Kroške tikvi so ljubiteljska gledališka skupina, ki vse bolj pridobiva na priljubljenosti, tako trenutno pomurske odre osvajajo z že tretjo avtorsko igro.
V tistih časih, ko se je še "švercalo", so si Kroženčari na glavo dali bučo, da jih cariniki ne bi opazili, ko so iz Avstrije preko Mure "švercali" kakšno stvar, zato so jih poimenovali Kroške tikvi. Gre za ljubiteljsko gledališko skupino, ki šteje 13 članov, tudi kakšnega več, saj jim pomaga še kar nekaj pridnih rokic, brez katerih nastopov ne bi mogli izpeljati. Nastopajo v ožji in širši okolici Murske Sobote. Če jih kdo pokliče in jih povabi k njim, se z velikim veseljem odzovejo povabilu.
Jakšič snov črpa iz vsakdanjega življenja
Na začetku so igre pisali sami, v dveh letih in pol so priredili eno krajšo igro in dva krajša skeča. Nato pa so v svoje vode pripeljali Edvarda Jakšiča, ki je na osnovni lastnih izkušenj napisal dve avtorski igri, in sicer Zapuščina, Zadnji dan službe ter skeč Naj se zna što je šef pri iži.
Med igralci tudi soboški župan
V igrah nastopa tudi murskosoboški župan Anton Štihec. Kot nam je povedal Primož Legenič, se župan v vsako vlogo, ki jo dobi, vživi maksimalno in z vso odgovornostjo. Zanimalo nas je tudi, kako je pravzaprav prišlo do sodelovanja z županom, ki sicer ni občan Kroga, ampak Rakičana. Primož Legenič nam je pojasnil, da je Štihec na otvoritvi balinarskega igrišča v Krogu sam izrazil željo, da bi rad sodeloval v gledališki skupini, zato so ga prijazno sprejeli in kar hitro se je pokazalo, da je igranje vzel z veliko odgovornostjo.
Igralec se mora vživeti v svojo vlogo, ki zahteva popolno zbranost in odgovornost
»Večina iger je naučenih in žal pri igrah ne moreš dosti improvizirati. Igra od igralcev zahteva popolno zbranost in odgovornost, ter predvsem to, da se mora igralec vživeti v svojo vlogo, ki pa ni vedno ista, kot je to v vsakdanjem življenju,« pove Primož Legenič. Na samih vajah imajo šepetalko, ki je z njimi tako dolgo, dokler ne odigrajo premiere, potem pa si na odru več ne morejo privoščiti 'kiksov', če se pa že zgodi, pa to rešijo z lahkoto, saj se poznajo do podrobnosti.
Tudi najboljšim se kdaj zgodi kakšen kiks
Prigod je toliko, da bi lahko napisali knjigo in jo uporabili za naslednje igre, meni Primož Legenič. Vsak nastop je po svojem unikat, saj je zelo odvisno od publike, kako se odziva na njihova besedila. Včasih so zelo presenečeni na odzive publike in se čudijo, kako to, da se lahko na določeno stvar sploh smejejo. Sedaj pa k prigodi, ki se jim je zgodila med nastopi, na samem začetku, ko so začeli z nastopi.
Ko so enkrat nastopali s skečem Razočarane gospodinje v Bakovcih, je Primož s kolegico odigral svoj del, ko naenkrat ni bilo tretje članice na oder, ki bi morala nastopiti. Sama je pozabila na nastop. »Zaskrbelo naju je, kako bova odigrala, če je ne bo gor na oder,« je povedal Primož Legenič. Se je pa že zgodilo, da so med igro pozabili oziroma izpustili cel odstavek iz teksta, vendar pa tudi tisti, ki so igro videli že prej, sploh niso opazili, da se jim je to zgodilo.
Očitno je očarljivost te mlade kroške ekipe tolikšna, da gledalci spregledajo tudi njihove napake, s skoraj vsemi razprodanimi predstavami pa kažejo, da pomurska publika vse bolj ceni tudi ljubiteljsko gledališče.
Katja Gerenčer
