Zgodi se lahko tudi vam: "Srečal sem dekle, ki je nikoli v življenju nisem videl. Ujela sva se, preživela dva meseca, nakar sva izvedela, da sva v sorodu. Moj oče in njena mati sta bratranec in sestrična"
Prejel sem elektronsko pošto petindvajsetletnika, ki mi je začel s temi besedami opisovati zaplet njegove ljubezenske zgodbe. Seznanil se je, da v primeru njega in njegove partnerice zakonodajno gledano ne veljajo sorodstveni zadržki, toda tudi ta podatek mu ne prinaša tistega zadoščenja, ki ga potrebuje, da bi lahko s partnerico živela brezmadežno, brez slabe vesti, da s svojo ljubeznijo počneta karkoli narobe. Njuna zveza bo verjetno pod večnimi subtilnimi udarci, ki bodo izhajali iz sicer neutemeljenih evgeničnih razlogov in težnje po ohranjanju določenega reda v rodbini.
Ta družbeno neugoden položaj je z vidika vsiljenega občutka moralne krivde brezizhoden, pa čeprav njuna intima in spolnosti nista legalno sporna. Vse, kar je na meji ali blizu meje moralno nesprejemljivega (morala je družbeno določena), je vedno v nevarnosti, da bo še deležno družbenega sankcioniranja. Ker sta tako blizu, skoraj preblizu te meje, bo njuna zveza ves čas v presojanju o še zdravem ali že bolnem ljubezenskem odnosu. S tem se bosta kot par v tej družbi morala naučiti živeti. Ni enostavno in verjetno nikoli ne bo – z vpogledom v svoje sorodstvo sta si naložila dodatno breme, ki ga ostali pari ne nosijo, pa čeprav smo si najverjetneje kar vsi v nekih daljnih sorodstvenih razmerjih. Ker pa so njune skupne korenine družinskega drevesa še v plitvini, svoje zgodovine ne moreta zakriti.
V nas je arhetipsko svarilo pred tragedijo Kralja Ojdipa. Zato je krvoskrunstvo nekaj, kar se na smrt bojimo in se držimo strogih družbenih navodil, da ne bi zašli v podobne nesreče. Ni presenetljivo, da ko pridemo preblizu te simbolike, začutimo močno tesnobo in moralni pritisk. Ko izbiramo, že iz dobrega miru ignoriramo, zanikamo in potlačujemo privlačnost, čuteno do osebe, ki je sorodstveno mogoče (pre)blizu. So pa stvari, ki jih ne moremo predvideti in ko se zgodi nepričakovano, je morda že prepozno. Od tu naprej pa smo sami. Dejstvo je, da se v tej družbi nihče noče umazati s (svojo) krvjo. Z antropološkega vidika je zanimivo, kako naša družba časti svetost svoje krvi in tako vsiljuje rigidne zapovedi, odstopanjem od katerih pa le izjemoma dovoli pravico do resničnosti. Tisto, kar velja za naravno, pa določa in definira družba. Zato je nekaj, kar je pri nas morda moralno sporno, v drugi družbi nekaj povsem naravnega.
Verjamem, da je podobnih primerov pri nas veliko in da to ni osamljen primer, ki čuti stisko te vrste. Redki so, ki bi si o tem upali spregovoriti, se izpostaviti in tvegati odzive neodobravanja, celo zgražanja. Mnogi, ki so se ujeli v te odnosno-sorodstvene zanke, se raje umaknejo in živijo svoje odtujeno življenje. Lahko se zgodi, da so prisiljeni v izbiranje: ali ljubezenski partner ali sorodstvo. V primerih prisilnega izbiranja med dvema tako zelo pomembnima entitetama nekaj neizbežno izgubijo. To je tragika. Z njimi pa trpimo tudi vsi tisti, ki jim tega bremena ne moremo odvzeti, ker smo nasproti družbi povsem donkihotsko neučinkoviti. Ti pari potrebujejo podporo in oporo, da zdržijo to pot, ker so deležni mnogo številčnejših in močnejših udarcev družbene krutosti in podvrženi večji ranljivi kot ljubezenski pari sorodstveno bolj oddaljenih partnerjev.
