Enak umetniški izdelek je mogoče dojemati različno. To je v teoriji splošno priznani aksiom. Kako resne so lahko posledice tedaj, kadar se to načelo prenese v družbene prakse, je postalo očitno v začetku tega leta. Takrat so evropski časniki v čast pravici do svobode govora – kakšna napaka – ponatisnili karikature, ki jih je objavil danski Jyllands-Posten pet mesecev prej. Zelo očitno je postalo, da je kreacija na enem koncu na drugem razumljena kot provokacija. Da bi se Evropa izognila takšnemu razumevanju, je prišlo do samocenzure programov in vsebin. Tedaj je šlo namreč že za osebno varnost zaposlenih.
Najodmevnejši primer samocenzure zaradi groženj muslimanskega sveta je bil jesenski umik sodobne verzije Mozartove opere Idomeneo iz berlinske opere. V tej viziji režiserja Hansa Neuenfelsa se v končnem prizoru na odru znajdejo glave religijskih avtoritet: Jezusa, Bude in Mohameda. Nemški varnostni organi so presodili, da bi takšen scenarij lahko sprožil hude proteste muslimanskih skupnosti po svetu, zato so vodstvu operne hiše predlagali odstranitev predstave. Takoj za tem so se oglasili svetovni intelektualci, če je subjektivna ocena nekega organa zadostni pogoj za odstranitev umetniških predstav in produktov iz javnosti, ali je tedaj še mogoče govoriti o svobodi v umetnosti. Takšna umetnost naj bi bila oropana njenega osnovnega poslanstva – družbene kritičnosti.
Vstran od religijskih pojmovanj svobode ni nič bistveno drugače. Nadomesti jo neko drugo, recimo nacionalno pojmovanje. »Dokumentarni« film Borat je idealna ilustracija. Britanski komik Sacha Baron Cohen je tukaj zavzel zrcalno podobo Združenih držav. Ker je v filmu vse prej kot politično korekten, je postal tarča mednarodnih moralnih kritikov. Slovenski filmski kritik M. štefančič je predlagal preobrat: Borat je toliko naredil za Kazahstan, da mu je oblast dolžna postaviti spomenik. Podobno je pred kratkim dejal tudi znani kazahstanski romanopisec Asip-uly, za katerega je Borat spodbudil »izjemno zanimanje za Kazahstan po vsem svetu«, kar je bilo nekaj, kar tamkajšnjim oblastem v vseh letih neodvisnosti ni uspelo. Vendar se tukaj zastavlja drugačno vprašanje: Ali je vsako omenjanje določene države že dobronamerna promocija? Takšno, za kar bi bilo potrebno podeliti nagrado ali postaviti spomenik? Zdi se, da antireklama sploh več ne obstaja. Borat je vendarle o Kazahstanu govoril kot o zaostali, antifeministični in antisemitski pokrajini. V tem smislu je zgovoren komentar na filmskem forumu, ki zelo jedrnato povzema odnos med promocijo, umetnostjo in svobodo: »če prav razumem … ko rečem, da so črnci kot pohotne opice, ki se fukajo, vse dokler jim od aidsa ne razpadejo spolovila … je to duhovita satira za nagrado, ker se nam zdi smešno, in obenem promocija Afrike?« Svoj rasistični izpad je pred dvema tednoma doživel tudi Michael Richards, širši javnosti bolj znan kot Kramer iz kultne humoristične serije Seinfeld. V newyorškem klubu Laugh Factory je na izzivanje dveh temnopoltih gostov posegel po svojem južnjaškem izrazoslovju in se iz zabavnega komika v trenutku prelevil v grobega rasista. Namenil jima je naslednje stavke: »Pred petdesetimi leti bi visela z glavo navzdol z vilicami v riti. Poberita se iz kluba, črnuha!«
Boris Dežulovi? iz hrvaškega Jutranjega lista je zelo bistro izpostavil podobnosti in razlike med rasizmom novinarja Borata in Richardsona, newyorškega komika. Prvi je izmišljeni lik, ki se pretvarja, da je neinteligenten in nerazgledan. V njegovi naravi je, da ne razume moralnih zapovedi Zahoda, zato mu je to delno tudi oproščeno. Samo poglejte, kakšne brke ima. Nemogoče je, da bi razumel Zahod. Pri Michaelu Richardsonu je drugače. On je že desetletja mitološki lik televizije. Je del mentalnih svetov posameznikov. Vsaka skupina ima svojega Kramerja (no, z malo napora bi vsaka skupina našla tudi svojega Borata). Tisti, ki je govoril iz odra v Laugh Factoryju pred dvema tednoma, ni bil Michael. Bil je sam Kramer. In kot ilustrativno zaključi Dežulovi?: »V stvarnem življenju je Kramer naturščik iz Boratovega filma, ne pa sosed iz newyorške West 82st, hišna številka 219, vhod 5B.«
V Sloveniji je razprava o svobodi v umetnosti vedno v povezavi s sporno naslovnico zgoščenke skupine Strelnikoff iz leta 1998. V naročje Marije je namesto božjega otroka bila položena podgana. Ta poteza je mobilizirala tedanjo večinsko javnost: od policistov, teoloških avtoritet do političnih strank.
V Prekmurju se je najbližje temu nevarnemu robu med dovoljenim in nedovoljenim v umetnosti približala trojka D'Kwaschen Retashy. Njihova besedila so vsebovala več resnice, kot jo premore človek, če mu jo pove nekdo neposredno v obraz. Prav zato so se oblekli v smešne klovne, iz resnice so naredili burlesko. In ker so bili na videz tako smešni, s(m)o se poslušalci smejali. Pod pretvezo, da se smejemo iz treh nastopačev, dejansko pa so prepevali o zdravem razumu. O čem pravzaprav govorijo njihova besedila: o podkupovanju pred volitvami, o tem, da je spolnost primarna potreba živih bitij. Celo izpostavili so tisto, kar obiskovalci čajnice v Murski Soboti že dolgo vedo: če mlada mama nima otroškega vozička na tri kolesa, je pač bedna. D'Kwaschen Retashy so to kolektivno mentalno stanje znali artikulirati na način, da se poslušalec ni zavedal tragikomičnosti svojega smeha. škoda le, da so se D'Kwaschen Retashy raztreščili na en slabo pečen biskvit in propeler. Kdo bo zdaj opozarjal na to, da je cesar nag? Ali drugače: Kdo bo mami povedal, da je otroški voziček s štirimi kolesi »mimo«?
