V središču mesta na treh lokacijah so oziroma bodo položili tlakovce spomina – spotikavce, na člane judovske skupnosti, med holokavstom odpeljane v različna koncentracijska taborišča po Evropi, in jih tako simbolično vrnili v ulice mest.
Umetniški projekt Gunterja Demniga tlakovci spomina poteka od leta 1994 in po načelu ‘en tlakovec za eno ime’ obuja do pred kratkim brezimne in pozabljene žrtve nacizma. Gre za standardizirano spominsko obeležje v obliki kamnitega tlakovca, prevlečenega s slojem medenine, v katerega so vgravirani osebni podatki posamezne žrtve.
Soboške družine Berger, Hahn in Frim so le nekatera izmed številnih imen pomurske judovske skupnosti, ki so postali žrtve holokavsta.
Njihova navzočnost v obliki tlakovcev spomina na ulicah Murske Sobote simbolno pomenijo konec molka in začetek trajnega pomnjenja.
Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor je na danšnji slovesnosti ob polaganju tlakovcev povedal tudi zgodbe o omenjenih družinah.
Zgodbe družin Berger, Hahn in Frim
Bergerjeva vila – gre za eno najbolj reprezentativnih zgradb v mestu še danes. Lastnik Bela Berger ni bil samo eden najpomembnejših trgovcev v Murski Soboti, ampak tudi lastnik manjše pekarne v Puconcih in član mestnega sveta takratne Murske Sobote. Kar zagotovo dokazuje, da Judje niso bili izolirna skupnost, ampak so bili sestavni del mozaika takratne Murske Sobote.
Bela Berger, njegova žena in hčerka Liza Berger so bili odpeljani v Auschwitz. Liza, ki je imela doktorat, kar je bilo za tiste čase redkost, je bila v taborišču izbrana, da živi. Bila je prepeljana na Poljsko, od kje pa je pobegnila in se prebila na območje današnje Češke, kjer so jo drugič zajeli.Družina Hahn je ostala v spominu Sobočancev že zato, ker je bil Izidor Hahn, eden od od osmih otrok, eden tistih, ki je bil najbolj opazen pred drugo svetovno vojno v Murski Soboti.
Bil je tiskar in je tiskal vse, ne glede na vero, kulturo in jezik. Pisal je tudi šaljive prigode, v katerih je opisoval življenje v Murski Soboti. Izidor Hahn je bil tisti, ki je kupil zelo vredno knjižnico, ki je bila v soboškem gradu. Njegova življenjska usoda je bila takšna, da ni umrl v Auschwitzu, ampak je bil med tistimi, ki so bili poslani na marš smrti, njegovo truplo pa so vrgli iz vlaka na Češkem, kjer so ga pa domačini pokopali. Zapisali so tudi njegovo številko, ki jo je imel vtetovirano in tako so našli tudi lokacijo njegovega groba, kar pa je prava redkost. Edina, ki je iz te družine preživela, je bila Šarika Hahn. Sin je prepoznal svojo mamo na fotografiji osvoboditve taborišč, na kateri je Šarika Hahn.Najmanj podatkov je o družini Frim, ki je živela na Slovenski ulici in so imeli železnino. Člani družine so bili dedek, oče - lastnik železnine, žena Katarina in sin Nikolaj. Katarina je bila in Slavonskega Broda in je imela več bratov in sester, ki so bili ubiti. Ker ni dobila nobenih glasov od sorodnikov, je Katarina najverjetneje vedela oziroma slutila, kaj se z Judi dogaja v takratni Evropi. Ko je bil lastnik železnine aretiran in odpeljan, se je Katarina s svojim sinom zatekla na Madžarsko, kar ju pa ni rešilo končne usode, saj so tudi tja, sicer dva meseca kasneje prišli Nemci.
Spotikavci tudi v Lendavi
Danes so tudi v Lendavi postavili tlakovce v Glavni ulici pred nekdanjimi domovanji judovskih družin Blau, Balkanyi in člani družine Schwarz. Ker je Lendava na dvojezičnem območju, je vsaka oseba dobila dva tlakovca, enega s slovenskim in enega z madžarskim napisom.
Kamni, prevlečeni s slojem medenine in vklesanimi osebnimi podatki posamezne žrtve, so že postavljeni v več kot 610 mestih v Nemčiji, Avstriji, Belgiji, Ukrajini, na Nizozemskem, Češkem, Madžarskem in Norveškem.
