Neobremenjeno so navdušenim prisotnim dve uri med seboj parili tako raznorodne glasbene tradicije, kot so klezmer in country polka, veseljaške irske poskočnice in ciganske žalostinke, swing, grško, turško, makedonsko, in še kaj bi se našlo v vznemirljivem popotovanju po zvočnih prostranstvih sveta. Verjetno bi se z napovedanim, a odsotnim Markom Hatlakom, glede na njegovo ljubezen do tanga, podali še kam dlje, a nič hudega, saj nam je dal makedonski mojster pihal Goran slutiti, zakaj so Grki nekoč lahko verjeli, da v okolici Ohridskega jezera živi Pan s svojim spremstvom. Prva ura koncerta je s pretanjeno, občuteno in občutljivo violinsko igro vodje zasedbe Bojana Cvetrežnika ponudila vrhunsko sladokusno doživetje, medtem ko je druga polovica večera spričo preprostejših ritmov, veseljaških melodij in animacije občinstva zajadrala v malenkost bolj populistične vode.
Kadrovska okrepitev v podobi avstralske basistke Kate Hosking (»Bolj vi pojete, bolj jaz plešem!«) je v Terrafolk prinesla vokal, in z njim tudi razpon pevske tehnike, ki sega od prvinskega petja iz dna zategnjenega grla vse do jasno artikuliranega jazzovskega podajanja.
Terrafolk se vešče in iskreno sprehajajo v širjavah med radostjo in bolečino ter spričo brezhibnega izvajalskega znanja z lahkoto transcendirajo žanre v celoto, ki jo najbrž res lahko zaobjame zgolj pojem resnično "svetske" muzike.
Avtor: Tomaž Verdev
Foto: Tanja Zrinski
