Aleksandra Pinterič v kolumni staršem na poti njihovih otrok v šolo
Ena izmed največjih želja staršev ob odhodu otroka v vrtec je, da bi bila to zanj čim manj neprijetna izkušnja, čim manj stresna izkušnja. Potem pa je na drugi strani želja staršev otrok, ki odhajajo v šolo, da bom tam uspešen, priden. Lahko bi rekli: "In potem se začne življenje". Za ene in druge!
Na trgu je najti veliko receptov, nasvetov in strokovnih mnenj, o tem, kaj bi bilo dobro narediti, kar dostikrat staršem pomaga, dostikrat pa privede tudi do še večjih bremen, skrbi, dvomov. V ozadju se namreč skriva skupna in edina težnja starševstva: Pomagati otroku v težkih situacijah. Ali omogočiti otroku čim lažje življenje. Recimo, nekaj podobnega v različnih besednih odtenkih. Za nameček vsega bremena o izobraževanju in vzgoji doda svoje tudi statistika o tem, kakšen nivo izobrazbe, znanja imamo. Posledično živeči v druži sklepamo o uspešnosti posameznika ali vrednosti osebe. Besede (izobraževanje, vzgoja, uspeh, vrednost človeka) vsekakor potrebujejo svoje strani za razmišljanje. A danes ne o tem. Danes o 1. septembru, o dnevu, ko staršem hitreje bije srce: ali ko svojega otroka dajo v varstvo drugi osebi v vrtcu ali ko svojega otroka gledajo z rumeno rutico ob sprejetju prvega dne. Kaj pa ob vstopu v fazanska in brucovska leta?
Vse je enkrat prvič, ane? Tudi pri starševstvu, tudi pri vsakem otroku posebej. Življenje…. In v nadaljevanju ne bom pisala besed o otroku, njegovih značilnostih, težavah in še kaj. Mogoče, malo v ozadju. Želela se bi dotakniti tistih, ki »delamo« vzgojo – staršev.
In tu je prvo dejstvo, želeli to ali ne: otrok bo v prvih 10-ih letih izkusil obilo neprijetnosti.
Pa mogoče zamenjajmo besedo neprijetnost, z besedo bolečina. Hmmm, otrok bo v prvih 10-ih letih izkusil ogromno bolečine. Ob vstopu v šolo ali vrtec, seveda. 10 let? Kaj pa, ko pride v srednjo šolo? Da, tudi potem. Sledilo bo: pretepanje, kak ugriz, zlomljena noga/roka, zbadanje (debela, peder, osel, kurba), izsiljevanje, zlomljena najljubša igrača in še in še. Se kdo javi, da bi rad otroka obvaroval pred tem? Bi, ane? In še nekaj. Dostikrat bo otrok tega deležen, dostikrat bo otrok tisti, ki bo to »delal«.
A starši razmišljajo in jih je strah še o tem ali bo dovolj dober, ali ga bodo imeli na piki, kam s poklicnim usmerjanjem, kako se bo učil, bo imel službo/plačo. Te dni je tovrstnih pogovorov slišati na vsakem koraku. Odrasli smo pač že nekaj izkusili v življenju in vemo, kaj otroke čaka. Pa vendar – vse to skrbi starše. In danes, ko se v veliki meri bolj zavedamo in čutimo, kako je pomembno počutje otroka, kakšno vlogo pri tem imajo starši, se ti trudijo narediti vse za čim boljše otrokovo življenje. In tu je največja želja vseh staršev. Želja, da vrtec, šola organizira in deluje , da bo otroku najbolje. In verjeli ali ne – tudi vrtci in šole se trudijo v tej smeri – zelo! In kje potem nastane vozel? V razliki med željo in pričakovanji staršev nasproti dejanskim odnosom in situacijam. Ali res lahko otroka »obvarujemo« pred prej nekaj naštetimi neprijetnostmi/bolečino? Ne, ne gre. Kaj pa storiti? Razumeti, podpreti, biti z otrokom.
Saj ni nič narobe s tem, če si starši želijo, da je otrok uspešen. Težava nastane, kaj bodo starši s to željo naredili!? In vsi tisti dvomi, pridejo enkrat na vrata, ko otrok prijoče domov in pove: »Rekel mi je, da sem peder. Vsi ne zafrkavajo! Ne grem več v šolo!«
Hmm, kaj sedaj? Iz te in podobne situacije se da začutiti vloga starševstva v šolskih dneh. In če ponovim: Razumeti, podpreti, biti z otrokom. A kljub temu boli gledati »ranjenega« otroka. Seveda boli, to je del življenja. Otrok mora enkrat prehoditi to bolečino. Lažje gre, če ga nekdo razume, podpre. Vsekakor pa opora otroku pomeni nekaj čisto drugega vsakemu staršu izmed nas. Verjeli ali ne, tudi starši v veliko primerih ravnamo napačno. Včasih smo tudi mi malo razvajeni, včasih zelo. Vse bolj razvajena postaja namreč cela družba. A otrok se bo srečal s zelenimi ali rumenimi, črnimi ali belimi situacijami vsak dan. Pomembneje je, kako otroka doživljamo MI. In koliko lastne bolečine iz šolskih dni dodamo v situacijo tudi mi sami.
A nekaj velja! Otroku je naravno, da se veseli učenja, zanj je to zabava. Črk, branja, pisanja, računanja se učijo enako kot vsega drugega. Recimo, pitja iz lončka. In še nekaj, enim gre to hitro, drugim počasneje. Tako pač je. Učenje poteka skozi napake, preizkušanje – ne skozi uspeh. Ta je nagrada. Drugo so odnosi. Teh se otrok uči skozi skupen odnos med staršem in njim.
Starš naj bo starš, ki ohranja svoje zanimanje za otroka in šolo. Ne nadzornik v stilu: kaj ste delali, kaj ste jedli, kako je bilo v šoli/vrtcu in to že na poti do avtomobila, saj pozneje nas čaka tooooliko dela, obveznosti. Ta vprašanja so nekaj podobnega, kot če vas partner ob prihodu domov iz super nakupa sprašuje iz kavča: kako si, kako je bilo ali pa, si pustila kaj na akritic. Kaj odgovorite:? Dobro, a ostane prazen občutek, o tem, da vas ne vidi kot človeka. Nekaj podobnega je pri nekaterih otrocih, saj tako izpraševanje ne da občutka videnosti.
Rešitev vsekakor nimam. Receptov tudi ne. A spomnim se mamice na eni izmed delavnic, ko mi je v igri vlog morala povedati to, kar želi povedati svojemu otroku ob odhodu v šolo. Sledilo je: globok vdih, roko je položila na koleno s pogledom navzdol in ob ponovnem globokem vdihu dvignila glavo, pogledala in s težkim glasom dejala: » Otrok moj, sedaj bo vse drugače. Treba se bo učit, veliko dela te čaka, ne bo več toliko igranja. Zdaj se pa res začne šola.« In otrok vidi se tisto prej, sliši težo besed veliko prej kot pomen teh besed.
Vrtec, šola sta del našega življenja na poti starševstva. Tako pač je. Želim vam, da se veliko naučite zase, o sebi in svojem otroku ter odnosu z njim ob vseh teh cvetkah. Želim vam, da to objamete s pozitivnostjo, da tako pokažete otroku prijetnejšo pot iz težav. Vse to so velike priprave na čas, ko se začne odraslo obdobje.
Aleksandra Pinterič, mama, vodja Familylabovih seminarjev,prof. RP
