Gostja tokratne oddaje DORA - nedeljski pogovori je Marija Miša Pfeifer.
Doc. prof. dr. Marija Pfeifer, specialistka endokrinologije, se je v letošnjem letu zavihtela na mesto strokovne direktorice najpomembnejše zdravstvene ustanove v Sloveniji, Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Na čelo zdravstvene stroke so jo prinesli številni neljubi dogodki v slovenskem zdravstvu in kliničnem centru. Afera otroška srčna kirurgija, afera Radan v nevrološki kliniki, sumi o številnih nepravilnostih, korupciji.
»Pred dobrim letom sem sprejela funkcijo pomočnice strokovnega direktorja UKC za izobraževanje. Ker imam v svoji specializaciji številno izkušenj na slovenski in evropski ravni, sem to področje sprejela. Tako sem postala del uprave. Potem je prišlo do odpoklica nekaterih vodilnih, strokovni pomočnik prof. Hojker je odstopil. Takratni vd. generalnega direktorja Baričič me je povabil k sodelovanju in prepričali so me, da sem poskusila kot vršilka dolžnosti. Kar dobro smo zastavili, zato sem se prijavila na razpis.«
»Eden od ciljev mojega programa je, da moramo pridobiti nazive center odličnosti, referenčni center… Na mnogih področjih že danes izpolnjujemo kriterije, vendar je treba to formalizirati. Na ta način bi si na posameznih področjih odprli možnost povezovanja in sodelovanja na evropski ravni. Denimo na področju hipofize, otroške srčne kirurgije, redkih bolezni.«
O korupciji, negativni vlogi zdravstvenih lobijev, pomanjkljivi informiranosti šefov posameznih klinik v dogajanju znotraj teh.
»Vzpostaviti je treba komunikacijo na vseh ravneh. V obratni smeri iz baze do vrha UKC. Treba je prijavljati nepravilnosti. Sama se ne bojim reakcij, da bi me zamenjali, če ne bodo zadovoljni z delanjem reda. O tistih, ki so skorumpirani: naj jih ujamejo, jim dokažejo in jih sodno preganjajo.«
» Zdravnikov nas je premalo, preveč smo obremenjeni. Od tod čakalne dobe. Pogosto se zlorablja status nujno pri napotnicah. Idealno bi bilo če bi družinski zdravnik napisal, kaj so vzroki, da je ocenil, da je življenje ogroženo. Veliko bolnikov pogledamo pod nujno, saj je riziko odločitve prevelik.«
»Za zdravniške napake imamo na voljo veliko ukrepov: naročiš za zdravnika dodatno izobraževanje, delo pod kontrolo, nadzor… Zdravniki bi se številnim napakam izognili, če bi se med sabo več posvetovali, to že poteka, želim, da bi bilo tega več.«
»Za nekatere primere se dolgo ni vedelo, se jih je predstavljalo drugače kot so bili, vodstvo je bilo lahkoverno. Primer srčne kirurgije, vedno sta bili dve skupini, oni glasnejši se je verjelo, žal so zlorabili zaupanje. Že dobri dve leti sodelujemo s centri v Pragi, Munchnu in Masi v Italiji. Da bi naši kirurgi lahko delali samostojno, bi moral en kirurg delati 120 operacij letno. Pri nas je potreba po 80 tovrstnih operacij. V Sloveniji tega ne moremo doseči, da bi lahko ekipa delala na 240 primerih letno. Zdaj hodijo kirurgi operirat najmlajše paciente v Ljubljano, nekatere primere vozimo v München.«
Zasebno delo zdravnikov kliničnega centra.
»Najprej naj pojasnim na primeru mariborskega pomanjkanja anesteziologov. Tam so anesteziologi v turnusu, rabijo jih več, ur pa naredijo manj kot v Ljubljani. Naši naredijo 282 ur mesečno. Zato so naši anesteziologi predlagali, naj v Mariboru dovolijo tamkajšnjim strokovnjakom, da bi delali več, naši pa bi šli pomagat. Moj predlog je bil, da bi nam Maribor nakazal denar in bi mi plačevali naše zdravnike v nadurah. Ustavilo se je pri tem, da je ponujena zakonsko omejena urna postavka prenizka in pod temi pogoji naši anesteziologi niso želeli sodelovati!«
»Podobni problemi so z delom pri zasebnikih ali preko espeja. Upam, da bomo to uspeli urediti. Menim, da se prijavljeno število ur in dejansko opravljeno pri zasebnikih ne sklada.«
»Sem kronična optimistka in upam, da se bo veliko stvari dalo izboljšati, če že ne razrešiti.«
Na tej poti lahko dobrim namenom na pot stopi tudi zdravniški sindikat, ki zna biti zelo radikalen v svojih zahtevah.
»S sindikati se bomo morali dogovarjati z dejstvi in številkami, ne pa z demagogijo!«
