Tudi v Pomurju so skeptiki, ki imajo pomisleke o varnosti cepljenja, a v splošnem le zaupamo zdravnikom.
Preveč mastne hrane, pretirano opijanje z alkoholom, premalo gibanja … Vse to o zdravju Pomurcev že vemo in prav je, da se na to večkrat opomnimo, saj bomo le tako lahko izboljšali našo zdravstveno sliko.
Vendar pa obstaja tudi precej pomembno področje, na katerem se lahko preostanek Slovenije že danes zgleduje po nas. Govorimo o precepljenosti Pomurcev.
V samem vrhu statistike
Cepljenje je pri nas obvezno za otroke od drugega meseca pa do 18 leta starosti. Medtem ko v današnjem svetu z obiljem težko preverljivih informacij ponekod nevarno kopni tudi zaupanje v sodobno medicino, Pomurje posebnih težav na tem področju, kot kaže, nima.
Če si ogledamo podatke Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ugotovimo, da v zdravstveni regiji Murska Sobota pravzaprav dosegamo najvišjo stopnjo precepljenosti prebivalstva med vsemi slovenskimi regijami.
Državno povprečje precepljenosti predšolskih otrok proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s Hib znaša 94,1 odstotka, v naših krajih pa je precepljenost 98,9-odstotna. Še večji je razkorak pri ošpicah, mumpsu in rdečkah, kjer državno povprečje presegamo za kar 5,8 odstotka. Podobno visoke odstotke sicer beležimo tudi pri cepljenju proti HPV.
Pomurci, kot kaže, zaupamo medicini
Kot je povedala Teodora Petraš iz NIJZ OE Murska Sobota, je cepljenje eden najpomembnejših javnozdravstvenih ukrepov, saj lahko z njim preprečimo veliko število nalezljivih bolezni. Bolezni, kot so črne koze ali otroška paraliza, smo denimo uspeli že v celoti eradicirati.
»Moram povedati, da z obveznim cepljenjem v Pomurju dosegamo zelo visoke procente, 95-odstotno precepljenost, kar pomeni, da je v Pomurju zagotovljena kolektivna zaščita na nivoju populacije,« pojasnjuje Teodora Petraš.
Ob tem dodaja, da je bistveno predvsem zaupanje v zdravnika, zdravstvo, cepivo – in sistem, v katerem živimo.
Cepiva namreč pred nalezljivimi boleznimi ščitijo tako posameznika kot družbo. Ko v skupnosti dosežemo zadostno število cepljenih ljudi, ni dovolj občutljivih za ohranitev prenosa nalezljive bolezni. Tako skupaj zaščitimo tiste najbolj ranljive – tudi dojenčke – ki sami ne morejo biti cepljeni. Odgovornost je torej na nas.