Doma so živeli skromno, a njegova podpora ji je odprla pot na učiteljišče in pozneje v delo z najmlajšimi.
Nekdanji dijaki učiteljišča v Murski Soboti so se nedavno srečali ob 60. obletnici mature in obudili spomine na obdobje, ki je pomembno zaznamovalo razvoj šolstva v Pomurju.
Generacija, ki se je šolala med letoma 1961 in 1966, je bila četrta generacija soboškega učiteljišča. To je bilo ustanovljeno leta 1958 zaradi velikega pomanjkanja učiteljev v pomurskih osnovnih šolah.
V šestih generacijah se je na učiteljišču izšolalo 320 učiteljev. Ob 60. obletnici smo se pogovarjali z več učitelji, ki so z nami delili svoje bogate življenjske zgodbe in dragocene poklicne izkušnje. Tudi letos jih objavljamo v seriji kratkih zgodb Naši učitelji.
Med 320 izšolanimi učitelji šestih generacij je bila tudi Marjana Škrilec, upokojena predmetna učiteljica, ki se je ob srečanju spomnila let šolanja, profesorjev in poti, ki jo je vodila v pedagoški poklic.
Na učiteljišče so prišli z istim ciljem
Na učiteljišče v Murski Soboti jo vežejo številni lepi spomini. Kot je povedala, jih je srečanje ob 60. obletnici mature znova povezalo z obdobjem, ko so opravili zrelostni izpit in postali učitelji.
»Spominov je neverjetno veliko in vsi so prekrasni,« je povedala Marjana Škrilec.
V Mursko Soboto so takrat prihajali dijaki iz različnih krajev Pomurja.
»Prišli smo kot vozači iz različnih krajev Pomurja, vsi skoraj malo nebogljeni, ampak z istim ciljem. Vsi smo se usmerili na šolo, torej nekdanjo gimnazijo, kjer je domovalo tudi učiteljišče,« je dodala.
Profesorji so jih tudi vzgajali
Po njenih besedah učiteljišče ni bilo le prostor pridobivanja znanja. Profesorji so dijake tudi vzgajali in oblikovali za delo z ljudmi.
»Profesorji nas niso samo poučevali, tudi vzgajali so nas v srčne ljudi, ki pravzaprav odlikujejo pedagoškega delavca,« je poudarila.
Razlike med poučevanjem nekoč in danes so po njenem mnenju očitne. Spreminjajo se navade, okolje in zahteve, a bistvo pedagoškega dela ostaja podobno.
»Mi smo bili zelo predani učiteljskemu poklicu. Seveda se spreminjajo navade, spreminja se okolje, tudi same zahteve. Definitivno je drugače,« je dodala.
Danes spremembe spremlja tudi prek hčerke, ki poučuje, in vnukov. Kljub drugačnemu času poudarja, da otrok še vedno potrebuje odraslega, ki ga zna spremljati in usmerjati.
»Otrok potrebuje dobrega vzgojitelja, dobrega pedagoškega delavca, ki ga spodbuja, tudi kdaj pa kdaj usmerja. Istočasno se pa tudi učitelj sam uči od njega,« je dejala.
Učiteljski poklic kot poslanstvo
Marjana Škrilec je učiteljski poklic razumela kot poslanstvo. Kot je povedala, so si v njihovi generaciji zadali jasen cilj, da postanejo učitelji.
Ob tem je dodala, da je imel učitelj v tistih časih v družbi morda večje priznanje:
»V tistih časih je imel učitelj tudi večje priznanje v družbi. Saj so nas tudi v osnovnih šolah nekako usmerjali in že tam videli v nas potencial, kako bi bilo v redu, če bi se usmerili v pedagoški poklic.«
Po nekaj letih poučevanja se je sama usmerila v delo v vrtcu. Tudi tam je po njenih besedah ostalo enako bistvo pedagoškega dela.
»Otroci v vrtcu, tisti najmlajši, potrebujejo veliko, veliko nežnosti, ljubezni in tudi znanja, da z njimi rasteš, da jih vzgajaš in da pomagaš družini,« je še dodala.
K poklicu so jo spodbujali že v šoli
Njena odločitev za učiteljski oziroma vzgojiteljski poklic se je oblikovala že zelo zgodaj. Kot se spominja, so jo v šoli pogosto vključevali v različne nastope in prireditve.
Te naloge je sprejemala z veseljem. Prav zato so ji že takrat govorili, da bi bila dobra učiteljica. Njena pot do šolanja pa ni bila samoumevna. Doma so živeli skromno, zato ji je pri odločitvi pomagal brat, ki je živel v Kanadi.
»Mi smo bili doma bolj revni. Bratu sem pisala v Kanado: 'V šoli mi pravijo to in to, pri nas pa ni bilo toliko za šolanje.' Pa mi je brat napisal: 'Pojdi se šolat, jaz te bom vzdrževal.' In neskončno sem mu hvaležna, da sem do tega poklica prišla,« je povedala.
Zaradi podpore se je lahko podala na pot, ki jo je zaznamovala za vse življenje. Pozneje jo je življenjska pot vodila tudi v prekvalifikacijo, k čemur sta po njenih besedah prispevali ljubezen in družina.
