove navade in razvoj. Otroci so višji, bolj debeli in fizično manj sposobni, kot pred desetletji.
Slovenija je ena izmed redkih držav v Evropi, ki v sklopu projekta SLO-fit s športnovzgojnim kartonom že 27 let beleži in spremlja razvoj otrok v osnovnih in srednji šoli. Z raznimi meritvami in vajami, kot so tek na 600 metrov, predklon ter poligon nazaj, merijo vzdržljivost, koordinacijo ter gibčnost otrok. A ti v zadnjem desetletju kažejo občuten padec sposobnosti in višanje telesne teže otrok. Na dno lestvice se s slabimi rezultati uvrščajo Pomurski otroci, na dnu pa jim družbo delajo tudi otroci iz Zasavske regije. Telesno najzmogljivejši otroci prihajajo iz regij, ki imajo dobro športno tradicijo, kot so Gorenjska, Koroška, Goriška in Posavje, približujejo pa se jim tudi otroci iz Osrednje Slovenije.
Višji, a precej težji
V slovenskem povprečju so otroci danes nekoliko višji, kot pred dvema desetletjema, a obenem tudi nesorazmerno težji. Povprečen 18-letnik je leta 1992 meril v višino 178,7 cm in tehtal 71,5 kg, leta 2012 pa 179,8 cm in tehtal 74,4 kg. Zrastel je tako za 0,7 cm ter se zredil za kar 3,9 kg. Podobno velja za dekleta. Povprečna 18-letnica je leta 1992 v višino merila 165,6 cm in tehtala 58,6 kg, leta 2012 pa 166,6 cm in 61,3 kg, kar pomeni, da je zrasla za 0,7 cm in se zredila za 2,7 kg. Tudi sicer narašča delež debelih otrok. Leta 1992 je bilo debelih približno 5 % fantov in 3 % deklet. Leta 2012 je delež debelih fantov znašal kar 13,4 %, delež debelih deklet pa 8,2 %. Mnogi otroci s prekomerno težo imajo že težave tudi z vsedanjem in vstajanjem z blazine, zavezovanjem vezalk ter ostalimi osnovnimi funkcijami.
Mladostniki z ruralnega območja nekoč veliko vzdržljivejši
O težavi smo se pogovarjali tudi s športnim pedagogom Zlatkom Tibautom, ki tudi sam opaža podoben trend pri otrocih in mladostnikih. Povedal je, da so v preteklosti bili otroci z ruralnega območja, kamor sodi tudi velik del Pomurja, v povprečju boljši v vzdržljivostnih športnih panogah, mestni otroci pa so bili boljši v panogah, kjer je pomembna eksplozivnost. Razlog za to tiči predvsem v tem, da so otroci z ruralnega območja bili vajeni fizičnega dela, kjer je bila potrebna tako telesna vzdržljivost, kot tudi vztrajnost, ki pa je psihična komponenta. A tega je danes vse manj oziroma ga skoraj ni, kar se pozna tudi na telesni pripravljenosti in zmogljivosti otrok.
Otrokom manjka igre v pravem pomenu besede
Pri današnjih mladostnikih je moč opaziti precejšnje težave s tehniko teka, eno izmed najbolj osnovnih športnih in gibalnih prvin. Mnogi imajo težave z vajo poligon nazaj, kjer morajo vzvratno premagovati razne ovire, kar nakazuje na težave s koordinacijo in orientacijo v prostoru. Razlog za našteto se skriva v pomanjkanju izkušenj, ki si jih mladostnik pridobi skozi igro v otroških letih. Predvsem lovljenje, igranje skrivalnic, plezanje po drevesih ter podobne igre, s katerimi so si otroci krajšali prosti čas ter se obenem tudi fizično razvijali, so današnjim otrokom popolna neznanka. Nadomestili so jih računalniške igre ter Facebook.
Težavne tudi motorične sposobnosti
Težave pa se ne kažejo samo v meritvah za športnovzgojni karton, temveč tudi na drugih področjih vsakdanjega življenja. Inštruktor vožnje pri avtošoli Španik nam je v pogovoru pred nekaj tedni povedal, da je velike razlike med današnjimi otroci ter otroci izpred desetih let moč opaziti tudi v vožnji. Otroci, ki opravljajo šolo vožnje v današnjih časih, imajo precej slabše razvite motorične sposobnosti ter potrebujejo dosti več časa, da osvojijo koordinacijo nog ter rok, ki je potrebna za prestavljanje, zaviranje ter ostale osnovne manevre v vožnji
