Mirjana in Matej poslanstvo našla v peki kruha, peciva in slaščic

Domačija Goznik v osrčju Slovenskih goricah ima zelo dolgo sadjarsko zgodovino. V njihovem sadovnjaku pridelujejo različne sorte jabolk, hrušk, breskev, sliv in malin. Nekaj tega sadja predelajo v okusne domače marmelade, suho sadje in jabolčni sok.

Leta 2022 je kmetijo od staršev prevzel Matej. Z ženo Mirjano nadaljujeta sadjarsko tradicijo, to pa sta nadgradila še z dvema dopolnilnima dejavnostma.

S tradicionalno peko kruha, peciva in slaščic je Mirjana začela že pred leti, še na svoji domači kmetiji v Zgornjem Partinju. Takrat se je rodila tudi blagovna znamka Mimina domača kuhna. Kar je bilo najprej mišljeno kot začasno delo, je zaradi velikega zanimanja strank postalo kar Mirjanina služba. Prepoznaven znak domačije oziroma Mimine Domače Kuhne je zagotovo slovenjegoriška gibanica.

Kasneje sta se z možem lotila še druge dopolnilne dejavnosti na kmetiji – predelave sadja. Njun najnovejši produkt je liofilizirano sadje, ki je zadnje čase vedno bolj cenjeno in priljubljeno zaradi izjemnega okusa in visoke vsebnosti vitaminov.

Z Mirjano in Matejem smo se pogovarjali o njunih začetkih in vzgibih za ukvarjanjem s sadjarstvom, o tem, kateri so največji izzivi sadjarstva v Voličini, kako skrbita za kakovost njunih izdelkov ter koliko jima pomeni družina. Mirjana in Matej imata namreč leto in pol starega sina Jona, kmalu pa se bo njihova družina še povečala. 

Starša Mateju predala dobro ohranjeno kmetijo

Kot sta povedala, velike spodbude za nadaljevanje sadjarstva kot glavne dejavnosti na kmetiji, nista potrebovala: »Matej je v delo na kmetiji vpet že od malih nog in mu je to nekako zlezlo pod kožo. Izobraževal in dokončal je sicer šolanje za druge poklice, vendar je zares vesel in zadovoljen v sadovnjaku, rad pa tudi prodaja najine pridelke na tržnici.«

»Ko najdeš tisto, kar te veseli imaš pri tem podporo najbližjih, si marljiv in delaven, potem ti bo uspelo,« pravita.

Dodajata, da gre velika zahvala Matejevim staršem, ki sta mu kmetijo predala v dobri kondiciji in še vedno pomagata pri vseh opravilih, ki jih življenje na kmetiji prinese. 

Iz ljubezni do peke se je rodila Mimina Domača Kuhna

Osnovno dejavnost sta nato nadgradila. S peko peciva je Mirjana sicer začela že pred šestimi leti, takrat še na svoji domačiji oziroma na kmetiji njenih staršev v Jurovskem Dolu.

Kot pravi, je že v otroštvu rada pekla piškote, predvsem linške oči: »Všeč mi je bilo, da si lahko pri takšnem delu ustvarjalen in natančen. Moj izziv je bil, da so vsi piškoti enako tanki, enakomerno izrezani, napolnjeni z ravno prav marmelade in lepo okrašeni.«

V času absolventa, ko je ravno zaključevala študij zakonske in družinske terapije, se ji je ponudila možnost, da odpre dopolnilno dejavnost na kmetiji njenih staršev in tako piškote ponudi strankam: »To je bilo mišljeno samo začasno, kot dodatni zaslužek ob študiju, ampak se je dejavnost tako hitro razvila in v tistem kratkem času sem pridobila toliko strank, da je to postalo kar moja služba.«

»Če bi mi kdo pred desetimi leti rekel, da bom danes pekla piškote, gibanice in kruh, bi se mu pošteno nasmejala,« dodaja.

Mož je v tistem obdobju prevzemal kmetijo od njegovih staršev in oba sta vedela, da se bo njuna skupna pot nadaljevala tam, na njegovi domačiji. Iz tega vzgiba sta ustvarila blagovno znamko Mimina Domača Kuhna, ki se jo zlahka prenese in ni vezana na nobeno kmetijo. 

Peka gibanic se prenaša skozi generacije

Kot pravi Mirjana, je med njihovimi izdelki najbolj priljubljena slovenjegoriška gibanica, ki je prava kulinarična kraljica Slovenskih goric.

»Hvaležna sem mami, ki mi je predala vso znanje in izkušnje in babici, ki je naučila mamo. Peka gibanic se pri nas prenaša že skozi generacije, jo pa vsaka od nas naredi malo drugače,« dodaja.

Poleg gibanice ponujajo tudi potice, sadni kruh, piškote in kmečki kruh: »Pred tremi leti sva registrirala še dodatno dejavnost predelave sadja in od takrat ponujava še domače marmelade, jabolčni sok, jabolčne krhlje in jabolčni kis.«

Ker imajo na kmetiji res veliko različnih vrst sadja, sta tega začela predelovati na različne načine. Sprva sta kuhala marmelade in sušila jabolka na naraven način. Kasneje sta začela izdelovati tudi 100 odstoten jabolčni sok in kis. 

Začela ponujati tudi liofilizirano sadje

»Vedno pa rada spremljam tudi novosti in tako sem na trgu opazila tudi liofilizirano sadje,« pove Mirjana: »Zanimivo mi je bilo, da je skoraj nemogoče dobiti domače slovensko liofilizirano sadje in da se še skoraj nobena kmetija v Sloveniji s tem ne ukvarja. To je bil takoj moj izziv – ponuditi domače slovensko liofilizirano sadje.«

Kaj sploh je liofilizacija?

»Liofilizacija je poseben postopek nizkotemperaturnega sušenja, pri katerem se sadju ohranijo vsi vitamini, barva in oblika. Tako sadje je zdrav in izjemno okusen prigrizek, s katerim zlahka nadomestimo vitamine v zimskih mesecih, ko večina svežega slovenskega sadja ni na voljo.«

Mirjana dodaja, da lahko liofilizirano sadje uporabimo tudi v raznih slaščicah, žitnih kašah, kosmičih: »Možnosti je ogromno, potrebno je le malo iznajdljivosti.«

Kateri so največji izzivi pri sadjarstvu v Voličini?

Kmetija Goznik s tremi hektarji sadovnjakov sodi med večje sadjarske kmetije v Voličini, ki je v preteklosti slovela po sadovnjakih: »V okolici naše kmetije so bili nasadi jabolk, hrušk in breskev tudi kakšne slive so se našle. Vendar se je veliko le teh opustilo.«

Kot pravita Mirjana in Matej, trenutno v Voličini najdemo peščico pridelovalcev sadja, ki svoje sadovnjake redno posodabljajo in prilagajajo novim vremenskim nevšečnostim s protitočnimi mrežami in namakalnimi sistemi. »To je tudi največji izziv saj je treba pri postavitvi nasada razmišljati tudi o teh dejavnikih, to pa seveda zelo poveča začetno investicijo,« dodajata. 

Izdelki na voljo na tržnici v Ljubljani in Lenartu ter na domači kmetiji

Kmetija Goznik sadje prodaja na ljubljanski tržnici že več kot 40 let. S prodajo sta začela že dedek in oče, letos jih na tržnici na Vodnikovem trgu najdete štirikrat na teden.

»Začetki so bili težki, potreben je čas, da pridobiš stranke in pot do Ljubljane je bila zelo dolga, takrat še ni bilo avtoceste,« pravi Matej: »Danes imamo veliko zvestih strank, za katere smo veseli, k nam hodijo cele družine, od babic in dedkov, do njihovih otrok in nazadnje vnukov. Včasih šele po nekaj letih izvemo, da so v sorodu in da pri nas kupuje cela družina. Zanimiva je prodaja na tržnici.«

V Ljubljani na tržnici zadnja leta poleg sadja prodajajo tudi izdelke iz Mimine Domače Kuhne: »Naše ljubljanske stranke so navdušene predvsem nad marmeladami in piškoti. Daleč najbolj priljubljene so linške oči.«

Mirjana svoje izdelke ponuja tudi na tržnici v Lenartu ob sobotah, v zadrugi Dobrina in Kmetijski zadrugi Slovenska Bistrica. V sklopu ovtarjeve ponudbe lahko nekatere njihove izdelke najdete v avtomatu pred banko v Lenartu, kjer jih lahko kupite 24 ur na dan.

Zadnja leta njihove pridelke in izdelke dobavljajo okoliškim šolam in vrtcem. Seveda pa lahko te ob predhodnem dogovoru stranke kupijo tudi na njihovi kmetiji. 

Izbrana kakovost Slovenije

Kot pravita, so se za integrirano – naravi prijazno pridelavo na kmetiji odločili, ker najbolj ustreza danostim in legi kmetije.

»Vedno stremimo k temu, da za zatiranje škodljivcev in bolezni uporabljamo čimbolj naravne pripravke. Kmetija je tipična slovenjegoriška mešana kmetija obdana z gozdom, ki nam v zadnjih letih daje zavetje pred spomladansko pozebo in močnimi vetrovi poleti. Hkrati pa to pomeni prisotnost več škodljivih žuželk in slabšo prevetrenost naših sadovnjakov.«

Pridobljen imajo tudi certifikat izbrana kakovost Slovenije, kar pomeni, da je njihova pridelava vsako leto kontrolirana s strani kontrolnega organa: »S tem zagotavljamo kakovostno, zdravo in neoporečno hrano našim strankam.« 

Mirjana: »Družina in čas, ki ga lahko namenim otroku, zame najpomembnejši«

Kako Mirjana in Matej usklajujeta družinsko življenje s poslovnimi obveznostmi? Kot pravita, je to na kmetiji nekoliko težje, saj se delovnik ne konča vedno ob isti uri.

»Jaz sem si morala svojo dejavnost precej prilagoditi, da lahko zraven poskrbim za svojo družino in otroka,« razloži Mirjana: »Zmanjšala sem obseg nekaterih dejavnosti, saj je družina in čas, ki ga lahko namenim otroku, zame najpomembnejši.«

Tudi Matej se trudi čim več časa posvetiti družini: »Pri sadjarstvu mi veliko pomagata starša. S tem, da ne opravljam vseh del sam, mi ostane par ur na dan, ko sem lahko z ženo in sinom. Tisti čas pa se trudim, da ga posveti samo njima.«

Načrtov za prihodnost ne zmanjka

Mirjana in Matej sta osnovna kmetijo in dopolnilno dejavnost v zadnjih letih precej hitro razvijala in posodabljala. A kot pravita, imata še vedno v načrtu določene izboljšave, recimo ureditev celostne grafične podobe in boljše oglaševanje ter doseganje širšega kroga potrošnikov.

»V zadnjem času pa razmišljava predvsem kako čimbolj prilagoditi najini dejavnosti, da bi lahko še več časa posvetila najini družini in otrokoma.« 

Sporočilo mladim kmetovalcem: »Ko te nekaj zares veseli, je vse mogoče«

»Ko te nekaj zares veseli, je vse mogoče,« svetujeta mladim, ki razmišljajo o začetku kmetovanja: »Včasih se stvari obrnejo hitro, včasih pa traja uresničitev cilja malo dlje.«

»Najbolj pomembno je vztrajati, ko imaš ljubezen do nečesa,« poudarjata: »Ker vedno obstaja pot.«

Menita, da bo kmetovanje in znanje o pridelavi lastne hrane vedno bolj cenjeno: »Tudi ljudje so vedno bolj ozaveščeni in želijo kvalitetno in zdravo hrano, ki ne prepotuje tisoče kilometrov in je polna strupov. V prvi vrsti pa mora kmet spoštovati sebe in svoje delo.«

»Kmetija ni služba, ampak je način življenja,« je za konec dodal Matej.