V Murski Soboti o demenci in dostojanstvu.
V Pokrajinski in študijski knjižnici je v četrtek, 25. septembra, potekal 95. Vanekov večer, kjer je gostja Zdenka Čebašek Travnik predstavila novo knjigo Kje so moji ključi.
Pogovor je vodila Vijola Bertalanič, predsednica programa »Starejši za starejše«.
Demenca – bolezen, ki ne sme izbrisati dostojanstva
Večer se je začel z mislijo: »Nikoli ne smeš izgubiti dostojanstva.« Dogodek je bil posvečen svetovnemu mesecu Alzheimerjeve bolezni in geslu letošnjega leta »Pomenimo se o demenci«.
Kot je poudarila Čebašek Travnik, gre za bolezen, ki »počasi odvzema koščke vsakdanjega življenja«, a hkrati opominja na pomen sočutja in razumevanja.
Življenjska pot Prekmurke, ki je pustila močan pečat
Zdenka Čebašek Travnik, zdravnica, psihiatrinja in družinska terapevtka, je svojo kariero začela v Prekmurju, nato pa delovala na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani.
Poleg strokovnega dela je opravljala tudi pomembne družbene funkcije – bila je varuhinja človekovih pravic (2006–2012) in predsednica Zdravniške zbornice Slovenije (2017).
Na večeru je razkrila, da medicina ni bila njena prva izbira, ampak si je želela postati novinarka. »Ko sem opravila sprejemne izpite, je bila pot jasna. Empatija in želja pomagati ljudem pa sta se izkazali za pravo vodilo.«
Knjiga, ki povezuje literaturo in medicino
Knjiga Kje so moji ključi je nastala v sodelovanju z društvom Spominčica in projektom Znanost na cesti.
Iz natečaja je nastalo več kot sto zgodb o demenci, od katerih so v zbirko uvrstili 28. Poleg literarnega dela knjiga prinaša tudi strokovne komentarje, ki bralcem pomagajo prepoznati znake bolezni.
Na večeru so izpostavili tudi boleče izkušnje svojcev. Ena izmed zgodb govori o hčeri, ki je mater obtožila kraje zaradi pozabljenih predmetov.
Čebašek Travnik je ob tem opozorila, da je najbolj boleče, ko svojci doživijo spremembo osebnosti, ko človek, ki ga imajo radi, pred njihovimi očmi izginja.
Pogled v prihodnost
Čeprav zdravila za demenco še ni, so bila predstavljena nova odkritja, ki upočasnjujejo napredovanje bolezni, ter pomen gibanja, zdravega načina življenja in družbenih povezav. »Ni vse tako črno. Čaka nas še veliko dela, predvsem na področju rehabilitacije in podpore družinam,« je povedala gostja.
Knjiga Kje so moji ključi tako ni le zbirka zgodb, temveč tudi most med medicino in življenjem ter opomin, da z razumevanjem in empatijo lahko obolelim pomagamo ohranjati dostojanstvo.
