Pomembna poljščina bi naj v prihodnje ponovno rasla na slovenskih tleh, s predelovalnim obratom v Lendavi
Že daleč je leto 2006, ko smo v Sloveniji izpulili zadnji koren sladkorne pese. Pred nami je novo leto, ko bi naj Slovenija dobila prosto pot za ponovno pridelavo te pomembne poljščine, vendar pa nas Bruselj v skupni kmetijski politiki zavezuje za podaljšanje kvot za sladkor, vsaj še do leta 2017. Pridelovalci sladkorne pese v severovzhodni Sloveniji so že zdavnaj ugotovili, kakšna napaka je bila zaprtje Tovarne sladkorja Ormož (TSO). Danes je želja po ponovni pridelavi velika, vendar daleč od realnosti.
Bo Lendava v prihodnje center sladkorja v Sloveniji?
Združenje pridelovalcev sladkorne pese Slovenije (ZPSPS) je julija letos podalo javni poziv, za zbiranje nove lokacije predelave sladkorne pese v Sloveniji. Na poziv se je prijavila tudi občina Lendava. "V Lendavi smo imeli z županom in njegovo ekipo že prva dogovarjanja. Sami pogovori so za enkrat še samo površinski, kajti še vedno čakamo na odločitev države, če bo dala zeleno luč za ponovno oživitev sladkorne pese v Sloveniji," je povedal predsednik ZPSPS Miroslav Kosi.
Kmetje bi ponovno pridelovali sladkorno peso
"V ZPSPS se vsekakor zavedamo, da je ponoven zagon pridelave in predelava sladkorne pese vsekakor odvisen od države. V združenju smo v prvi polovici letošnjega leta izvedli anketo, v kateri je več kot 60 odstotkov vprašanih kmetov, izrazilo željo po ponovni pridelavi te poljščine, pravi Vlado Hunjadi iz ZPSPS.
Nekoč 70 odstotkov sladkorja za samooskrbo Slovenije, danes nič od tega
Kmetje so se po prodaji TSO kar hitro začeli zavedati, da so poleg dohodka izgubili pomembno poljščino v kolobarju. Nekdanja TSO je zagotavljala 70 odstotkov sladkorja za samooskrbo v Sloveniji. V Ormožu je 200 zaposlenih letno pridelalo okrog 70.000 ton sladkorja.
Za oživitev potrebnih 136 milijonov evrov
Združenje je ponovno zagnalo intenzivna pogajanja za ponovno pridelavo te poljščine, vendar pa je ozadje celotne zgodbe precej črnogledo. Za ponoven zagon pridelave in predelave sladkorne pese je potrebna najti nove investitorje za izgradnjo nove tovarne. Po obsegu zemljišč Slovenija vsekakor ni konkurenčna evropskim kmetijskim silam. Slovenski kmetje z okrog 60 tisoč tonami sladkorja, kolikor bi ga lahko proizvedli, na evropskem trgu ne bodo pomemben igralec. Podpore s strani EU tudi ne bo, saj Evropski komisiji dolgujemo 8,7 milijona evrov zaradi neuspešno izpeljanega programa zapiranja TSO.
Kdo je prodal cukrarno?
V ZPSPS danes za propad TSO krivijo takratno politiko, kljub temu, da so tudi sami kot večinski lastniki pristopili k prodaji in za to prejeli znatne odpravnine. Zaradi zaprtja TSO je Slovenija iz evropskega proračuna prejela dobrih 63 milijonov evrov denarja: 34,8 milijona evrov lastniki TSO (nizozemski živilski koncern Consun), 900.000 evrov rafinerija in 27,4 milijona evrov kmetje v obliki neposredne pomoči oziroma investicijskih podpor.
Zgled je Irska
Podobno kot Slovenija je tudi Irska leta 2006 ostala brez lastne pridelave sladkorja. "Z Irci smo v nenehnem stiku. Ker so korak pred nami, nam z nekaterimi informacijami pomagajo. Pri njih se zdaj že pridobiva dokumentacija za gradnjo nove tovarne na novi lokaciji," pravijo iz ZPSPS. Razlika med slovenskim in irskim združenem je ta, da imajo Irci močno podporo s strani države ter kapital in investitorje.
